Jedro

Iz v sodbi povzetega izvedenskega mnenja izhaja, da se subjektivne težave pojavljajo le pri enem gibu, ki pa ni običajen, se ne izvaja vsakodnevno in zahteva le trenutno prekinitev določenega opravila, zato je utemeljen zaključek, da (na podlagi konkretnega) izvedenskega mnenja ni moč ugotoviti objektivnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi imelo za posledico dovolj intenzivne duševne bolečine, ki bi opravičevale presojo odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je telesno poškodoval v prometni nesreči dne 12.6.2000 in utrpel udarnino levega ramena in zvin vratnega dela hrbtenice lažje oblike. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno odškodnino v skupnem znesku 430.000 SIT, kar predstavlja denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 880.000 SIT (800.000 SIT za telesne bolečine in 80.000 SIT iz naslova strahu), zmanjšano za že plačan znesek denarne odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin za 300.000 SIT.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Revizija med drugim poudarja trajanje in intenzivnost bolečinskega obdobja, neugodnosti, ki jih je moral tožnik prestajati v času zdravljenja (nošenje Schantzove ovratnice), intenziteto in obstoj strahu ter zatrjuje zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot posledico škodnega dogodka. Sodišči iz neutemeljenih razlogov nista prisodili odškodnine za primarni strah, ki naj bi izhajal iz tožnikove zdravstvene dokumentacije in medicinske ekspertize sodnega izvedenca. Poklic tožnika v zvezi s tem ne more biti relevanten. V zvezi s odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sta odločili drugače, kot izhaja iz izvedenih dokazov v spisu. Le-ti jasno kažejo, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). V zvezi z načelom pravičnosti je tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko obliko škode je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89).

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel udarnino levega ramena in zvin vratne hrbtenice lažje oblike. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajoče denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljen, saj so bila vsa pravno relevantna dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja in obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), pravno pravilno (v skladu z 200. členom ZOR) upoštevana že v pravnomočni sodbi. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja dr. M. S., izpovedi tožnika, zaslišanega kot stranke ter njegovi medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče upoštevalo tako trajanje in intenziteto bolečinskega obdobja, neugodnosti, ki jih je moral tožnik prestati v času zdravljenja, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Tudi glede izpodbijane odločitve o obsegu odškodnine iz naslova strahu revizijski razlog zmotne uporabe prava ni podan. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje dr. M. S., da kakšnega pomembnega primarnega strahu tožnik ni doživljal. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (na katerega je revizijsko sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP, vezano) izhaja, da je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da se je ob prometni nesreči ustrašil in je mislil, da bo voznik kar odpeljal. Tožnik je po poklicu policist (prometne nesreče spadajo v obseg službe), poleg tega je že doživel prometne nesreče, celo hujše, v konkretnem primeru pa iz mnenja izvedenca in podatkov spisa za prekrške izhaja, da se je tožnik izogibal nasproti vozečemu vozilu, torej ga je že prej opazil in na situacijo (oplazenje) tudi reagiral. Pri tako ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijan zaključek sodišč prve in druge stopnje pravno pravilen. Revizija sicer utemeljeno navaja, da poklic tožnika pri presoji odškodnine iz tega naslova ne more biti merodajen, vendar pa iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil poklic tožnika le ena izmed okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prišlo do pravilnega končnega zaključka.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega tožnikovo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. "Zmanjšanje življenjske aktivnosti" predstavlja pravni standard, ki ga na podlagi trditvene podlage, izvedenskega mnenja in izpovedb strank napolni sodišče. Revizija glede odškodnine iz tega naslova sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila odločitev v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja in razpravnih zapisnikov. Glede odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr. M. S., kjer je na zadnji strani zapisano, da ima oškodovanec "lažje subjektivne težave pri daljši vožnji z avtomobilom, pri fizičnem delu na polju s traktorjem, pa tudi pri vežbanju borilnih veščin. Vendar pa te bolečine niso takšne, da vseh teh opravil ne bi mogel opravljati, delo mora za krajši čas prekiniti in nato lahko to delo opravlja naprej". Sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja tudi povzame, da je ob pregledu tožnika vratna hrbtenica normalno oblikovana in prosto gibljiva, do skrajnih meja. Boleča je le pri določenem gibu, ki pa ni običajen in se ga ne potrebuje pri vsakodnevni dejavnosti. Tožnik je zaslišan kot stranka sicer izpovedal, da ima zaradi prometne nesreče težave pri kuhanju, gledanju navzdol vendar pa glede na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke sodišče prve stopnje tem navedbam ni sledilo. Po mnenju revizijskega sodišča, je pravno pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnik zaradi posledic prometne nesreče ni trajno prizadet na psihičnem ali telesnem področju, saj je ugotovljeno, da lahko po nesreči opravlja vse dejavnosti. Iz v sodbi povzetega izvedenskega mnenja izhaja, da se subjektivne težave pojavljajo le pri enem gibu, ki pa ni običajen, se ne izvaja vsakodnevno in zahteva le trenutno prekinitev določenega opravila, zato je utemeljen zaključek, da (na podlagi konkretnega izvedenskega mnenja) ni moč ugotoviti objektivnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi imelo za posledico dovolj intenzivne duševne bolečine, ki bi opravičevale prisojo odškodnine. Ker iz izvedenskega mnenja posredno izhaja izpodbijana ugotovitev sodišča druge stopnje, je revizijska graja kršitve postopka neutemeljena. Slednje velja tudi glede materialnopravne odločitve o zavrnitvi zahtevka za odškodnino za to vrsto škode.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.