Jedro

Jedro

Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.

Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.

Izrek

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

II.Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

Obrazložitev

A.

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 35439/2019 z dne 3. 1. 2024 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 230. člena KZ-1, za katero ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen desetih mesecev zapora ob preizkusni dobi dveh let. Obsojenki je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Oškodovano družbo B. d.o.o. (prej C., d.o.o.) je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenke s sodbo VII Kp 35439/2019 z dne 24. 4. 2024 zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenki v plačilo naložilo sodno takso.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 35439/2019 z dne 3. 1. 2024 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 230. člena KZ-1, za katero ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen desetih mesecev zapora ob preizkusni dobi dveh let. Obsojenki je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Oškodovano družbo B. d.o.o. (prej C., d.o.o.) je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenke s sodbo VII Kp 35439/2019 z dne 24. 4. 2024 zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenki v plačilo naložilo sodno takso.

2.Obsojenkin zagovornik zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Obsojenkin zagovornik zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zatrjevane kršitve niso podane.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zatrjevane kršitve niso podane.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik, ki je v izjavi o odgovoru vztrajal pri navedbah v zahtevi.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik, ki je v izjavi o odgovoru vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

B.

5.Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri čemer graja razloge nižjih sodišč, da plačilo računa s strani C. d.o.o. družbi D. d.o.o. za opremo, ki je bila predmet pogodbe o leasingu, predstavlja ugodnost v smislu 230. člena KZ-1 ter zatrjuje, da E. d.o.o. kot leasingojemalec ni prejel posojila ali druge ugodnosti, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

5.Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pri čemer graja razloge nižjih sodišč, da plačilo računa s strani C. d.o.o. družbi D. d.o.o. za opremo, ki je bila predmet pogodbe o leasingu, predstavlja ugodnost v smislu 230. člena KZ-1 ter zatrjuje, da E. d.o.o. kot leasingojemalec ni prejel posojila ali druge ugodnosti, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

6.Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je kot odgovorna oseba družbe E. skupaj z F. F. odgovorni osebi družbe C. d.o.o. (sedaj B. d.o.o.) G. G. lažno prikazovala, da družba E. d.o.o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, katero bo kot dobavitelj dobavila družba D., d.o.o., katere dejanska poslovodja je F. F. Zaradi tega je družba C. kot leasingodajalec sklenila pogodbo o leasingu z družbo E., ki jo je podpisala obsojena A. A. kot predstavnica leasingojemalca. Seznam pisarniške opreme, ki je bila predmet leasinga pa je poleg obsojene A .A. podpisala predstavnica D. kot dobavitelja. A. A. pa je leasingodajalcu navedla, da je bila oprema dobavljena in da je vse v redu, ter prikrila, da oprema, ki je bila predmet pogodbe o leasingu ni bila nikoli dobavljena ter da nakup opreme ni nikoli bil namen, saj družba E. opreme ni potrebovala. Namen je bil družbi E. pridobiti finančna sredstva. Obsojenka A. A. in F. F. sta uredili, da je družba D. družbi C. izdala račun za opremo, ki naj bi bila predmet pogodbe v višini 53.624,48 EUR. Družba C. pa je nato izvršila plačilo opreme družbi D., oprema pa nikoli ni bila dobavljena in ni obstajala. Prejeta sredstva pa niso bila uporabljena skladno z dogovorjenim namenom, torej za nakup opreme, temveč so bila porabljena za reševanje finančnih težav družbe E. d.o.o. in plačilo njenih obveznosti.

6.Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je kot odgovorna oseba družbe E. skupaj z F. F. odgovorni osebi družbe C. d.o.o. (sedaj B. d.o.o.) G. G. lažno prikazovala, da družba E. d.o.o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, katero bo kot dobavitelj dobavila družba D., d.o.o., katere dejanska poslovodja je F. F. Zaradi tega je družba C. kot leasingodajalec sklenila pogodbo o leasingu z družbo E., ki jo je podpisala obsojena A. A. kot predstavnica leasingojemalca. Seznam pisarniške opreme, ki je bila predmet leasinga pa je poleg obsojene A .A. podpisala predstavnica D. kot dobavitelja. A. A. pa je leasingodajalcu navedla, da je bila oprema dobavljena in da je vse v redu, ter prikrila, da oprema, ki je bila predmet pogodbe o leasingu ni bila nikoli dobavljena ter da nakup opreme ni nikoli bil namen, saj družba E. opreme ni potrebovala. Namen je bil družbi E. pridobiti finančna sredstva. Obsojenka A. A. in F. F. sta uredili, da je družba D. družbi C. izdala račun za opremo, ki naj bi bila predmet pogodbe v višini 53.624,48 EUR. Družba C. pa je nato izvršila plačilo opreme družbi D., oprema pa nikoli ni bila dobavljena in ni obstajala. Prejeta sredstva pa niso bila uporabljena skladno z dogovorjenim namenom, torej za nakup opreme, temveč so bila porabljena za reševanje finančnih težav družbe E. d.o.o. in plačilo njenih obveznosti.

7.Sodišči nižje stopnje sta presodili, da opisani leasing ne sodi med posojila in da je druga ugodnost v tem, da je leasingodajalec plačal račun za pisarniško opremo družbi D. kot dobavitelju, ta sredstva pa niso bila uporabljena skladno z dogovorjenim namenom, torej za nakup opreme, ki ni obstajala, ampak so bila porabljena za omilitev finančnih težav družbe E. (točki 13 in 16 prvostopenjske sodbe in točka 9 drugostopenjske sodbe).

7.Sodišči nižje stopnje sta presodili, da opisani leasing ne sodi med posojila in da je druga ugodnost v tem, da je leasingodajalec plačal račun za pisarniško opremo družbi D. kot dobavitelju, ta sredstva pa niso bila uporabljena skladno z dogovorjenim namenom, torej za nakup opreme, ki ni obstajala, ampak so bila porabljena za omilitev finančnih težav družbe E. (točki 13 in 16 prvostopenjske sodbe in točka 9 drugostopenjske sodbe).

8.Kazenski zakonik v 230. členu KZ-1 v prvem odstavku inkriminira preslepitev pri pridobitvi posojila, subvencije, investicijskih sredstev ali kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti, pri čemer storilec posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči. V drugem odstavku istega člena pa je inkriminirana preslepitev glede namena uporabe oziroma prikrivanje, da je posojilo ali ugodnost iz prvega odstavka uporabil v druge namene kot so bili odobreni ali dogovorjeni. Med kaznivima dejanjema po prvem in drugem odstavku ni pravega steka, saj gre v primeru nenamenske uporabe posojila ali ugodnosti, ki je bila pridobljena s preslepitvijo, za naknadno nekaznivo dejanje, usmerjeno v izpolnitev cilja, ki ga storilec zasleduje z izvršitvijo kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.

8.Kazenski zakonik v 230. členu KZ-1 v prvem odstavku inkriminira preslepitev pri pridobitvi posojila, subvencije, investicijskih sredstev ali kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti, pri čemer storilec posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči. V drugem odstavku istega člena pa je inkriminirana preslepitev glede namena uporabe oziroma prikrivanje, da je posojilo ali ugodnost iz prvega odstavka uporabil v druge namene kot so bili odobreni ali dogovorjeni. Med kaznivima dejanjema po prvem in drugem odstavku ni pravega steka, saj gre v primeru nenamenske uporabe posojila ali ugodnosti, ki je bila pridobljena s preslepitvijo, za naknadno nekaznivo dejanje, usmerjeno v izpolnitev cilja, ki ga storilec zasleduje z izvršitvijo kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.

9.Ker je kaznivo dejanje po drugem odstavku 230. člena KZ-1 vezano na posojilo in ugodnost, kot sta opredeljena v prvem odstavku istega člena, je potrebno opredeliti pomen zakonskega znaka posojila, subvencije, investicijskih sredstev ali druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. Pomen posojila opredeljuje 569. člen Obligacijskega zakonika (OZ) z določenim zneskom denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari. Temeljna obveznost posojilojemalca je, da po določenem času vrne enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti, na katerih sicer posojilojemalec pridobi lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da plačilo za opremo, ki je bila predmet pogodbe o leasingu, ni posojilo. Iz opisa dejanja ne izhaja, da bi družba C. d.o.o. družbi E. d.o.o. v last izročila denar ali nadomestne stvari, na katerih bi družba E. d.o.o. pridobila lastninsko pravico in se jih zavezala vrniti v enaki količini in kakovosti. Iz opisa dejanja izhaja le, da je družba C. d.o.o. kot leasingodajalec plačala za pisarniško opremo po seznamu, kar pa na ravni opisa dejanja nima značilnosti posojila ali kredita. Navedeno stališče podpirata tako pravna teorija kot sodna praksa glede narave pogodbe o leasingu, saj je njegova pravna narava odvisna od vsebine pogodbenega razmerja. V sodni praksi so bili v pogodbi o leasingu kot mešani pogodbi prepoznani prevladujoči elementi različnih zakonsko urejenih pogodb. Tako se v sodni praksi na primer pojavljajo prevladujoči elementi nakupa na obroke, zakupne pogodbe oziroma najemne pogodbe, kot tudi prodajne pogodbe v primeru, če določa, da s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom zneska odkupa predmet leasinga postane last leasingojemalca. V sodni praksi in pravni teoriji tako ni mogoče zaslediti stališča, da bi imela pogodba o leasingu prevladujoče elemente posojilne pogodbe.

9.Ker je kaznivo dejanje po drugem odstavku 230. člena KZ-1 vezano na posojilo in ugodnost, kot sta opredeljena v prvem odstavku istega člena, je potrebno opredeliti pomen zakonskega znaka posojila, subvencije, investicijskih sredstev ali druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. Pomen posojila opredeljuje 569. člen Obligacijskega zakonika (OZ) z določenim zneskom denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari. Temeljna obveznost posojilojemalca je, da po določenem času vrne enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti, na katerih sicer posojilojemalec pridobi lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da plačilo za opremo, ki je bila predmet pogodbe o leasingu, ni posojilo. Iz opisa dejanja ne izhaja, da bi družba C. d.o.o. družbi E. d.o.o. v last izročila denar ali nadomestne stvari, na katerih bi družba E. d.o.o. pridobila lastninsko pravico in se jih zavezala vrniti v enaki količini in kakovosti. Iz opisa dejanja izhaja le, da je družba C. d.o.o. kot leasingodajalec plačala za pisarniško opremo po seznamu, kar pa na ravni opisa dejanja nima značilnosti posojila ali kredita. Navedeno stališče podpirata tako pravna teorija kot sodna praksa glede narave pogodbe o leasingu, saj je njegova pravna narava odvisna od vsebine pogodbenega razmerja. V sodni praksi so bili v pogodbi o leasingu kot mešani pogodbi prepoznani prevladujoči elementi različnih zakonsko urejenih pogodb. Tako se v sodni praksi na primer pojavljajo prevladujoči elementi nakupa na obroke, zakupne pogodbe oziroma najemne pogodbe, kot tudi prodajne pogodbe v primeru, če določa, da s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom zneska odkupa predmet leasinga postane last leasingojemalca. V sodni praksi in pravni teoriji tako ni mogoče zaslediti stališča, da bi imela pogodba o leasingu prevladujoče elemente posojilne pogodbe.

10.Vsebina investicijskih sredstev in subvencije niti v teoriji niti v formalnih pravnih virih ni enoznačno opredeljena, na kar opozarja tudi pravna teorija. Vrhovno sodišče pri razlagi inkriminacije izhaja iz jezikovnega pomena besedne zveze investicijska sredstva, ki pomeni sredstva, namenjena za izvedbo določene investicije. V kontekstu obravnavanega kaznivega dejanja pa so to tista sredstva, namenjena za izvedbo določene investicije, namenjene opravljanju gospodarske dejavnosti. Jezikovni pomen subvencije po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je vsaka denarna podpora in pomoč, navadno iz državnega proračuna, pri čemer ni videti razloga, da ne bi pod pojem subvencije umestili tudi podpore in pomoči iz drugih sredstev. V teoriji so subvencije okvirno opredeljene kot denarna sredstva, ki jih davčni zavezanci prejmejo neposredno ali prek za to pooblaščenih organov, uradov, agencij in drugih civilnopravnih oseb z namenom, da z njimi plačujejo material, storitve in delo tekočega poslovanja, plačujejo vlaganja v opremo in prenovo, nadomeščajo tisti del prodajne cene, ki ni zaračunan prejemniku blaga in storitve, plačujejo vlaganja v zapiranja dejavnost ter drugo. Tudi v tem delu mora iti za subvencijo namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.

10.Vsebina investicijskih sredstev in subvencije niti v teoriji niti v formalnih pravnih virih ni enoznačno opredeljena, na kar opozarja tudi pravna teorija. Vrhovno sodišče pri razlagi inkriminacije izhaja iz jezikovnega pomena besedne zveze investicijska sredstva, ki pomeni sredstva, namenjena za izvedbo določene investicije. V kontekstu obravnavanega kaznivega dejanja pa so to tista sredstva, namenjena za izvedbo določene investicije, namenjene opravljanju gospodarske dejavnosti. Jezikovni pomen subvencije po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je vsaka denarna podpora in pomoč, navadno iz državnega proračuna, pri čemer ni videti razloga, da ne bi pod pojem subvencije umestili tudi podpore in pomoči iz drugih sredstev. V teoriji so subvencije okvirno opredeljene kot denarna sredstva, ki jih davčni zavezanci prejmejo neposredno ali prek za to pooblaščenih organov, uradov, agencij in drugih civilnopravnih oseb z namenom, da z njimi plačujejo material, storitve in delo tekočega poslovanja, plačujejo vlaganja v opremo in prenovo, nadomeščajo tisti del prodajne cene, ki ni zaračunan prejemniku blaga in storitve, plačujejo vlaganja v zapiranja dejavnost ter drugo. Tudi v tem delu mora iti za subvencijo namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.

11.S pomočjo jezikovne razlage pojmov posojila, investicijskih sredstev in subvencij ni mogoče zanesljivo razbrati pomena druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti skladno z analogijo intra legem. Navedeni trije pojmi imajo namreč vsak zase drugačno naravo, pojma investicijskih sredstev in subvencij pa sta tudi pomensko odprta pojma. Ker jezikovna razlaga ne zadošča, je potrebno obravnavano določbo preučiti še s pomočjo zgodovinske in namenske razlage določbe. Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, je v teoriji poudarjeno, da je kazenskopravno varstvo zagotovljeno vsem tistim sredstvom in drugim ugodnostim, ki jih je mogoče pojmovno umestiti med posojila, investicijska sredstva, subvencije ali druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki so lahko predmet transakcij med vsemi tistimi subjekti, ki s sredstvi oziroma ugodnostmi razpolagajo in so jih pripravljeni pod določenimi pogoji posredovati tistim subjektom, ki ta sredstva potrebujejo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Varovana dobrina so ta po obsegu omejena sredstva na način, da je inkriminirano fravdulozno ravnanje tistih, ki so s preslepitvijo prišli do takih sredstev ali ugodnosti. Varovana pa je tudi tržna konkurenca, saj subjekt, ki ni upravičen do ugodnosti, pride do neupravičene prednosti na trgu. Iz zakonodajnega gradiva KZ-1 izhaja, da gre za ugodnosti, ki so sicer zakonite, le da jih storilec pridobi protipravno.

11.S pomočjo jezikovne razlage pojmov posojila, investicijskih sredstev in subvencij ni mogoče zanesljivo razbrati pomena druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti skladno z analogijo intra legem. Navedeni trije pojmi imajo namreč vsak zase drugačno naravo, pojma investicijskih sredstev in subvencij pa sta tudi pomensko odprta pojma. Ker jezikovna razlaga ne zadošča, je potrebno obravnavano določbo preučiti še s pomočjo zgodovinske in namenske razlage določbe. Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, je v teoriji poudarjeno, da je kazenskopravno varstvo zagotovljeno vsem tistim sredstvom in drugim ugodnostim, ki jih je mogoče pojmovno umestiti med posojila, investicijska sredstva, subvencije ali druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki so lahko predmet transakcij med vsemi tistimi subjekti, ki s sredstvi oziroma ugodnostmi razpolagajo in so jih pripravljeni pod določenimi pogoji posredovati tistim subjektom, ki ta sredstva potrebujejo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Varovana dobrina so ta po obsegu omejena sredstva na način, da je inkriminirano fravdulozno ravnanje tistih, ki so s preslepitvijo prišli do takih sredstev ali ugodnosti. Varovana pa je tudi tržna konkurenca, saj subjekt, ki ni upravičen do ugodnosti, pride do neupravičene prednosti na trgu. Iz zakonodajnega gradiva KZ-1 izhaja, da gre za ugodnosti, ki so sicer zakonite, le da jih storilec pridobi protipravno.

12.Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 37757/2015 z dne 15. 9. 2022 presodilo, da je druga ugodnost tudi pri banki pridobljen revolving kredit. Takšen kredit sicer nima značilnosti subvencije ali investicijskih sredstev, ampak zlasti značilnosti posojila, v vsakem primeru pa gre za način financiranja gospodarstva, kar vodi k sklepanju, da druga ugodnost ni omejena zgolj na ugodnosti, ki jih nudi država, občina ali druga entiteta z javnim pooblastilom. Predlagatelj KZ-1B, je v kontekstu nenamenske porabe posojila poudaril, da je namen določbe drugega odstavka v varstvu sredstev, ki se podelijo pod ugodnejšimi pogoji zaradi zasledovanja javne koristi. V kontekstu posojil, ki po svoji naravi niso financirana s strani javnih sredstev, in skladno z že predstavljenim namenom določbe prvega odstavka, ki je v varstvu konkurence ter varstvu sredstev, ki so jih subjekti pripravljeni pod določenimi pogoji podeliti za opravljanje gospodarske dejavnosti, se izkaže, da je pod pojmom druge ugodnosti namenjene za opravljanje gospodarske dejavnosti zajeto sleherno zagotavljanje sredstev, financiranje oziroma olajšanje opravljanja dejavnosti. Takšno stališče podpira tudi del teorije, ki izpostavlja, da si lahko gospodarski subjekt bistveno izboljša konkurenčni položaj na trgu, če na goljufiv način pride do določenih sredstev, za pridobitev katerih sicer ne izpolnjuje pogojev, zato je mogoče preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti podana tudi, ko gre za preslepitev posojilodajalca ali investitorja v zasebnem sektorju. Niti ni mogoče spregledati, da je že predlagatelj Kazenskega zakonika (KZ) obravnavano kaznivo dejanje umestil med kazniva dejanja, ki varujejo pravno varnost v poslovnem prometu. Iz teh razlogov ni mogoče slediti stališču dela teorije, da bi pod pojmom druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti lahko šteli (le) različne koncesije, pooblastila, dovoljenja in smiselno njim podobne ugodnosti oziroma prednosti, ki jih pravni subjekti pridobijo za opravljanje gospodarske dejavnosti od države ali z njo povezanih oblastnih entitet.

12.Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 37757/2015 z dne 15. 9. 2022 presodilo, da je druga ugodnost tudi pri banki pridobljen revolving kredit. Takšen kredit sicer nima značilnosti subvencije ali investicijskih sredstev, ampak zlasti značilnosti posojila, v vsakem primeru pa gre za način financiranja gospodarstva, kar vodi k sklepanju, da druga ugodnost ni omejena zgolj na ugodnosti, ki jih nudi država, občina ali druga entiteta z javnim pooblastilom. Predlagatelj KZ-1B, je v kontekstu nenamenske porabe posojila poudaril, da je namen določbe drugega odstavka v varstvu sredstev, ki se podelijo pod ugodnejšimi pogoji zaradi zasledovanja javne koristi. V kontekstu posojil, ki po svoji naravi niso financirana s strani javnih sredstev, in skladno z že predstavljenim namenom določbe prvega odstavka, ki je v varstvu konkurence ter varstvu sredstev, ki so jih subjekti pripravljeni pod določenimi pogoji podeliti za opravljanje gospodarske dejavnosti, se izkaže, da je pod pojmom druge ugodnosti namenjene za opravljanje gospodarske dejavnosti zajeto sleherno zagotavljanje sredstev, financiranje oziroma olajšanje opravljanja dejavnosti. Takšno stališče podpira tudi del teorije, ki izpostavlja, da si lahko gospodarski subjekt bistveno izboljša konkurenčni položaj na trgu, če na goljufiv način pride do določenih sredstev, za pridobitev katerih sicer ne izpolnjuje pogojev, zato je mogoče preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti podana tudi, ko gre za preslepitev posojilodajalca ali investitorja v zasebnem sektorju. Niti ni mogoče spregledati, da je že predlagatelj Kazenskega zakonika (KZ) obravnavano kaznivo dejanje umestil med kazniva dejanja, ki varujejo pravno varnost v poslovnem prometu. Iz teh razlogov ni mogoče slediti stališču dela teorije, da bi pod pojmom druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti lahko šteli (le) različne koncesije, pooblastila, dovoljenja in smiselno njim podobne ugodnosti oziroma prednosti, ki jih pravni subjekti pridobijo za opravljanje gospodarske dejavnosti od države ali z njo povezanih oblastnih entitet.

13.Vrhovno sodišče po pojasnjenem zaključuje, da je za drugo ugodnost odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, saj je to skupna značilnost vseh treh zakonsko določenih oblik, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Glede na zakonsko opredelitev preslepitve, kjer storilec preslepi posojilodajalca ali osebo pristojno za podelitev ali odobritev ugodnosti o izpolnjevanju pogojev ali o drugih pomembnih podatkih za odobritev posojila ali ugodnosti, je pomembno, da je tudi druga ugodnost vezana na določene pogoje oziroma druge pomembne podatke. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora tako biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. V tem smislu je potrebno razlagati pojem druge ugodnosti kot vse druge primere, kadar storilec prejme financiranje iz omejenega vira sredstev, pridobitev prednosti pa je odvisna od pogojev ali drugih pomembnih podatkov za odobritev oziroma pridobitev ugodnosti. Drugi odstavek pa zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.

13.Vrhovno sodišče po pojasnjenem zaključuje, da je za drugo ugodnost odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, saj je to skupna značilnost vseh treh zakonsko določenih oblik, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Glede na zakonsko opredelitev preslepitve, kjer storilec preslepi posojilodajalca ali osebo pristojno za podelitev ali odobritev ugodnosti o izpolnjevanju pogojev ali o drugih pomembnih podatkih za odobritev posojila ali ugodnosti, je pomembno, da je tudi druga ugodnost vezana na določene pogoje oziroma druge pomembne podatke. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora tako biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. V tem smislu je potrebno razlagati pojem druge ugodnosti kot vse druge primere, kadar storilec prejme financiranje iz omejenega vira sredstev, pridobitev prednosti pa je odvisna od pogojev ali drugih pomembnih podatkov za odobritev oziroma pridobitev ugodnosti. Drugi odstavek pa zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.

14.Zagovornik izhaja iz pravno nepravilne delitve pravnega razmerja leasinga, da je leasingodajalec C. vstopil v klasično najemno razmerje z družbo E., D. pa je sklenila prodajno pogodbo z C., družba E. pa ni prejela nobene ugodnosti. Pogodba o leasingu je enotno tristrano pogodbeno razmerje kot izhaja iz opisa dejanja. Leasingodajalec je tako sklenil pogodbo o leasingu z družbo E., v tem pogodbenem razmerju pa je bila družba D. dobavitelj pisarniške opreme po seznamu. Takšno pravno razmerje pa je nastalo na podlagi leasingojemalčevega izpolnjevanja pogojev, kar je v opisu dejanja razvidno iz navedbe, da je obsojenka prikazovala, da družba E. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme.

14.Zagovornik izhaja iz pravno nepravilne delitve pravnega razmerja leasinga, da je leasingodajalec C. vstopil v klasično najemno razmerje z družbo E., D. pa je sklenila prodajno pogodbo z C., družba E. pa ni prejela nobene ugodnosti. Pogodba o leasingu je enotno tristrano pogodbeno razmerje kot izhaja iz opisa dejanja. Leasingodajalec je tako sklenil pogodbo o leasingu z družbo E., v tem pogodbenem razmerju pa je bila družba D. dobavitelj pisarniške opreme po seznamu. Takšno pravno razmerje pa je nastalo na podlagi leasingojemalčevega izpolnjevanja pogojev, kar je v opisu dejanja razvidno iz navedbe, da je obsojenka prikazovala, da družba E. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme.

15.Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo bistvene dele obtožbe in med drugim izpostavilo, da je bil namen obsojenke in F. F. pridobiti finančna sredstva družbi E., kar je leasingodajalcu prikrila in ni navedlo le, da je bistveni del očitka, da je lažno prikazovala, da družba potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, kot zmotno trdi zagovornik. B. je plačal za opremo, ki je bila predmet pogodbe o leasingu. S tem ko je plačal opremo, jo je financiral. Družba E., pa bi na podlagi pogodbe o leasingu to opremo uporabljala v zameno za obroke leasinga, kar predstavlja ugodnost. Leasingodajalec je zagotovil ugodnost ravno na način, da je plačal za opremo. To je namreč edini način, da zagotovi ugodnost pri opisanem indirektnem leasingu. Leasingojemalec tako prejme ugodnost že s tem, ko leasingodajalec plača za opremo, ki jo dobavi dobavitelj. Če sredstva, s katerimi leasingodajalec plača opremo ne gredo za opremo, je s tem ugodnost porabljena v nasprotju z dogovorjenim namenom. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da je šlo pri nakazilu sredstev družbi E. s strani dobavitelja zgolj za razpolaganje s premoženjsko koristjo, saj plačilo za opremo ne pomeni zgolj premoženjske koristi, ampak pridobitev ugodnosti. V opisu dejanja je tako nenamenska uporaba ugodnosti ustrezno konkretizirana s tem, da je obsojenka preslepila leasingodajalca glede namena uporabe ugodnosti, s tem ko je bilo plačilo za opremo namenjeno za poplačilo obveznosti družbe E. d.o.o. in za reševanje njenih finančnih težav, kar je leasingodajalcu prikrila. Kršitev kazenskega zakona tako po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

16.Na že predstavljenem zmotnem pravnem stališču zagovornik temelji svoje nadaljnje brezuspešne in za presojo očitanega dejanja irelevantne navedbe, da je F. F. izpolnila znake poslovne goljufije, ter da bi se obsojenki lahko očitala le pomoč. Navedeno prizadevanje vložnika je obsojenki v škodo, saj gre za hujše kaznivo dejanje. V preostanku navedb pa vložnik nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju s ponavljanjem zagovora obsojenke glede namena in védenja obsojenke glede očitanega ravnanja in nasprotovanjem ugotovitvi, da iz dejanskega stanja izhajajo znaki očitanega kaznivega dejanja.

17.Zagovornik očita, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z nasprotjem v razlogih, ki so po stališču vložnika tudi nejasni, ker je sodišče najprej ugotovilo, da je obsojena pri leasingodajalcu vložila zahtevek za ponudbo za leasing, hkrati pa ugotovilo, da pritožba napačno zatrjuje, da ni dokazano lažno prikazovanje obsojenke, da družba E. d.o.o. potrebuje finančna sredstva za nakup opreme.

18.Vrhovno sodišče ugotavlja, da v razlogih sodišča druge stopnje nasprotja ali nejasnosti razlogov ni mogoče prepoznati. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka podpisala zahtevek za ponudbo v zvezi z leasingom z navedbo, da gre za predmete leasinga, ki so namenjeni njihovi pridobitni dejavnosti, pri čemer je ta zahtevek ovrednotilo v povezavi z izpovedbami prič G. G., H. H. in I. I. o tem, da se postopek odobritve leasinga prične z izraženo željo financiranja opreme v določenem znesku in tudi zagovorom obsojenke, ki je zanikala, da bi lažno prikazovala potrebo po finančnih sredstvih za nakup opreme, saj jih je res potrebovala (točka 9 prvostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da je za obstoj očitanega kaznivega dejanja bistvena v razlogih pravnomočne sodbe ugotovljena obsojenkina lažna potrditev dejstva, da je bila oprema dobavljena, kar je bila podlaga za izplačilo finančnih sredstev, ki so bila nenamensko porabljena za reševanje finančnih težav družbe E., ki jih drugače ni mogla pridobiti. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, samo pa je glede na celotno ugotovljeno dejansko stanje zgolj ovrednotilo pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da je obsojenka na leasingodajalca naslovila zahtevo za ponudbo v zvezi z leasingom, s tem, da je izpostavilo obsojenkin zagovor, da je družba E. res potrebovala finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, tako pa so izpovedali tudi G. G., H. H. in I. I. kot predstavniki leasingodajalca (točka 11 drugostopenjske sodbe). S takšnimi razlogi kot celoto pa se zagovornik niti ne sooči, zato njegove navedbe o nasprotju v razlogih ne presežejo nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zavzemanje, da naj Vrhovno sodišče uporabi pooblastilo po 427. členu ZKP je brez uspeha, saj je presoja, ali je podan precejšen dvom v ugotovljeno dejansko stanje v celoti pridržano Vrhovnemu sodišču.

C.

19.Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

20.Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena, je obsojenka glede na svoje dohodkovne in premoženjske razmere dolžna plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR (tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 in 7152).

21.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Poročevalec DZ, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, 2. 6. 2011, EVA 2010-2011-0006, str. 138-139 in Selinšek L. v Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 299.

2Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 256/2016 z dne 16. 2. 2017.

3Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 27/2016 z dne 15. 9. 2016.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/2008 z dne 9. 8. 2018.

5Na primer Grilc P., Pravna narava pogodbe o leasingu, Zbornik znanstvenih razprav, 53/1993, str. 67-90.; Razdrih Ž., Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis, 2016, str. 45-64.

6Kozina J. v Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Založba Uradni List, Ljubljana, 2019, str. 850.

7Kozina J. v Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Založba Uradni List, Ljubljana, 2019, str. 848-849, kjer povzema Zalokar N., Subvencije in DDV, Revija IKS, 01-02/2005, str. 202.

8Kozina J. v Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Založba Uradni List, Ljubljana, 2019, str. 844.

9Tako tudi poročevalec DZ, predlog KZ-1, 17. 1. 2008, EVA 2007-2011-0012.

10Poročevalec DZ, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, 2. 6. 2011, EVA 2010-2011-0006, str. 138-139.

11Selinšek L. v Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 299, podobno tudi Deisinger M. v Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, str. 483.

12Poročevalec DZ, Predlog za izdajo Kazenskega zakonika Republike Slovenije, 19. 7. 1993, letnik 19, št. 22, str. 65.

13Kozina J. v Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Založba Uradni List, Ljubljana, 2019, str. 851.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 230, 230/1, 230/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.