Jedro

Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.

Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno podana dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo po obtožbi oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtožencu je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1) izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 17. 5. 2024 od 23.50 ure dalje, ter stransko denarno kazen dvesto dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 2.000,00 EUR. Obtoženec je dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Nadalje je obtožencu na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, po 73. členu KZ-1 pa mu je odvzelo mobilni telefon znamke IPhone. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica "iz vseh pritožbenih razlogov" in pritožbenemu sodišču predlagala, da obtožencu izreče pogojno obsodbo ali pa izrečeno zaporno kazen zniža na eno leto zapora.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po presoji pritožbenega sodišča je v opisu dejanja obstoj hudodelske združbe ustrezno konkretiziran, saj je navedeno, da so tujci doslej neugotovljenim organizatorjem za prevoz iz Turčije v Nemčijo plačali 4.000,00 EUR po osebi; da bi obtoženec prejel plačilo 1.200,00 EUR; da je bila pot tujcev vnaprej organizirana in vodena; da je obtoženec tujce z osebnim vozilom pobral na lokaciji, ki je bila s strani neznanega člana hudodelske združbe usklajena s tujci; da je obtoženec o svoji nalogi ostalim neidentificiranim članom združbe, med drugim osebi z vzdevkom "G.", poročal, kar kaže na njegovo usklajeno delovanje z ostalimi doslej neidentificiranimi člani hudodelske združbe. V opisu dejanja je konkretizirano organizirano in usklajeno delovanje članov združbe, vloga obtoženca in njegovi stiki z ostalimi člani združbe ter je neutemeljeno pritožbeno stališče zagovornice "da obstoj hudodelske združbe ni bil dokazan, ker nekaj kar je neidentificirano ne more biti dokazano". Za presojo obstoja hudodelske združbe namreč ni odločilna identiteta njenih članov, saj je zaradi narave in okoliščin izvršitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države običajno ni mogoče natančno ugotoviti.

5.ZKP v drugem odstavku 370. člena določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). Glede na navedeno so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, niti dokazalo, da je bil obtoženec član hudodelske združbe, brezpredmetne oziroma je pritožba v tem delu nedovoljena. Obtoženec je namreč s priznanjem krivde priznal vse v opisu dejanja v obtožnici in posledično v izreku izpodbijane sodbe zatrjevana dejstva in okoliščine, torej tudi to, da je kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe.

6.Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 je predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora. Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let (drugi odstavek 58. člena KZ-1). Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sme sodišče izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let, določiti kazen zapora do petih let, preizkusno dobo pa do desetih let (peti odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.

7.Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.

8.V konkretnem primeru državna tožilka na predobravnavnem naroku 29. 7. 2024 ni predlagala, da naj se obtožencu, če bo priznal krivdo, izreče pogojna obsodba, ampak je skladno z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 predlagala izrek omiljene kazni dve leti zapora. Glede na navedeno niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista imeli zakonske podlage, da bi obtožencu zaradi priznanja krivde, ko se je prvič izjavil o obtožnici, izreklo pogojno obsodbo, saj v petem odstavku 58. člena KZ-1 določen pogoj - predlog državnega tožilca za izrek pogojne obsodbe, ni bil izpolnjen.

9.Sodišče prve stopnje je torej svojo presojo o neustreznosti opozorilne kazenske sankcije zmotno utemeljevalo z vsebinskimi razlogi (točki 3 in 6 obrazložitve sodbe), saj obtožencu pogojne obsodbe ni mogoče izreči že zaradi neizpolnjenosti zakonskih pogojev, kar pa ne vpliva na siceršnjo pravilno odločitev v izpodbijani sodbi. Posledično pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na razloge iz 6. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru II Kp 8306/2020 z dne 20. 8. 2020 ter s pritožbenimi trditvami, da življenje v zaporu na obtoženca ne bo vplivalo v smeri prevzgojne funkcije in resocializacije, temveč bo rezultat ravno nasproten, saj je pritožbeni predlog za spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah v smeri izreka pogojne obsodbe brezpredmeten.

10.Prav tako pritožnica neutemeljeno predlaga znižanje obtožencu izrečene zaporne kazni na eno leto zapora (izrečenih stranskih kazni, denarne kazni in izgona tujca, ne izpodbija).

11.Sodišče prve stopnje je pri odmeri obtožencu izrečene zaporne kazni pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne olajševalne okoliščine (priznanje krivde že na zaslišanju pred preiskovalno sodnico, obžalovanje, finančno stisko, družinske razmere v otroštvu) in obteževalno okoliščino (predkaznovanost). Obtoženec je bil namreč s pravnomočnima sodbama (22. 4. 2022 in 29. 12. 2023) Sodišča v Vicenzi že obsojen zaradi kaznivih dejanj tatvine in nedovoljenega posedovanja ali uporabe orožja, strelnega orožja, njegovih sestavnih delov, streliva, obravnavano kaznivo dejanje pa je izvršil že po približno štirih mesecih od zadnje izrečene mu kazenske sankcije. Ta podatek potrjuje, da obtoženec kljub svoji mladosti že izvršuje raznovrstna kazniva dejanja in njihovo težo celo stopnjuje, saj je obravnavano kaznivo dejanje storil v hudodelski združbi, ter da že izrečeni pogojni obsodbi nanj očitno nista imeli nikakršnega učinka, posledično pa tudi pritožbeno zatrjevanje, da obtoženec za istovrstno kaznivo dejanje še ni bil obsojen, nima posebne teže. Upoštevaje težo obravnavanega kaznivega dejanja in vse navedene okoliščine, je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo primerno in pravično kazen dve leti zapora, višino izrečene zaporne kazni je pojasnilo z določnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi in ni bilo dolžno še dodatno pojasnjevati, zakaj obtožencu ni izreklo kazni enega leta zapora, kot to zatrjuje zagovornica, ki je navsezadnje znižanje kazni na eno leto zapora (podredno) predlagala šele v pritožbi.

12.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo (drugih) kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13.Iz enakih razlogov, kot jih je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prvostopenjsko sodišče, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1 Glej podrobneje dr. Vanja Verdel Kokol v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, 58. člen, str. 808 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 29834/2014 z dne 26. 11. 2015 (5. točka obrazložitve).

2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024 (19. točka obrazložitve), ki se sicer nanaša na omilitev kazni na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, vendar pa je tudi v tej določbi za izrek omiljene kazni, če obtoženec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, potreben predlog državnega tožilca.