Jedro

Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-207/09, proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper odmero sodne takse pritožba ni dovoljena. V citirani zadevi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da bi pritožnik, če sodne takse ne bi plačal in zato ne bi bil deležen pravnega varstva, moral izkoristiti pravna sredstva zoper sklep, s katerim bi sodišče zaradi neplačila sodne takse zavrglo njegovo vlogo. Četudi v predmetni zadevi situacija ni identična, saj je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo odločilo, ne da bi bila taksa za pritožbo plačana, pritožbeno sodišče ne najde argumentov za drugačno stališče od tistega, ki izhaja iz citirane ustavne odločbe. Meni namreč, da previsoko odmerjena in plačana taksa ni ovira za izvedbo postopka za vrnitev preplačane takse.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

: UVOD

Dne 31. 07. 2008 je hkrati s pritožbo proti sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 554/2007, z dne 17. 06. 2008 toženec vložil tudi „Predlog za oprostitev plačila sodne takse do pravnomočnega sklepa sodišča“ (list. št. 84). Tej prošnji je sledil sklep sodišča z dne 14. 08. 2008 (list. št. 96 do 97), s katerim je bil toženec pozvan, naj predlog za oprostitev plačila sodne takse dopolni tako, da v 15 dneh predloži potrebne listine. Ta poziv je toženec prejel dne 2. septembra 2008 (vročilnica je pripeta pri list. št. 98), vendar zahtevanih listin ni predložil. Nato je sodišče prve stopnje spis s pritožbo predložilo pritožbenemu sodišču zaradi odločitve o pritožbi. Višje sodišče v Ljubljani pa se z vprašanjem neplačane takse za pritožbo ni ukvarjalo in je s sodbo I Cpg 277/2009 pritožbi toženca ugodilo ter prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V nadaljnjem teku postopka je nato sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 11. 2009 (list. št. 115 do 116) predlog toženca za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrnilo. Ker se toženec proti temu sklepu, ki ga je bil prejel dne 19. novembra 2009 (vročilnica je pripeta k list. št. 116), ni pritožil, je sklep postal dne 08. 12. 2009 pravnomočen. Po pravnomočnosti tega sklepa je sodišče prve stopnje tožencu dostavilo nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 676,67 EUR. Proti temu nalogu je toženec v 15 dneh od prejema naloga reagiral z vlogo, imenovano „Zavrnitev naloga“.

ODLOČITEV PRVOSTOPNEGA SODIŠČA Z izpodbijanim sklepom z dne 08. 03. 2010 je sodišče prve stopnje omenjeno „Zavrnitev naloga“ štelo kot ugovor toženca zoper nalog za plačilo sodne takse in ta ugovor zavrnilo (prvi odstavek izreka). Hkrati je predlog tožene stranke za odlog plačila sodne takse, ki ga je prejelo hkrati s pritožbo (list. št. 84) zavrnilo (drugi odstavek izreka). V obrazložitvi je pojasnilo, da je sodišče predlogu toženca za odlog plačila sodne takse do odločitve pritožbenega sodišča smiselno ugodilo, saj je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, ne da bi bila taksa za pritožbo plačana. Hkrati je pojasnilo, da je takso za pritožbo dolžan plačati pritožnik. Le v primeru, če bi bil pritožnik oproščen plačila sodnih taks (to pa je nekaj drugega kot odložitev plačila), bi sodišče v primeru uspeha s pritožbo dolžno takso izterjalo od nasprotne stranke. Ker pa toženec ob vložitvi pritožbe ni zahteval povrnitve stroškov za plačilo sodne takse, upoštevajoč določilo 163. člena ZPP, tega ne more storiti kasneje. Zato ni pomembno, da je v pritožbenem postopku toženec uspel. PRITOŽBA

Proti temu sklepu se je toženec pravočasno pritožil. Navedel je, da uveljavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi je pojasnil, da zato ni zahteval povrnitve pritožbenih stroškov, ker mu sodna taksa ni bila odmerjena in zato tudi ni bila plačana. Po njegovem zato ni mogel niti priglasiti niti zahtevati povračila sodnih taks. Kritizira stališče prvostopnega sodišča, da do povrnitve stroškov za takse ni upravičen zato, ker jih ni pravočasno priglasil. ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA O pritožbi proti drugemu sklepu Kljub temu da toženec izrecno navaja, da se pritožuje proti odločitvi iz 1. in 2. odstavka izpodbijanega sklepa, ki vsebinsko predstavljata dva različna sklepa, se v obrazložitvi opredeljuje le do sklepa iz prvega odstavka izreka, s katerim je sodišče prve stopnje ugovor toženca zoper nalog na plačilo sodne takse zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v zvezi z odločitvijo iz drugega odstavka izreka sklepa opravilo le uradni preizkus. Ob tem je ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje, ki je o predlogu toženca za odložitev plačila sodne takse do drugostopenjske odločbe odločilo po izdaji sodbe sodišča druge stopnje, moralo njegov predlog zavreči, saj odtlej dalje toženec ni imel več pravnega interesa za svoj predlog. Ker glede na navedeno nima pravnega interesa niti za pritožbo proti temu delu sklepa, jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, (352. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 343. člena ZPP).

O pritožbi proti prvemu sklepu Pritožbo je pritožbeno sodišče zavrglo tudi proti tistemu sklepu (prvi odstavek izreka), s katerim je sodišče prve stopnje ugovor toženca zoper nalog za plačilo sodne takse zavrnilo. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-207/09, proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper odmero sodne takse pritožba ni dovoljena. V citirani zadevi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da bi pritožnik, če sodne takse ne bi plačal in zato ne bi bil deležen pravnega varstva, moral izkoristiti pravna sredstva zoper sklep, s katerim bi sodišče zaradi neplačila sodne takse zavrglo njegovo vlogo. Četudi v predmetni zadevi situacija ni identična, saj je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo odločilo, ne da bi bila taksa za pritožbo plačana, pritožbeno sodišče ne najde argumentov za drugačno stališče od tistega, ki izhaja iz citirane ustavne odločbe. Meni namreč, da previsoko odmerjena in plačana taksa ni ovira za izvedbo postopka za vrnitev preplačane takse po določilih 36. do 37. člena ZST-1.