Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom in načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede. Izjema velja v primeru, če za zavrnitev dokaznih predlogov obstajajo upravičeni razlogi, na primer, če sodišče ugotovi, da predlagani dokazi za odločitev niso bistveni, če je neko dejstvo že dokazano, če so dokazni predlogi nesubstancirani, ali če gre za dokaze, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa niso pravno pomembna, temveč mora stranka, ki predlaga, da se izvede dokaz, navesti, o čem konkretno bo izpovedala priča oziroma (ne)obstoj katerega pravno odločilnega dejstva naj se z listino ugotovi

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 144313/2011 z dne 7. 10. 2011 razveljavi še v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 171,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 8. dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom in načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede. Izjema velja v primeru, če za zavrnitev dokaznih predlogov obstajajo upravičeni razlogi, na primer, če sodišče ugotovi, da predlagani dokazi za odločitev niso bistveni, če je neko dejstvo že dokazano, če so dokazni predlogi nesubstancirani, ali če gre za dokaze, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da bi bilo mogoče sporna dejstva (obstoj in višino škode ter vzrok za njen nastanek) dokazovati le z izvedencem ustrezne stroke, zato s strani tožeče stranke predlaganih prič ni zaslišalo. Pritožnica pravilno opozarja, da takšno stališče pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Ni namreč mogoče vnaprej izključiti, da so predlagane priče popolnoma neprimerne za ugotovitev spornih dejstev. Še zlasti, ker kot je navedla tožeča stranka, je bil sporni material – brošure uničen, vsled česar se poraja upravičen dvom, ali bi izvedenec sploh lahko podal mnenje o kakovosti opravljenega dela tožene stranke. Kljub navedenemu (in kot bo obrazloženo v nadaljevanju) je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. V skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP) mora stranka za svoje trditve predlagati dokaze, in obratno. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je za sporne trditve (glede kakovosti izdelanih brošur, višine škode ter da je bila tožena stranka seznanjena z ugovorom kakovosti naročnika in da nanj ni imela pripomb) podala ustrezne dokazne predloge. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka res podala več dokaznih predlogov, vendar pri nobenem od predlaganih dokazov ni določno pojasnila ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva (t. i. zahteva substanciranosti dokaznega predloga oziroma dokazni stavek). Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov oziroma sklicevanje „kot dosedaj“, ne zadošča (smiselno enako velja za listine). Kajti ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa niso pravno pomembna, temveč mora stranka, ki predlaga, da se izvede dokaz, navesti, o čem konkretno bo izpovedala priča oziroma (ne)obstoj katerega pravno odločilnega dejstva naj se z listino ugotovi.(1) Ker tožeča stranka tega ni storila, sodišče takšnih, nesubstanciranih dokaznih predlogov ne more (ne sme) upoštevati(2) in je v tej posledici, torej iz razloga nedokazanosti, tožbeni zahtevek potrebno zavrniti (in ne zavreči, kot se zmotno zavzema pritožnica).

9. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnice, češ da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati v smislu dopolnitve dokazov. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke. Tožeča stranka je bila zastopana po pooblaščencu, ki je pravni strokovnjak, zato je bilo od njega upravičeno pričakovati, da so mu obveznosti v zvezi z dokaznim bremenom dobro poznane. Poleg tega je na pomanjkljivosti dokaznega bremena tožečo stranko v svojih vlogah opozorila že tožena stranka. V taki situaciji pa ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče. 10. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. čl. ZPP), zato stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

12. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica,

(1) Tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips 519/2005 z dne 20. 12. 2007 in J. Zobec, Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 353 in 358. (2) Tako tudi sodba VS RS II Ips 160/2002 z dne 7. 11. 2002.