Jedro

Tožbi je bilo ugodeno, ker so bila kršena pravila postopka po ZUP, saj je tožena stranka v upravnem postopku nepopolno ugotovila dejansko stanje, predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka o tožnikovih storjenih kaznivih dejanjih in prekrških zoper javni red in mir (v upravnih spisih tudi ni tožnikove kazenske evidence).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri upravnem organu, pristojnem za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje, ki so za pridobitev državljanstva Republike Slovenije predpisani v 1. odstavku 40. člena navedenega zakona. Nadalje pa je bilo na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku, ugotovljeno, da je bil tožnik obsojen s sodbo temeljnega in višjega sodišča zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe na zaporno kazen 90 dni, ki jo je prestajal v zaporih in bil po 60 dneh pogojno odpuščen. Poleg navedene zaporne kazni pa je policijska postaja zoper tožnika podala predlog za uvedbo postopka o prekrških zoper javni red in mir, in sicer 16.1.1989 po 4. odstavku 11. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, 7.10.1989 po 1. odstavku 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, 2.10.1990 po 4. odstavku 11. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, 25.3.1991 po 1. odstavku 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir in 28.8.1991 po 1. odstavku 11. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir. Tožena stranka je v upravnem postopku zaslišala tožnika in ga seznanila s podatki o obravnavanosti zaradi kaznivih dejanj in o sodbi sodišča, s katero je bil obsojen na zaporno kazen ter o prekrških zoper javni red in mir, zaradi katerih so bili dani predlogi sodniku za prekrške. Tožnik je na zaslišanju predložil dokaze, da je bil v postopkih pred sodiščem oproščen, razen v postopku, v katerem je bil obsojen na kazen prestajanja zapora 90 dni. Glede obravnavanosti zaradi prekrškov zoper javni red in mir je tožnik izjavil, da je v konfliktne situacije z organi pregona zašel predvsem zaradi njihovega nepravilnega postopanja. Zaradi te tožnikove navedbe je tožena stranka izvedla dodatno zaslišanje priče. Tožena stranka je po celotnem izvedenem dokaznem postopku v skladu s prosto presojo dokazov ocenila, da bi tožnikov sprejem v slovensko državljanstvo zaradi storjenih prekrškov zoper javni red in mir pomenil nevarnost za javni red države (3. odstavek 40. člena navedenega zakona). Zato po mnenju tožene stranke ni mogoče ugoditi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je v ustavi in zakonih Republike Slovenije uveljavljeno načelo nedolžnosti, in sicer, da velja vsakdo za nedolžnega, razen, če mu je krivda dokazana s pravnomočno sodbo ali odločbo. Zato zgolj na podlagi podanih predlogov za uvedbo postopka o prekrških ne more veljati za storilca prekrškov. Pri zaslišanju je tudi pojasnil, da je prišel v konfliktne situacije z organi za notranje zadeve, konkretno s policisti policijske postaje, zaradi njihovega nepravilnega postopanja do njega, in ker se je nekaterim osebno zameril. Tožena stranka je zato tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje glede vprašanja, ali je storil prekrške zoper javni red in mir ali ne. Tako ostane edino le njegova obsodba na 90 dni zapora zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz leta 1987, ki sama po sebi ne more predstavljati zadržka za sprejem v slovensko državljanstvo. Sicer pa je prav gotovo potrebno prejšnje življenje in obnašanje vsakega prosilca za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije obravnavati celovito in ugotavljati tudi njegove pozitivne stvari. Konkretno v zvezi s tem navaja, da že 20 let stalno živi v Sloveniji, kjer si je pridobil ustrezno strokovno izobrazbo. Popolno obvlada slovenski jezik. Sedaj je uspešen zasebni obrtnik v deficitarni storitveni dejavnosti (popravilo obutve, izdelava ključev, storitve s področja kovinske galantarije in drugo). V njegovem lokalu, kjer kot stransko dejavnost nudi svojim strankam tudi gostinske storitve, ni še nikoli prišlo do izgredov. Redno plačuje davke in širi svojo obrtno dejavnost. Uspešen je tudi kot umetnik - slikar. V svojem okolju uživa ugled in spoštovanje. S svojo večletno dejavnostjo je nedvomno pripomogel tudi k razvoju kraja, v katerem živi. Med vojno v Sloveniji v letu 1991 se je tudi vključil v teritorialno obrambo Republike Slovenije v boju zoper okupatorja. Vsekakor želi še naprej živeti in delati v Republiki Sloveniji, kjer si je že ustvaril solidno eksistenco. Kupil je že poslovni prostor in ga plačal, ne more pa ga prepisati na svoje ime, ker še ni državljan Republike Slovenije. Tudi stanovanje, na katerem je bil imetnik stanovanjske pravice, iz istega razloga ne more kupiti. Zato je njegova nadaljnja perspektiva in eksistenca odvisna od ureditve tega vprašanja. Je aktiven športnik. Dosegal je pomembne rezultate tudi za Slovenijo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi podatkov, pridobljenih z zaslišanjem priče - pooblaščene uradne osebe Policijske postaje ter na podlagi podatkov sodnika za prekrške občine ugotovila, da bi zaradi storjenih prekrškov, ki so imeli pretežno znake nasilništva, tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil bodočo nevarnost za javni red države, saj kontinuiteta obravnavanosti tožnika kaže na to, da bi s prekrški lahko nadaljeval. Tožena stranka meni, da ni v javnem interesu, da v državljanstvo Republike Slovenije sprejme osebo, ki je bila obravnavana zaradi več prekrškov zoper javni red in mir, ki imajo znake nasilništva in ki je bila predhodno že pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja telesne poškodbe, torej dejanja, ki je prav tako povezano z nasiljem. Zavrača tožnikove tožbene navedbe, da je v konfliktne situacije z organi pregona prišel zaradi nepravilnega postopanja do njega, ker se je nekaterim osebam zameril. Pri oceni bodoče nevarnosti za javni red države s tožnikovim sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije je upoštevala izjavo priče - pooblaščene uradne osebe, da so bila pretežno vsa dejanja z znaki prekrškov povezana s tožnikovim nasiljem. To pa je tudi bistvena okoliščina, ki jo je vodila pri odločanju o tožnikovi vlogi za sprejem v slovensko državljanstvo. Okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, da si je v Sloveniji pridobil izobrazbo, da že 20 let živi v Sloveniji, da popolno obvlada slovenski jezik, da je uspešen obrtnik, da redno plačuje davke, da je uspešen slikar, ter da v svojem okolju uživa ugled in spoštovanje in nenazadnje, da se je vključil v teritorialno obrambo v boju zoper okupatorja, so po mnenju tožene stranke vsekakor pozitivne lastnosti, ki gredo v prid tožniku, vendar pa vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Glede na podatke in listine, ki izhajajo iz upravnih spisov, ima, po presoji sodišča, tožnik prav.

Tožena stranka je namreč v upravnem postopku nepopolno ugotovila dejansko stanje, predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka o storjenih tožnikovih kaznivih dejanjih in prekrških zoper javni red in mir (v upravnih spisih tudi ni tožnikove kazenske evidence). Tako je tožena stranka kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, in sicer določbe 7., 9. in 159. člena navedenega zakona. Po teh določbah je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen - načelo materialne resnice); o tem katera dejstva je treba šteti za dokazana odloča pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen - presoja dokazov); dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi; kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave stranke, izvedenci, ogledi (159. člen - splošna določba o dokazovanju). Prosta presoja dokazov v povezavi z načelom materialne resnice (7. člen) in s splošno določbo o dokazovanju (159. člen), v ZUP ne pomeni, da organ, ko na podlagi te presoje sprejema svoj sklep ni z ničemer vezan, ker je organ dolžan iz ugotovljenih dejstev izvesti logičen zaključek o dejanskem stanju in obrazložiti, zakaj posameznim dokazom ni poklonil vere oziroma zakaj določenih dokazov ne more vzeti za zanesljive. To pomeni, da je treba v vsakem primeru obrazložiti, zakaj se tudi eni priči verjame. Taka obrazložitev pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. V izpodbijani odločbi je namreč tožena stranka le pavšalno navedla, da je po celotnem izvedenem dokaznem postopku v skladu s prosto presojo dokazov ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zaradi storjenih prekrškov zoper javni red in mir pomenil nevarnost za javni red države. To pa glede na citirane določbe ZUP ne zadošča. Tožena stranka v izpodbijani odločbi torej ni obrazložila, zakaj določenih dokazov v upravnem postopku ne more vzeti za zanesljive. Vsak izvedeni dokaz je namreč podvržen presoji organa in o vsakem izvedenem dokazu se mora organ v odločbi izjasniti. Če izvedeni dokazi v odločbi niso bili presojeni, je to bistvena kršitev pravil postopka.

Tožena stranka je sicer z odgovorom na tožbo dopolnila svoje navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča pa se z naknadno obrazložitvijo izpodbijane odločbe pomanjkljivosti ne odklanja, ker mora biti obrazložitev v sami odločbi, s čimer je omogočena kontrola, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen ustrezni materialni predpis (3. odstavek 40. člena, v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Naknadna dopolnilna obrazložitev izpodbijane odločbe tako omogoča naknadno iskanje razlogov, da se opraviči že izdana odločba.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).