Jedro

Zahtevek, da v zapuščino spada en avto znamke Audi, je nedoločen in neizvršljiv. Avto je treba natančneje označiti. Toženci niso dokazali, da znaša delež pokojnega na skupnem premoženju več kot 3/4.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki 1. glede ugotovitve, da je en osebni avtomobil znamke Audi skupno premoženje tožeče stranke in pok. dne 21.8.1991 umrlega Ed. D. in da znaša solastninski delež tožeče stranke na tem premoženju 1/4, ki ne sodi v zapuščino pokojnega Ed. D., razveljavi pa se tudi v točki 3. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je skupno premoženje tožnice in dne 21.8.1991 umrlega Ed. D., nepremičnina parc. št. 286 dvorišče in stavbišče s hišo in gospodarskim poslopjem, stoječim na tej parceli skupaj z garažo za osebna motorna vozila in garažo za stroje, kar je vse pripisano k vložku 139 k.o. L., poleg tega pa tudi različno premično premoženje, ki je v izreku sklepa natančno našteto. Med to premično premoženje spada tudi en osebni avtomobil znamke Audi. Ugotovilo je, da znaša solastninski delež tožeče stranke na tem premoženju 1/4, ki ne sodi v zapuščino pok. Ed.

D. Odločilo je, da so toženci dolžni izstaviti tožnici za zemljiškoknjižni prenos primerno listino, na podlagi katere bo mogoče opraviti ustrezne zemljiškoknjižne vpise. Odločilo je tudi o tem, da morajo toženci povrniti tožnici pravdne stroške, zavrnilo pa je presežek tožbenega zahtevka.

Proti sodbi se pritožujejo toženci zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagajo razveljavitev sodbe, kolikor se ta nanaša na osebni avto znamke Audi in kolikor je bila priznana tožnici solastnina do 1/4 na skupnem premoženju pok. Ed. D. in tožnice, prav tako pa tudi v izreku pod tč. 2. in 3. sodbe.

Predlagajo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajajo: sodišče je priznalo tožnici solastnino na avtomobilu kljub temu, da je razpolagalo s poročilom Sekretariata za notranje zadeve T., da zapustnik ob svoji smrti ni imel registriranega nobenega avtomobila na svoje ime. Za odločitev v zadevi ni pomembno, kdo je kupil avto, na čigavo ime je bil kupljen in na čigavo ime je bil uvožen. Pomembno je, da je bil že leta 1988 ta avto v dejanski posesti in razpolaganju E. D. in je to ostal vse do prodaje v letu 1991. Toženi je avto prodal F. P. iz S. dejansko že pred zapustnikovo smrtjo, formalna pogodba pa je bila narejena 25.9.1991. Vse dosedaj ni bil postavljen proti toženemu E. D. noben zahtevek na prepustitev tega vozila v last. S tožbo, vloženo v letu 1992, tožeča stranka ne more uveljavljati lastninske pravice na avtomobilu, ki že v letu 1991 ni bil več niti v lasti niti v posesti toženca. Previsoko je tudi določen delež tožnice na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dragega življenja v Nemčiji in dejstva, da tožnica ni imela lastnega dohodka dovolj niti za lastno preživljanje. Postavlja se vprašanje, ali gre tožnici sploh kakšen delež na tem premoženju.

Zapustnik je pred tožnico skrival svoja razpolaganja v korist otrok iz prvega zakona. Mogoče je, da tožnica niti ne ve, kaj je bilo z razpolaganjem njenega moža, ko je prispeval toženemu E. D. k nakupu avtomobila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da znaša 1/4 delež tožnice na skupnem premoženju.

Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi deleža upoštevalo vse elemente, ki jih določa člen 59/2 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V tej določbi je izrecno povedano, da ni samo dohodek tisti, ki se upošteva v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, ampak se upoštevajo tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje poleg dohodka upoštevalo tudi druge okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Pritožba le na splošno trdi, da je napačna ocena sodišča prve stopnje o višni deleža. Trditev o tem, da je delež pokojnega več kot 3/4, toženci niso dokazali in tudi pritožba ne trdi nič takega, kar bi vzbujalo dvom v odločitev sodišča prve stopnje. V tem delu je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Prav pa ima pritožba, kar zadeva osebni avto Audi. Zahtevek, da en osebni avto spada v zapuščino, je nedoločen in kot tak neizvršljiv.

Zahtevek mora biti določen, tako da je lahko stvar, ki se zahteva, predmet izvršbe. Že zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo glede osebnega avtomobila razveljaviti. Tožnica bo morala postaviti določen zahtevek glede avtomobila - oznaka, reg. številka in podobno.

Pa tudi sicer ta del zahtevka ni jasen. Glede ostalega premoženja, obravnavanega v sodbi, je namreč med vsemi dediči in torej tudi med pravdnimi strankami, soglasje, da premoženje spada v zapuščino.

Sporen je le obseg, saj toženci trdijo, da v zapuščino spada vse premoženje, tožnica pa trdi, da spada le del. Glede osebnega avta pa tožnica trdi, da del spada v zapuščino, del pa je njena last. Toženci trdijo, da ob smrti avta ni bilo. Zato bi se moral zahtevek glede avta glasiti, da avto spada do določenega deleža v zapuščino, do določenega deleža pa je skupna last. Seveda pa bi moral biti še prej avto določno opredeljen. Vendar pa je avto v zapuščini le, če je bil zapustnik na dan smrti lastnik tega avtomobila. Sodišče prve stopnje je sicer izčrpno obrazložilo, zakaj verjame, da je bil avto last pokojnega, vendar pa ni ugotovitve o tem, ali šteje, da je bil zapustnik lastnik na dan smrti. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, pritožba pa izrecno zatrjuje, da ob smrti zapustnik ni bil več lastnik, ker je bil avto dejansko prodan.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku z zaslišanjem prič, zlasti F. P., na katerega se pritožba sklicuje, po potrebi pa tudi z zaslišanjem pravdnih strank, razčisti to vprašanje, nato pa o stvari odloči, seveda, če bo tožeča stranka zahtevek glede osebnega avtomobila precizirala tako, kot je povedano zgoraj.

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu čl. 166/3 ZPP.