Jedro

Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti tem zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v nekem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 1.062,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 07. 2004 dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 263,48 EUR.

S pravočasno pritožbo tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 16. 01. 2008, ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je v obravnavani zadevi dejanska podlaga zahtevka v zavarovalni pogodbi in dejstvu, da je tožeča stranka na njeni podlagi oškodovancu dne 28. 05. 2004 izplačala odškodnino, pravna podlaga zahtevka pa v 1. odstavku 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višini izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Zatrjuje, da zastaralni rok za povračilo sorazmernega dela izplačane odškodnine nikakor ne more začeti teči pred dnem, ko so na tožečo stranko tudi dejansko prešle zavarovančeve pravice. Zato vztraja, da je triletni subjektivni zastaralni rok potekel šele 28. 05. 2007 in da je bila tožba zato vložena pravočasno.

Ta pritožbeni očitek pa ne vzdrži pravne presoje. Iz določbe 6. odstavka 357. člena OZ namreč izhaja, da začne zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. To v obravnavanem primeru pomeni, da začne zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega, teči takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve. Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca in za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev kasneje kot zavarovanec (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča z dne 09. 05. 2006 v zadevi III Ips 68/2005). Ker je zavarovanec tudi oškodovanec, se zanj uporabi določba 1. odstavka 352. člena OZ, iz katere izhaja, da začne subjektivni triletni zastaralni rok za oškodovanca teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je v postopku v sporih majhne vrednosti na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), da je zavarovanec tožeče stranke za škodni dogodek in povzročitelja izvedel 10. 11. 2003, ko se je zgodila prometna nesreča. Terjatev zavarovanca tožeče stranke je torej zastarala 11. 11. 2006, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z ugovarjanim zastaranjem prenehala pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti, in posledično tudi pravilno odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bili podani pritožbeni razlogi, na katere pazi ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.