Jedro

V obseg odgovornosti vodje gradnje za varnost in zdravja pri delu in tudi samega vodenja gradbišča sodi tudi nazdor nad tem, katere osebe se na gradbišču nahajajo, zato tožnik nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da te odgovornosti nima (preko odgovornosti vodje del oziroma gradnje) in da ni mogel nadzorovati oseb, ki so bile na njegovem gradbišču. Posledično so vse okoliščine in dokazni predlogi v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi bil delavec na gradbišču in tam tudi delal, pravno nerelevantne, odločitev prvostopenjskega organa pa zakonita in pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo A. A., državljanu Bosne in Hercegovine, ki je 19. 5. 2020 ob 10.00 uri pomagal pri delih na gradbišču na lokaciji ..., pri delodajalcu B., d. o. o., kateri mu je omogočil delo, ne da bi ga prijavil v obvezna socialna zavarovanja, do odprave zaposlitve na črno prepovedala opravljanje dela pri tem delodajalcu. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, stroški postopka bremenijo organ.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil 19. 5. 2020 na gradbišču na lokaciji ... opravljen nadzor po določbah Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1). Na gradbišču je delal A. A., za katerega prvostopenjski organ ugotavlja, da od 1. 1. 2020 nima urejenega zavarovanja. Delavec ni bil zaposlen pri tožniku. Tožnik je pojasnil, da je z delavcem marca 2020 podpisal pogodbo o zaposlitvi, delavec je dostavil veljavno delovno vizo in sproženi so bili postopki prijave. Prijava je bila poslana v roku, in sicer 25. 3. 2020, 10. 4. 2020 pa je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da delovna viza ni več veljavna, saj delavec ni izpolnil pogoja zaposlenosti pri delodajalcu v trajanju enega leta. Po prejemu tega obvestila so delavca odstranili iz gradbišča. Ker pa je bil čas korone, se ni mogel vrniti domov in je zato ostale delavce vozil na gradbišče in nazaj ter vmes hodil po malico ali kakšen material v trgovino, za kar naj bi mu delavci dajali nekaj drobiža. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila vloga za prijavo zaposlitve res vložena 25. 3. 2020 in 10. 4. 2020 zavrnjena, pri čemer pa je registrski organ vložnika že manj kot eno uro po vložitvi zahtevka obvestil, da je vloga nepopolna. Ker je ni dopolnil, je bila zavrnjena. Prvostopenjski organ je ob nadzoru opravil razgovor z delavcem, ki je povedal, da delo za tožnika opravlja od 4. 3. 2020 po 8 ur dnevno, da je prejel gotovinsko plačilo avansa v višini 800,00 EUR mesečno, po 5,00 EUR/uro. V postopku nadzora je bilo tako ugotovljeno, da je bil delavec v obdobju med 19. 2. 2020 in 19. 5. 2020, ko je bil izveden nadzor, glede na 5. člen ZPDZC-1 zaposlen na črno.

3. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. V razlogih pritrdi prvostopenjskemu organu, doda pa tudi, da iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je delavec 19. 5. ob 10.00 uri pomagal pri delih na pritožnikovem gradbišču. Zato za odločitev niso pomembne okoliščine, ki so privedle do tega, da je navedeni delavec delal na pritožnikovem gradbišču, kot tudi, kdaj je začel delati pri tožniku in zakaj je bila prijava v obvezna socialna zavarovanja zavrnjena. Zadošča ugotovitev, da je delavec tega dne opravljal delo na gradbišču brez ustrezne prijave v obvezna socialna zavarovanja.

4. Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije in ustavitev postopka nadzora, podredno pa vlaga izpodbojno tožbo. Ponovi okoliščine v zvezi s prijavo delavca, zavrnitvijo vloge ter da naj bi takoj po zavrnitvi prijave delavca odstranil iz gradbišča in mu prepovedal opravljanje dela. V obdobju od 23. 3. 2020 do 10. 4. 2020 kršitev določb 5. člena ZPDZC-1 ne more biti podana. Tožnik je namreč z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi in ga tudi prijavil v obvezna socialna zavarovanja. 19. 5. 2020 pa se je delavec sicer res nahajal na gradbišču, vendar samoiniciativno in brez tožnikove vednosti. V praksi je neizvedljivo, da bi delodajalec moral v vsakem trenutku preverjati, kdo je na gradbišču. Šele kasneje je tožnik izvedel za delavčev dogovor z ostalimi delavci. Izpodbijana odločba je obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Delavec je imel v tem postopku položaj priče, zato bi organ po 154. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) moral razpisati ustno obravnavo. Ne zadošča torej zgolj posredovanje zapisnika o zaslišanju. Kršeno je bilo načelo zaslišanja stranke, poleg tega delavec ni razumel slovenskega jezika, tolmač pa ni bil postavljen v postopku. Iz zapisnika o zaslišanju delavca ni mogoče ugotoviti, ali je bila uradna oseba strokovno usposobljena za tolmačenje iz slovenskega v srbohrvaški jezik. Tožnik k tožbi prilaga notarsko overjeno izjavo delavca, češ da ni povsem razumel vseh zastavljenih vprašanj. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je delavec delo nastopil 23. 3. 2020, iz obrazložitve prvostopenjskega organa pa ni jasno, zakaj organ izjavi tožnika ni sledil. Zato je odločba tudi pomanjkljivo obrazložena in v nasprotju z 214. členom ZUP. Pomanjkljivost je takšna, da odločbe ni mogoče preizkusiti in je zato bila izdana s kršitvijo 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zaradi odprave procesnih kršitev in pravilne ugotovitve dejanskega stanja tožnik predlaga zaslišanje direktorja tožeče stranke, priče C. C., A. A. ter D. D. 5. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponovi, da okoliščine, ki jih navajata tožnik in delavec, na ugotovitve ne vplivajo. Dejstvo je, da je bil ob izvedbi nadzora delavec delal na gradbišču in četudi bi držalo, da je delavec delal na pobudo ostalih delavcev in da mu je tožnik prepovedal vstop na gradbišče, to ne spremeni te ugotovitve. Na podlagi 14. člena v povezavi z 39. točko 3. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) mora izvajalec del na gradbišču preko vodje del in vodje gradbišča zagotavljati vse pogoje za varno delo na gradbišču. Iz tega izhaja, da mora delodajalec na gradbišču vsakodnevno zagotavljati osebo, ki odgovorno bdi nad dogajanjem na gradbišču in s tem predvsem na delom delavcev.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, katere pa se tožnik, ne da bi se opravičil in ob izkazanem vabilu, ni udeležil. Na obravnavi je sodišče kot dokaz sprejelo listine upravnega in sodnega spisa, zavrnilo pa je tožnikove predloge za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika in prič, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta A. A. do odprave zaposlitve na črno prepovedal opravljanje dela pri tožniku. Med strankama ni sporno, da je A. A. 19. 5. 2020 ob 10.00 uri, ko je bil opravljen nadzor na podlagi določb ZPDZC-1, na tožnikovem gradbišču delal (kar potrjuje tudi sam delavec v izjavi (A3), priloženi k tožbi), sporno pa je, ali je tožnik za to njegovo ravnanje odgovoren in mu je bilo utemeljeno naloženo, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Tožnik namreč trdi, da za to, da je A. A. bil na gradbišču in tam delal, ni vedel in da mu je sam prepovedal opravljati delo, s tem v zvezi pa je sodišču predlagal tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika in treh prič.

9. Na glavni obravnavi je sodišče želelo tožnika pozvati k dodatnem substanciranju dokaznih predlogov za navedena zaslišanja ter opraviti razpravo glede materialno pravne relevantnosti okoliščin, ki jih je želel tožnik dokazati s temi zaslišanji. Tožnik se obravnave ni udeležil, v sled česar je sodišče pri ugotavljanju okoliščin, ki jih tožnik želi s temi zaslišanji dokazati, izhajalo iz tožbenih navedb. Le te pa se nanašajo na okoliščine, zakaj tožnik delavca ni mogel zaposliti in prijaviti v socialno zavarovanje, ter okoliščine v zvezi s tem, ali je tožnik vedel za delavčevo prisotnost na gradbišču, kar naj bi, po naziranju tožnika, slednjega razbremenilo odgovornosti s tem v zvezi in naj bi bil zato izrečeni ukrep neutemeljen.

10. Izhajajoč iz teh tožbenih navedb, ki so tudi enake, kot jih je tožnik navajal v upravnem postopku, pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v njeni odločbi in tudi v odgovoru na tožbo, da za odločitev v zadevi, ob nespornem dejstvu, da je delavec ob nadzoru bil na gradbišču in tam tudi opravljal delo, materialnopravno nepomembne in je zato sodišče dokazne predloge za zaslišanje v celoti zavrnilo, medtem ko je ugodilo dokaznemu predlogu za vpogled v listine upravnega spisa, vpogledalo pa je tudi v izjavo delavca, priloženo k tožbi (A3).

11. Iz druge alineje prvega odstavka 14. člena, v času nadzora in izdaje izpodbijane odločbe, veljavnega GZ izhaja, da mora izvajalec, ki želi opravljati dejavnost gradbeništva, za opravljanje te dejavnosti, med drugimi pogoji imeti tudi zaposlenega najmanj enega vodjo del oziroma vodjo gradnje glede na vrsto pri njem prevladujočih del. Ta oseba pa je skladno s 16. odstavkom 14. člena GZ odgovoren za uskladitev del na gradbišču, za skladnost izvajanja del s projektno dokumentacijo, za varnost in zdravje pri delu na gradbišču in za vodenje gradbišča. Sodišče ugotavlja, da v obseg odgovornosti vodje gradnje za varnost in zdravja pri delu in tudi samega vodenja gradbišča sodi tudi nadzor nad tem, katere osebe se na gradbišču nahajajo, zato tožnik nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da te odgovornosti nima (preko odgovornosti vodje del oziroma gradnje) in da ni mogel nadzorovati oseb, ki so bile na njegovem gradbišču. Posledično so vse okoliščine in dokazni predlogi v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi bil delavec na gradbišču in tam tudi delal, pravno nerelevantne, odločitev prvostopenjskega organa pa zakonita in pravilna.

12. Sodišče tudi ni ugotovilo absolutno bistvenih ali drugih kršitev pravil postopka v zvezi z zaslišanjem delavca, v zvezi s katerim tožnik zatrjuje, da bi moral biti zaslišan na javni obravnavi kot priča in da delavec vprašanj ni razumel. Glede na med strankama nesporno dejstvo, da je delavec ob nadzoru delal (saj tako izhaja iz delavčeve izjave, priložene k tožbi), vse ostale okoliščine iz zapisnika o zaslišanju delavca niso vplivale na odločitev, posledično že iz tega razloga ne morejo predstavljati bistvenih kršitev. Na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1 je organ imel pristojnost opraviti nadzor in tam tudi opraviti razgovor z delavcem. Odločitev v izpodbijani odločbi je ustrezno obrazložena, saj iz nje izhaja ugotovljeno dejansko stanje kot tudi materialno pravo, ki je bilo uporabljeno.

13. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, pravilen je bil tudi postopek njegove izdaje, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.