Jedro

Tožena stranka za dokazovanje svojih trditev, katere je ponudila v postopku pred sodiščem prve stopnje, dokaza z zaslišanjem A. A. ni predlagala. Prvostopenjsko sodišče resničnosti zatrjevanih dejstev zato ni moglo niti jih ni smelo preveriti z zaslišanjem navedene osebe. Sodišče sme namreč izvesti le dokaz, ki ga je predlagala vsaj ena od strank. Sodišče ni upravičeno, da po uradni dolžnosti izvaja dokaze, ki jih ni predlagala nobena od strank, pa čeprav oceni, da že izvedeni dokazi ne zadoščajo za ugotovitev obstoja zatrjevanih dejstev in da bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja nujno izvesti še nadaljnje dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48948/2013 z dne 8. 4. 2013 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh poravnati tožeči stranki 1.782,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje in ji povrniti izvršilne stroške 36,00 EUR, če zamudi s plačilom le-teh, jih je dolžna povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sodbe dalje.

2. Zoper citirano sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka in v njej navedla, da A. A. sploh ni bil zaslišan, čeprav je ključna oseba, ki je vseskozi, od naročila do dobave kompresorja in na koncu pri neuspešnem reševanju reklamacije, sodeloval, se dogovarjal in obljubljal rešitev nastale situacije, ter da ji ni uspelo pridobiti imena osebe, ki je dejansko montirala kompresor. Prosila je, da se zasliši A. A. 3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP).

6. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

7. Tožena stranka za dokazovanje svojih trditev, katere je ponudila v postopku pred sodiščem prve stopnje, dokaza z zaslišanjem A. A. ni predlagala. Prvostopenjsko sodišče resničnosti zatrjevanih dejstev zato ni moglo niti jih ni smelo preveriti z zaslišanjem navedene osebe. Sodišče sme namreč izvesti le dokaz, ki ga je predlagala vsaj ena od strank. Sodišče ni upravičeno, da po uradni dolžnosti izvaja dokaze, ki jih ni predlagala nobena od strank(2), pa čeprav oceni, da že izvedeni dokazi ne zadoščajo za ugotovitev obstoja zatrjevanih dejstev in da bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja nujno izvesti še nadaljnje dokaze(3). To pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi postopalo pravilno, ko dokaza z zaslišanjem A. A. ni izvedlo. Kršitve določb pravdnega postopka mu iz navedenih razlogov zato ni mogoče očitati.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno (smiselno) obrazložilo, da dejstva, ali se je tožena stranka s predstavnikom tožeče stranke dogovorila, da ji bo tožeča stranka za to ceno (tj. 5.346,67 EUR) dobavila 13 barski kompresor (zaradi tega, ker dokaz z zaslišanjem A. A. ni bil predlagan), ni bilo mogoče ugotoviti in da je zato sprejelo nasprotno trditev tožeče stranke, da se je tožena stranka odločila za naročilo 10 barskega. Ta je bila namreč dokazana z e-poštnim sporočilom A. A. toženi stranki z dne 18. 9. 2013. Tako ugotovljenega dejanskega stanja pa s pritožbeno predlaganim dokazom z zaslišanjem A. A. tožena stranka ne more izpodbiti. V postopkih v sporih majhne vrednosti - kakršen je tudi obravnavani - je namreč pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih postopkih ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP). Dokaz z zaslišanjem, podan v pritožbenem postopku, pa je - poleg že obrazloženega - nedovoljen tudi v smislu 453. člena ZPP. Takšen dokaz je namreč tudi prepozen.

9. Pritožbeni razlogi tožene stranke niso dovoljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Razen v primeru izjeme iz drugega odstavka 7. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana.

Op. št. (3): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 67.