Jedro

Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo sodno prakso, na podlagi katere je predstavilo argumente, ki prepričljivo potrjujejo, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba navaja sodno prakso, ki pa ni istovetna z obravnavanim primerom, kar ob upoštevanju načela pravne enakosti pomeni, da jo ni moč upoštevati. Tožnik tudi ni navedel posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno vrednotenje - torej da gre za tako imenovani izjemni dejanski stan, ki ni istoveten s primeri iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

<em>Oris spora</em>

1. Tožnik kot kupec je s tožencem kot prodajalcem sklenil prodajno pogodbo za stanovanje. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da mu toženec plača 26.015,28 EUR iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi stanovanja in 15.000,00 EUR iz naslova odprave napak, s predlogom za začasno odredbo pa, da se tožencu kot projektni družbi, ki ga je ustanovila tuja pravna oseba - družba A., d. o. o., ... - zgolj za izgradnjo stanovanjsko poslovnega objekta X., prepove prodaja preostalih nepremičnin, ki so v njegovi lasti, ker toženec nima drugega premoženja, zato obstaja nevarnost, da bo tožniku onemogočena uveljavitev terjatve, ki jo uveljavlja v tem pravdnem postopku. Tožnik bo šele po preteku več let dobil sodbo v tem postopku, zaradi ravnanj toženca pa obstoji nevarnost, da bo toženec prenesel nepremičnine na tretje osebe in prejeta denarna sredstva nakazal neznano kam.

<em><strong>Odločitev sodišča prve stopnje</strong></em>

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da se tožencu prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnin (1), da se začasna odredba pod 1. tč. izvrši z vpisom v zemljiško knjigo (2), da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še trideset dni po pravnomočnem zaključku tega postopa (3), da ugovor zoper ta sklep o zavarovanju z začasno odredbo ne zadrži njegove izvršitve (4), da je toženec dolžan povrniti tožniku sodno odmerjene stroške postopka v roku osmih dni od vročitve sklepa o začasni odredbi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (5).

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izkazana verjetnost terjatve, da pa tožnik ni izkazal nevarnosti, da svoje terjatve, če mu bo v tej pravdni priznana, ne bo mogel uveljaviti, saj ni dokazal nevarnosti ravnanj toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve, enako tudi ne, da toženec z začasno odredbo ne bo utrpel škode oziroma da bi utrpel le neznatno škodo.

<em><strong>Povzetek pritožbenih navedb</strong></em>

4. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Iz sodne prakse izhaja, da je v primeru prodaje nepremičnine prejeta kupnina v primerjavi s prodano nepremičnino likvidnejša in enostavneje prenosljiva oblika premoženja, ki v primerjavi z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem omogoča hitrejše in manj transparentno razpolaganje za upnika, to pa pomeni nevarnost, da bo upnik težje prišel do poplačila terjatve, kot če dolžnik ohrani lastninsko pravico na nepremičninah. Tudi Ustavno sodišče pojasnjuje, da bi bilo lahko ustavno sporno stališče, da nadomestitev ene oblike premoženja z drugo nima negativnega učinka na upnikovo možnost uveljavljanja terjatve, ker dolžnikov skupni obseg premoženja ostaja enak.

6. V konkretnem primeru je treba upoštevati ravnanja toženca, ki zavrača pobot, prodaja nepremičnine, ne opravlja drugih dejavnosti in dejstvo, da kupnine od prodaje stanovanj ne zadoščajo za poplačilo pogodbenih kazni, ki jih bo toženec moral plačati kupcem za zamudo z izročitvijo nepremičnin. Iz sodne prakse izhaja, da v primeru, če obstajajo na eni strani pri odsvajanju nepremičnega premoženja različne varovalke, ki onemogočajo netransparentnost prenosa (zahtevana obličnost in vpis v zemljiško knjigo), pa na drugi strani v primeru razpolaganja z denarnimi sredstvi dolžnika ni varovalke, ki bi onemogočala netransparentni prenos takega premoženja. Subjektivna nevarnost je izkazana, ko je na eni strani prisotno slabo premoženjsko stanje toženca, hkrati pa ta odsvaja še tisto (edino) premoženje, s katerim razpolaga.

7. Okoliščina, da toženec zavrača plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo nepremičnine, prejema manj kupnine od kupcev, kot znaša pogodbena kazen za zamudo z izročitvijo, da kupci poplačujejo kredit banke A., d. d., drastično zmanjšuje premoženje toženca. Nepremičnine so tudi edino premoženje toženca. Toženec ne opravlja druge dejavnosti, v zadnjih šestih letih pa ni imel prihodka iz druge dejavnosti. Prihodek, ki ga toženec prejema, je zgolj 8 % od prodajnih cen stanovanj, kar izhaja iz prodajne pogodbe. 92 % kupnine se nakazuje na račun banke A., d. d. za poplačilo kredita.

8. Toženka je projektna družba, ki je bila ustanovljena leta 2015. Ustanovila jo je tuja pravna oseba iz Črne gore in sicer zgolj za izgradnjo stanovanjsko poslovnega objekta X. Dejstvo, da je toženec projektna družba oziroma družba ustanovljena za določen namen, samo po sebi predstavljajo nevarnost za uveljavitev terjatve, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Iz sodne prakse izhaja, da ustanovitev družbe z minimalnim kapitalom in brez lastnih vložkov v projekt ter ustanovitev družbe brez premoženja predstavlja nevarnost za uveljavitev terjatve.

9. Toženec bo po prodaji vseh stanovanj imel manj denarja, kot znašajo samo pogodbene kazni za zamudo z izročitvijo nepremičnine. Kupci so že sedaj zadržali 10 % kupnine, kar izhaja iz zapisnika o prevzemu prodajne pogodbe, potrdila o nakazilu 5 % kupnine na račun notarja iz naslova neizročitve bančne garancije in neodprave napak. Toženec kot prodajalec lahko ne bo prejel niti 8 % kupnine. Iz podatkov AJPES izhaja, da je osnovni kapital družbe 207.500,00 EUR, toženka pa ima pri banki A. d. d. kredit v višini 12.402.250,00 EUR, kar pomeni, da je vložek toženca v družbo in projekt X. zgolj 1,67 % celotne investicije. Obstoj nevarnosti je izkazan glede na nizko kapitalsko ustreznost družbe, namenskost delovanja, hitro izčrpavanje sredstev, spreminjanje lastništva ali upravljanja, saj je toženec v lastništvu zgolj ene pravne osebe iz tujine, kar pomeni, da gre za enostaven prenos družbe na tretje osebe, saj je prenos odvisen zgolj od ene osebe in ne od več družabnikov. Iz navedb tožnika in spisovne dokumentacije izhaja, da kupci nepremičnin po prodajnih pogodbah primarno z nakazilom 92 % kupnine namenijo za poplačilo kredita banke A., d. d. v višini 12.402.250,00 EUR, kar pomeni, da dolžnikov oziroma toženčev skupni obseg premoženja ne ostaja enak. Toženec bo od kupcev nepremičnin prejel zgolj 8 % kupnine, samo denarna kazen z zamudo pri izročitvi nepremičnine pa je več kot 12 % kupnine. Toženec še ni izročil bančne garancije v skladu z določbami ZVKSES in odpravil napak, zaradi česar so kupci zadržali 10 % kupnine. Toženec aktivno prodaja nepremičnine, pri tem pa se zaveda, da bo do prve sodbe preteklo vsaj dve leti ali več. Glede na dejstvo, da toženec ne posluje in ne opravlja druge dejavnosti razen prodaje nepremičnin, denarnih sredstev za poplačilo terjatve iz tega postopka ne bo več oziroma je že sedaj jasno, da jih ne bo, ker toženec sprejema manj kupnine, kot znašajo pogodbene kazni. V teh okoliščinah aktivno ravnanje toženca, ki prodaja nepremičnine, predstavlja nevarnost, da bo uveljavitve terjatve onemogočena ali otežena.

<em><strong>Odgovor na pritožbo</strong></em>

10. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

<em><strong>Presoja utemeljenosti pritožbe</strong></em>

11. Pritožba ni utemeljena.

<em><strong>Presoja pritožbenega sodišča</strong></em>

12. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe 270. člena ZIZ.

13. Tožnikova trditvena podlaga, na kateri utemeljuje predpostavke za izdajo začasne odredbe na podlagi 270. člena ZIZ, je dodatno v strnjeni obliki povzeta na 19. strani tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnik v pritožbi navaja nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Gre za sklop trditev, v katerih tožnik izpostavlja, da bo toženec moral iz naslova pogodbenih kazni in odprave napak plačati višje zneske, kot jih prejme od kupcev.

14. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo sodno prakso, na podlagi katere je predstavilo argumente, ki prepričljivo potrjujejo, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba navaja sodno prakso, ki pa ni istovetna z obravnavanim primerom, kar ob upoštevanju načela pravne enakosti pomeni, da jo ni moč upoštevati. Tožnik tudi ni navedel posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno vrednotenje - torej da gre za tako imenovani izjemni dejanski stan, ki ni istoveten s primeri iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.

15. Iz sodne prakse izhaja, da so vrednostno merilo za izdajo začasne odredbe dolžnikova (toženčeva) konkretna ravnanja, katerih namen je razpolagati s premoženjem, da bo uveljavitev terjatve upnika (tožnika) otežena/onemogočena. Odločilna so torej konkretna ravnanja dolžnika/toženca (subjektivna nevarnost) in ne zgolj (objektivno) stanje. Tožnik bi torej moral dokazati s stopnjo verjetnosti nevarnost toženčevega aktivnega delovanja oziroma opustitve v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Tega pa tudi ne zatrjuje in sicer, da toženec prodaja nepremičnine z namenom, da bi otežil/onemogočil uveljavljanje tožnikove terjatve. Prodaja nepremičnin je namreč toženčeva primarna dejavnost, zato je tudi prepričljiva argumentacija sodišča prve stopnje, da je izostanek prihodkov v poslovanju te družbe v obdobju od 2018 do 2023 logična posledica dejstva, da je toženec šele v letu 2024 začel prejemati kupnino od prodanih stanovanj.

16. Sodišča prve stopnje pravilno ugotavlja, da je prodaja stanovanj običajno dejanje v okviru rednega poslovanja toženca, ki vodi k pridobitvi in ne zmanjšanju premoženja. Gre za običajen način razpolaganja s premoženjem toženca.

Pritožba se sklicuje na sodbo I Cpg 625/2020, ki (tudi) ni primerljiva z obravnavano zadevo. Zapis v obrazložitvi te sodbe, da projektna družba oziroma družbe ustanovljene za določen namen same po sebi predstavljajo nevarnost, je treba razumeti v kontekstu spora, ki ga je sodišče obravnavalo. Gre za spor, ki se nanaša na kršitve dolžne skrbnosti člana uprave in njegove zvestobe družbi pri sklepanju pogodbe, za katero se je uveljavljala ničnost. V tej zvezi pritožbeno sodišče glede na tožnikove trditve pojasnjuje, da tožnik ni trdil, da je namen toženca oziroma njegovega ustanovitelja (družbe) oziroma direktorja te družbe denarna sredstva od prodaje stanovanj prenesti v Črno goro in da bi bil tak način delovanja izkazan v preteklosti.

17.Večji del kupnine se nakazuje na račun banke A., d. d., ki ima za zavarovanje svoje terjatve na predlaganih nepremičninah vknjiženo hipoteko. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da skupna vrednost vseh stanovanj, ki jih prodaja toženec, bistveno presega tožnikovo terjatev, tudi če se upošteva, da se večji del kupnine nakazuje na račun banke, ker je bila kupnina za stanovanje v velikosti 50 m², ki ga je od toženca kupil tožnik, 213.240,00 EUR. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz sodne prakse izhaja, da slabo finančno stanje predstavlja objektivno in ne subjektivno nevarnost, kar (načeloma) ne zadošča za izdajo začasne odredbe.

Tožnik šele v pritožbi zatrjuje, da toženec od prodaje ne bo prejel nobenih prihodkov, teh trditev pritožbeno sodišče, kot je bilo že navedeno, ni upoštevalo, ker so pritožbene novote.

18.Neplačilo terjatve ni predpostavka za izdajo začasne odredbe, ker samo neplačilo terjatve ne vpliva na možnost za njeno bodočo izterjavo.

19.Pravica razpolaganja je ena bistvenih upravičenj imetnika lastninske pravice, prodaja nepremičnin je osrednja dejavnost toženca, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi prepoved razpolaganja z nepremičninami pomenilo za toženca hud poseg v njegov (ekonomsko) pravni položaj, zato predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ niso izkazane.

20.Zgolj dodatno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je začasna odredba, kot je predlagana, nesorazmerni ukrep ob vrednotenju tožnikove terjatve in vrednosti nepremičnin, za katere tožnik zahteva prepoved odtujitve in obremenitve, tudi če se ne upošteva, da bi imela začasna odredba daljnosežne posledice v poslovanju toženca in njegovi finančni likvidnosti ter v nastanku škode, da tožnik v tej zvezi ni dal navedb in tudi ne predlogov, kjer bi upošteval soodvisnost pravic obeh pravdnih strank.

Odločitev pritožbenega sodišča

21.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

22.Na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Ki so določno z ID znaki navedene v 1. tč. izreka sklepa.

2Pritožba se sklicuje na odločbe VSL - I Cp 454/2021, I Cp 110/2021 in I Cp 660/2021.

3Pritožba se sklicuje na odločbo Up-648/02-5.

4Pritožba se sklicuje na sklep I Cp 110/2021.

5Pritožba se sklicuje na sklep I Cp 454/2021.

6Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep I Cpg 625/2020 in na sodbo Pd 95/2012.

7Ki določa: "(1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. (2)Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. (3)Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. (4) Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije."

8Ki določa: "V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona."

9Podrobneje glede teh dejstev glej 9. tč. tega sklepa.

10V 7., 8. in 11. tč. ter v 1., 2., 5.-7. op. sklepa - pritožbeno sodišče se bo v nadaljevanju sklicevalo tudi na to sodno prakso, da pa bi se izognilo ponavljanju, ne bo znova navajalo opravilnih številk teh zadev.

11Znotraj tega okvira pritožbeno sodišče tudi razume odločbo Ustavnega sodišča Up-648/02 v povezavi z razlogi iz sklepa I Cp 110/2021, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi.

12Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je relevanten čas, ko se bo opravljala izterjava in ne čas odločanja o predlogu.

13Okoliščine konkretnega primera niso primerljive s sklepom I Cp 454/2021. Pritožba izpostavlja, da je sodišče izdalo citiran sklep o začasni odredbi, v razlogih pa pojasnilo, da je bila izkazana nevarnost aktivnega delovanja toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve tožnice, s tem, ko je toženka prodajala nepremičnino. Pritožba pa ne upošteva, da je sodišče tudi pojasnilo, da "samo dolžnikovo slabše premoženjsko stanje še ne pomeni subjektivne nevarnosti, na podlagi katere bi sodišče dovolilo začasno odredbo, vendar pa o subjektivni nevarnosti zagotovo lahko govorimo, ko je na eni strani prisotno dolžnikovo slabo premoženjsko stanje, hkrati pa ta dolžnik odsvaja še tisto premoženje, s katerim razpolaga." Treba je tudi upoštevati, da je kot toženka v citiranem sklepu nastopala fizična oseba, ki je prodajala njej lastno nepremičnino, da prodaja nepremičnin ni bila del njene dejavnosti, kot je to primer toženca v tem postopku.

14Pritožba se sklicuje na sklep I Cp 110/2021, spregleda pa, da iz tega sklepa izhaja, da "je treba pri razpolaganju z dolžnikovim premoženjem razmejiti običajno razpolaganje od neobičajnega." VSL je v tem sklepu izpostavilo, da se spor nanaša na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (255. člen Obligacijskega zakonika), da se s tem sklepom in razlago materialno pravnih določb ne spreminja sodna praksa (kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje v tem postopku - op. pritožbenega sodišča).

15I Cpg 864/98.

16II Cpg 289/98.