Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju, ali predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki (diskriminacija pri izrabi letnega dopusta; neupravičeno izdajanje pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, premestitev na drugo delovno mesto, znižanje plače, klicanje na delo z letnega dopusta, itd), ustrezno povezati očitana ravnanja tožene stranke in presoditi, ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot mobbing, česar pa sodišče ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 13.055,00 EUR in odškodnino za čas odpovednega roka v višini 5.222,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 dalje do plačila; nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 1.186,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; stroške predhodnega postopka v znesku 424,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 4.766,85 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 2.021,42 EUR, v roku 8 dni (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da so bili podani resni in utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, ki so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici plačati zahtevane denarne terjatve. Že pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da mora sodišče prve stopnje skrbno oceniti izpovedbe prič, in sicer direktorice A.A., B.B. in C.C., predvsem v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, saj so te priče, iz razumljivih razlogov, močno zainteresirane za izid pravde. Sodišče prve stopnje pa v ponovljenem postopku te naloge ni opravilo. Do izpovedbe večine prič tožeče stranke se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo, v kolikor pa se je, njihovih izpovedi ni primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi. Formalni okviri proste presoje dokazov (8. člen ZPP) zahtevajo, da je presoja vestna, skrbna ter analitično-sintetična. Tožnica izpostavlja, da ni niti življenjsko niti logično, da bi delavec po 35 letih dela pri istem delodajalcu, leto in pol pred upokojitvijo in obremenjen s krediti, podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če razmere pri delodajalcu resnično ne bi bile nevzdržne. Kot je tožnica pojasnila v postopku, po zadnjem pisnem opozorilu dne 23. 12. 2011 sploh ni več vedela, kaj lahko dela in česar ne sme, da ne bo spet deležna sankcij. Pod takšnim pritiskom pa tožnica ni bila več sposobna delati, zato je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da pa so bili med tožnico in direktorico napeti odnosi, je na zadnjem naroku priznala tudi priča C.C.. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 35 let in je vzorno sodelovala z vsemi dotedanjimi direktorji in to ob dejstvu, da je bila dolga leta predsednica sindikata in članica sveta zavoda in da zoper njeno delo nikoli ni bilo pripomb (kar je potrdila celo direktorica tožene stranke). V letu 2010 pa so zakonita zastopnica tožene stranke in njene pomočnice pričele nad tožnico izvrševati dejanja, ki jih materialnopravno ni mogoče definirati drugače kot trpinčenje na delovnem mestu in diskriminacija. V letu 2010 je direktorica kandidirala za drugi mandat. Tožnica, predsednica sindikata D.D. in član sveta zavoda dr. E.E. so podpirali drugega kandidata in to je bil razlog, da se je direktorica nad njimi začela znašati in jih ovirati pri normalnem delovnem procesu. Direktorica je med drugim izdala kar 21 opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, opozarjala je na najbolj banalne zadeve in o tem je bil celo objavljen članek v časniku F. dne 17. 1. 2012. Navedeno je v celoti potrdil predsednik sveta zavoda G.G.. Da je bilo stanje odnosov v zavodu zaradi ravnanj direktorice izredno slabo, je potrdila tudi predsednica sindikata D.D.. Pojasnila je, da so se delavci bali direktorice in ji kot predsednici sindikata niti niso upali povedati o opominih in drugih sankcijah. Sodišče prve stopnje izpovedi D.D. v delu, ko je izpovedala o ravnanju direktorice in nadrejenih, ni ocenilo niti ni pojasnilo, ali tej priči verjame ali ne. Sodišče je selektivno povzelo izpovedbe prič, do izpovedb prič, ki so osebno zaznale negativen odnos direktorice, pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je ponovno materialnopravno zanemarilo definicijo mobbinga, ko ni upoštevalo, da je za mobbing značilna ustrezna povezava vrste posamičnih ravnanj delodajalca. Za mobbing gre, če se krivična dejanja ponavljajo v določenem časovnem zaporedju in ravno to se je dogajalo tožnici. O mobbingu se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS in sicer, da mobbing ne predstavljajo zgolj dejanja, ki so že na prvi pogled vredna graje in so žaljiva (npr. kričanje, odkrito poniževanje in sramotenje, norčevanje, posmehovanje), temveč se kot mobbing označujejo tudi ukrepi, ki so na prvi pogled videti popolnoma zakoniti, kljub temu pa iz ostalih okoliščin izhaja, da je bil njihov dejanski namen v tem, da se poslabšuje socialni, psihični in zdravstveni in nenazadnje poklicni položaj. Tako pa je odločilo tudi VDSS v zadevah opr. št. Pdp 1448/2010, Pdp 1047/2010, Pdp 293/2009 in Pdp 96/2012. Sodišče se ponovno ni opredelilo do izpovedi prič, ki niso zainteresirane za izid tega postopka in so ekonomsko še vedno odvisne od tožene stranke, ki so skladno izpovedale, da je direktorica tožene stranke trpinčila tako tožnico kot druge zaposlene. Sodišče teh dokazov ni ocenilo v povezavi s sankcijami, ukrepi in ravnanji, ki jih je bila v določenem časovnem zaporedju deležna tožnica. Sodišče se ni opredelilo do izjave H.H., da je osebno zaznala, da je tožnica za direktorico moteč dejavnik, ter da se je v tem času bala govoriti s tožnico, da ne bi bila deležna povračilnih ukrepov direktorice. Sodišče prve stopnje izpovedi priče ni sledilo in je zaključilo, da noben dokaz ne dokazuje, da bi direktorica komu prepovedala, da bi se družil s tožnico. Takšna obrazložitev sodišča je nenavadna, predvsem pa je presoja ali je tožena stranka povzročila izolacijo tožnice na delovnem mestu, materialnopravno zmotna. Direktorici ni bilo potrebno zaposlenim prepovedati, da se družijo s tožnico, saj je to dosegla na posreden način. Ker iz dokaznega postopka izhaja, da so zaposleni vedeli za konstantno sankcioniranje tožnice, kar ugotavlja tudi sodišče, je bilo seveda razumljivo, da so se bali govoriti s tožnico, da ne bi bili tudi sami deležni slabe volje direktorice in njenih „organizacijskih ukrepov“. Priče dr. E.E., D.D. in H.H. so skladno izpovedale, da so vedele za slab odnos direktorice do tožnice, vendar sodišče ni obrazložilo, zakaj tem pričam ne verjame. Po drugi strani pa sodišče zapiše, da je dr. I.I. izpovedal, da ni opazil negativnega odnosa do tožnice in da negativnega odnosa ni opazila niti J.J..

Tožnica je v letu 2010 do konca januarja 2012 prejela 4 pisna opozorila. Prvič dne 8. 9. 2009, zaradi izpisovanja računov za samoplačniške ambulante v rednem delovnem času. Tožena stranka je tožnici dala v podpis izjavo, ki je po vsebini predstavljala opozorilo pred odpovedjo. To izjavo je dala v podpis le tožnici in sodelavki J.J.. Tožena stranka je tekom postopka sicer trdila, da so izjavo dali v podpis tudi ostalim zaposlenim ter da so z izjavo želeli zaščititi sestre pred zdravniki, da jim slednji ne bi nalagali dodatnega dela. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je bila predmetna izjava, ki je bila dana v podpis tožnici, neprimerna, nedopustna in nespoštljiva, ker medicinske sestre oz. tožnica niso imele jasnih in pravočasnih navodil o tem, kdaj se prične delo v samoplačniški ambulanti in katerih storitev smejo opravljati. Kljub temu pa je sodišče zaključilo, da tožnica s tem ni bila neenakopravno obravnavana, ker so takšno izjavo prejele v podpis tudi J.J., kasneje pa še K.K. in L.L.. Opozorilo z dne 19. 5. 2011 pa je prejela tožnica, ker naj bi 20. 4. 2011 neprimerno komunicirala s pacientko po e-pošti, vendar pa tožena stranka ni obrazložila, kaj naj bi pravzaprav tožnica storila narobe in s kakšnimi besedami bi naj neprimerno komunicirala s pacientko, niti tožnici ni predočila spornega elektronskega sporočila. Navedeno je potrdila tudi direktorica A.A.. Tožena stranka se je izgovarjala, da tožnici sporne e-pošte ni predložila zaradi varstva osebnih podatkov, kar pa je absurden izgovor, saj gre za e-pošto, ki naj bi jo poslala tožnica. Tožnica izpostavlja, da opominjanje brez dokazno podprtih očitkov, ki bi bili delavcu tudi predočeni, pomeni izvajanje nezakonitega pritiska oz. namerno povzročanje strahu za izgubo zaposlitve. Opozorilo z dnem 23. 12. 2011 pa je tožnica prejela, ker naj bi v komunikaciji s pacientko oziroma njenim možem po e-pošti dne 15. 11. 2011 prekoračila svoja pooblastila, ker je pacientki posredovala navodilo, ki bi ga moral izdati zdravnik in ker pacientki hkrati ni posredovala datuma pregleda. Tožnica je pacientki, ki je navajala, da ima srbečico, po navodilu ginekologa napisala, naj si v lekarni kupi Canesten in jo ponovno kontaktira, če stanje v treh dneh ne bo dobro. V zvezi s tem opozorilom je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bilo utemeljeno v delu, kjer se je tožnici očitalo, da je pacientki svetovala nakup zdravila Canesten, saj sta oba nadrejena ginekologa dr. M.M. in dr. E.E. potrdila, da tožnica ni kršila navodil nadrejenih. Sodišče je upoštevalo tudi izpovedbo medicinske sestre J.J., ki je pojasnila, da so vse medicinske sestre v ambulanti ravnale tako kot tožnica in da je bilo to običajno. Tožnica je bila glede na navedeno očitno neenakopravno (diskriminatorno) obravnavana napram drugim medicinskim sestram, vendar se sodišče do te trditve tožnice ponovno ni opredelilo. Sodišče je v zvezi z opominom z dnem 23. 12. 2011 nepravilno ugotovilo, da je bil opomin utemeljen v delu, ko je tožena stranka tožnici očitala, da pacientki ni posredovala datuma pregleda. Tožnica je vsebino navodila pacientki napisala po navodilu zdravnika, ki je bil takrat v ambulanti. Navedeno tudi jasno izhaja iz dopisa pacientki z dne 29. 11. 2011, ki ga je poslala tožena stranka pacientki mesec dni preden je tožnici podala pisno opozorilo. V tem dopisu je tožena stranka potrdila tožničine navedbe, da se je tožnica v zvezi z odgovorom, ki ga je posredovala pacientki, posvetovala z zdravnikom. Do tega pa se sodišče prav tako ni opredelilo. Tožnica pri tem izpostavlja, da ne more biti odgovorna za navodila, ki jih je dobila od zdravnika. Absurdno je, da tožena stranka šele v ponovljenem postopku očita tožnici kršitev Zakona o pacientovih pravicah in Pravilnika o čakalnih dobah, ker tožnica pacientki ni hkrati posredovala datuma pregleda, temveč zgolj nasvet. Ko pa je tožnica skušala odgovoriti in posredovati datum pregleda 70 pacientkam, ki so prav tako po e-pošti prosile za datum pregleda pa ji tega ni omogočila in je zato bila tožnica deležna kritik pacientk.

Tožnica je tudi trdila, da jo je tožena stranka diskriminirala pri izrabi letnega dopusta. Tožena stranka je delo v ginekološki ambulanti organizirala tako, da so delavkam, ki so v tej ambulanti delale, nastajali manjki ur, ker jim tožena stranka ni zagotovila 40 ur dela na teden. Ko je nastalo 8 ur manjka je tožena stranka delavkam, kot tudi tožnici, enostavno pisala 1 dan letnega dopusta. To se je dogajalo le delavkam v ginekološki ambulanti, ki so morale ob petkih popoldan koristiti dopust, če niso imele prostih ur. Če delodajalec na neenakopraven način obravnava peščico delavcev in jih torej obravnava manj ugodno kot druge delavce, ki so pri njem zaposleni, gre za nezakonito diskriminacijo oziroma kršitev pravic do enakosti pred zakonom. Tožnica je letni dopust morala koristiti prisilno, kar pomeni, da ji je tožena stranka onemogočila uveljavljati pravico do letnega dopusta na način, kot je bil običajen pri drugih delavcih. Navedenega tožena stranka sploh ni prerekala, zaradi tega se navedbe štejejo za dokazane (214. člen ZPP). Tožnica je tudi trdila, da ji je bilo onemogočeno normalno koriščenje letnega dopusta s tem, ko jo je tožena stranka predčasno poklicala na delo, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. Tako je tožnica morala v mesecu septembru 2011 prekiniti dopust, istočasno pa je v drugi ambulanti (ambulanti za ultrazvok) delavka K.K. predčasno odšla domov, ker ni bilo dela. Navedenega tožena stranka sploh ni prerekala. Tožena stranka, kot tudi njene priče v postopku sploh niso pojasnile razloga, zakaj je bila K.K. poslana domov, glede na to, da je morala tožnica prekiniti dopust. Zaključek sodišča prve stopnje, da K.K. ni izpolnjevala zdravstvenih pogojev za delo v drugih ambulantah, je protispisen, saj je direktorica A.A. izpovedala, da dejstvo, da je K.K. delala v ultrazvočni ambulanti, ni izključevalo, da bi delala tudi v ginekološki ambulanti (stran 9, zapisnik 8. 1. 2014).

Tožena stranka je tožnici ob premestitvi v začetku leta 2010 tudi znižala plačo, predvsem, ker se je tožnica pritožila zoper premestitev ter organizacijo delovnega časa v ginekološki ambulanti. Po pogodbi iz leta 2008 je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu „srednja medicinska sestra v specialistični ambulanti“, več kot mesec dni po premestitvi pa ji je tožena stranka dala v podpis pogodbo za delovno mesto „srednja medicinska sestra v ambulanti“, ki je bilo nižje vrednoteno delovno mesto. Tožnica je tudi po premestitvi delala v ambulanti bolnišnice za ginekologijo in porodništvo in je delala tudi urgenco in specialistiko, kar sta potrdila tudi dr. M.M. in sestra J.J., zato ni bilo razloga za znižanje plače. Direktorica je tožnici dala jasno vedeti, da če ne podpiše pogodbe za nižjo plačo, bo ostala brez službe, vračati pa bo morala tudi preveč izplačano plačo. Tožnica je pogodbo podpisala, saj je imela le dve leti do upokojitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaznalo neprimerno in očitno krivično ravnanje tožene stranke, pri čemer pa je materialnopravno neutemeljeno zaključilo, da kljub vsemu ni šlo za trpinčenje niti za diskriminacijo. Tožnica glede na sodno prakso kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da sta za opredelitev kaznivega dejanja po 197. členu KZ dovolj že dve graje vredni dejanji delodajalca, meni, da ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče lahko tudi samo zaključi, da je izredna odpoved tožnice utemeljena in je torej posledično tožnica tudi upravičena najmanj do denarnih zahtevkov in naslova odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, saj je tožnica povsem zakonito in utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 6. in 7. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo materialnopravno stališče pritožbenega sodišča glede neutemeljenega opozarjanja tožnice. Tožena stranka izpostavlja predvsem prvi odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora sodišča prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, ni pa vezano na materialnopravna stališča, ki jih zavzame pritožbeno sodišče. Iz navodil, ki jih je pritožbeno sodišče dalo sodišču prve stopnje v sklepu z dne 13. 11. 2014, jasno izhaja, da je bilo sodišče prve stopnje zgolj dolžno popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje tako, da je ponovno dokazno ocenilo izpovedi prič in trditve tožnice, da predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, kar pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v celoti izpolnilo. Tožena stranka opozarja na 8. člen ZPP, ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po lastnem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje, zato zaključki, ki jih je sodišče naredilo, ne predstavljajo bistvene kršitve postopka, če niso po godu tožnici. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izjav dr. E.E. in dr. M.M. v zvezi s premestitvijo tožnice, pri tem pa je izpostavilo, da je tožena stranka morala spoštovati odločbo ZPIZ. Tožena stranka s premestitvijo ni hotela škoditi tožnici in jo je premestila zaradi delovnih potreb. Prav tako so pavšalne navedbe tožnice, da se sodišče ni opredelilo do izjav prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki in so izpovedale, da je direktorica tožene stranke trpinčila tožnico, saj tožnica ni navedla, za katere priče gre. Sodišče prve stopnje se je skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe opredelilo do posameznih ravnanj tožene stranke, ki naj bi predstavljala mobbing, diskriminacijo oziroma povračilne ukrepe. Ker iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da dejanja, ki jih navaja tožnica, niso bila naravnana proti tožnici z namenom, da bi tožnici škodili, tudi ob medsebojni povezavi ne morejo predstavljati mobbinga. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem sporu je pritožbeno sodišče odločalo drugič. Prvič je s sklepom opr. št. Pdp 496/2014 z dne 13. 11. 2014 pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 44/2012 z dne 10. 1. 2014 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo zahtevek tožnice in ji naložilo plačilo stroškov postopka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica dne 31. 1. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 6. in 7. alineje prvega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ker ji delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR in ker ji ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom ZDR. V skladu s 112. členom ZDR tožnica uveljavlja plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Prav tako v tem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi mobbinga, kot tudi plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ter plačilo stroškov predhodnega postopka in pravdnih stroškov.

7. Pravna podlaga trpinčenja oziroma mobbinga na delovnem mestu je opredeljena v četrtem odstavku 6.a člena ZDR. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Trpinčenje predstavlja določeno psihično in fizično nasilje napadalca ali skupine nad oškodovancem, ki krni njegov ugled in dostojanstvo ter mu povzroča trpljenje. Vendar mora biti takšno nasilje sistematično ter prisotno v daljšem časovnem obdobju, saj enkratno škodno dejanje proti žrtvi oz. druga kratkotrajna konfliktna ravnanja še nimajo narave mobbinga. Seveda pa mora delavec v skladu s trditvenim bremenom dokazati, da je zaradi trpinčenja utrpel škodo, pri čemer je na drugi strani na delodajalcu dokazno breme, da je delavcu zagotovil takšno delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen kakršnemukoli nadlegovanju ali trpinčenju, in da je glede tega sprejel ustrezne ukrepe za zaščito delavcev (45. člen ZDR). V primeru kršitve teh obveznosti je delavec, če zaradi kršitev utrpi škodo, upravičen do denarne odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavke 45. člena ZDR). Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena ZDR, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju, ali predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca, na kar pravilno opozarja tudi tožnica v pritožbi. Pravilno opozarja pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki, ustrezno povezati očitana ravnanja tožene stranke in presoditi ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot mobbing, kar pa sodišče ni storilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh okoliščin, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev. Tako je v 17. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je priča C.C. izpovedala, da tožnice ni želela razporediti v ultrazvočno ambulanto zaradi „ljubega miru“ in v dobro tožnice, zaradi napetih odnosov med direktorico in tožnico. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je priča C.C. izpovedala, da je šlo za napete odnose med tožnico in direktorico in da je to vplivalo tudi na njeno odločitev, da tožnice ne razporedi v ultrazvočno ambulanto kljub potrebam dela (odsotnosti delavk v ultrazvočni ambulanti), zaključilo, da navedeno ne kaže na mobbing tožnice s strani direktorice in sestre C.C.. Zaključek sodišča je napačen, saj navedeno vsekakor kaže na nedopustno ravnanje tožene stranke, ki tožnici ni zagotavljala enakih pravic in takšne organizacije dela, da bi bili delavci enakovredno obravnavani glede nadomeščanja v ambulantah.

9. Prav tako je tožnica trdila, da je bila diskriminirana pri izrabi letnega dopusta. Tožnica, zaslišana kot stranka, je izpovedala, da je morala vedno moledovati za dopust, kar je bilo zanjo ponižujoče. Ker je imela vedno težave s koriščenjem dopusta v sezoni, je zadnja leta prosila za dopust v mesecih junij in september. Pri tem pa se je dogajalo, da vse do zadnje ure delovnika pred predvidenim dnevom koriščenja letnega dopusta ni vedela ali ji bo tožena stranka dopust odobrila ali ne. Tožnica se je pri tem sklicevala tudi na zahtevo za odpravo kršitev, ki jo je napisal dr. E.E., ki je prav tako imel težave pri koriščenju dopusta, vendar se sodišče do te listine, v zvezi s tem očitkom, ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi tožnice in ni pojasnilo, zakaj tožnici ne verjame. Verjelo je toženi stranki, da tožnica ni imela težav pri koriščenju letnega dopusta in da so se zaposleni v ambulanti, kjer je tožnica delala, interno dogovarjali, kdaj bodo koristili dopust. Na podlagi listin, ki jih je predložila tožena stranka, je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame toženi stranki, da je tožnica lahko koristila dopust, kot ga je planirala. Pri tem pa sodišče v dokaznem postopku ni razčistilo ključnih trditev tožnice, da tožena stranka tožnici ni pravočasno odobrila dopusta, da tožnica do konca ni vedela ali bo imela dopust odobren ali ne. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da jo je tožena stranka neenako obravnavala tudi v zvezi s koriščenjem dopusta. Tožnica je morala predčasno prekiniti dopust zaradi potrebe delovnega procesa, istega dne pa je K.K. odšla predčasno domov, ker v ambulanti ni bilo dela. Navedenega tožena stranka ni prerekala.

10. Tožena stranka je delo v ginekološki ambulanti organizirala tako, da so delavkam, ki so v tej ambulanti delale (tudi tožnici), nastajali manjki ur. V primeru osemurnega manjka je tožena stranka delavkam enostavno brisala 1 dan letnega dopusta, kar je po mnenju tožnice pomenilo diskriminacijo delavk v ginekološki ambulanti, saj niso bile obravnavane enakopravno z drugimi zaposlenimi, ki zaradi neprimerne organizacije delovnega procesa niso bili dolžni manjko ur pokrivati z dopustom. V ginekološki ambulanti je morala ena od delavk ob petkih popoldan koristiti dopust, če ni imela prostih ur. Utemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 19. točki obrazložitve zapiše, da je tožena stranka dokazala, da tožnica ni bila dolžna koristiti letnega dopusta v petek popoldan, istočasno pa se je sklicevalo na izpoved priče B.B., ki je izpovedala, da se je dejavnost v ginekologiji in porodništvu močno razširila, zato so morali organizirati tudi popoldanske ginekološke ambulante ter so se z medicinskimi sestrami dogovorili, da bo potekalo delo ob petkih tako, da lahko sestre v primeru razporeditve dela po turnusu v petek popoldne koristijo dopust in imajo s tem podaljšan vikend oz. koristijo presežek ur. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da tožnica ni bila prisiljena koristiti dopusta ob petkih, ker je bilo medicinskim sestram dano na izbiro ali bodo dale dopust, ali bodo koristile proste ure. Pritožba pravilno opozarja, da če delodajalec na enako neenakopraven način obravnava peščico delavcev in jih torej obravnava drugače, manj ugodno kot druge zaposlene, navedeno še ne pomeni, da gre za zakonito obravnavo in da ne gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Delodajalec je dolžan zagotoviti takšno organizacijo delovnega procesa, da delavcem ni potrebno koristiti dopusta, da pokrijejo manjko ur, kar pa se je dejansko dogajalo pri toženi stranki. Pravilno opozarja pritožba, da je tožena stranka s takšnim načinom organizacije dela v ginekološki ambulanti, kršila pravico do koriščenja dopusta zaposlenim v ginekološki ambulanti in s tem pravico do enakosti pred zakonom, ki jo določa Ustava RS v drugem odstavku 14. člena (takšno stališče je zavzelo VDSS tudi v sodbi opr. št. Pdp 1078/2011 z dne 19. 4. 2012).

11. Tožnica je tudi trdila, da je direktorica tožene stranke s tem, ko ji je neutemeljeno in neupravičeno izdala več pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnica ni kršila nobenih delovnih obveznosti, vršila mobbing nad tožnico. Po mnenju tožnice je bil namen opozoril zgolj ustvariti psihični pritisk na zaposlene. Tožena stranka je podala dne 8. 9. 2010 tožnici opozorilo zaradi izpisovanja računa za samoplačniške ambulante v rednem delovnem času, dne 29. 5. 2011 opozorilo zaradi neprimernega komuniciranja s pacientko po e-pošti in dne 23. 12. 2011 opozorilo, prav tako zaradi neprimernega komuniciranja s pacientko in ker je tožnica prekoračila svoja pooblastila s tem, da je pacientki posredovala navodila, ki bi jih lahko dal le zdravnik. Tožena stranka je dala v podpis tožnici izjavo, da je seznanjena, da se samoplačniške storitve naročajo in izvajajo od 14. ure dalje in to brez prisotnosti medicinske sestre in da bodo v primeru izpisovanja računov za samoplačniško ambulanto to šteli kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, kateri sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je bila izjava, ki je bila dana v podpis tožnici in tudi ostalim medicinskim sestram, namenjena izključno za zaščito medicinskih sester, da zdravniki, ki so opravljali delo v samoplačniški ambulanti, sestram ne bi nalagali dela, kot je izpisovanje računov ali drugo pomoč v ambulanti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo opozorilo z dne 8. 9. 2010 očitno neprimerno, ker delodajalec tožnici pred opozorilom ni dal jasnih navodil v zvezi z delom v samoplačniški ambulanti, vendar je glede na izpoved direktorice zaključilo, da tožnica ni bila neenakopravno obravnavana, saj so izjavo dali v podpis tudi medicinski sestri J.J. in po navedbah tožene stranke tudi ostalim medicinskim sestram, ki so delale v prostoru kjer se je opravljala samoplačniška ambulanta. Pravilno opozarja tožnica v pritožbi, da tožena stranka ni pravočasno predložila listinskih dokazov (izjava, ki naj bi jo podpisala N.N. je bila iz leta 2012, ko se je že vodil ta postopek), zato je zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno zmoten, saj tožena stranka ni dokazala, da je vsem zaposlenim dala v podpis izjavo. Pa tudi če bi vsem medicinskim sestram podala v podpis sporno izjavo, predmet pisnega opozorila ne morejo biti kršitve, s katerimi delavec predhodno ni bil seznanjen.

12. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 496/2014 z dne 13. 11. 2014 zaključilo, da kaže ravnanje tožene stranke, ki je izdala opozorilo pred odpovedjo kljub dejstvu, da tožnica ni storila kršitev delovnih obveznosti (tožnica ni imela nobenih navodil za opravljanje dela za samoplačniško ambulanto), na to, da bi lahko šlo za očitno neutemeljeno opozarjanje in da pisno opozorilo ni bilo dano z namenom, ki ga predvideva ZDR. Ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bil namen (neutemeljenih) pisnih opozoril predvsem ustvarjati psihični pritisk na tožnico in druge zaposlene, kar pa je nesprejemljivo in nezakonito in je eden od tipičnih izvršilnih znakov mobbinga. V kolikor je tožena stranka oz. direktorica tožene stranke hotela preprečiti, da bi zdravniki, ki so opravljali delo v samoplačniških ambulantah, izpisovanje računov za samoplačniške ambulante naložili medicinskim sestram, bi tožena stranka morala dati jasna navodila, v zvezi s storitvami za samoplačniške ambulante, tako medicinskim sestram kot tudi zdravnikom. Direktorica je bila vsekakor pristojna, da je organizirala delovni proces in razmejila obveznosti zaposlenih, ki sodijo v sfero javnega zdravstva oziroma zasebno sfero. Vsekakor pa je neprimerno delavcem groziti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, če delavci sploh ne dobijo jasnih navodil za delo.

13. Direktorica je bila pooblaščena za izdajo opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcem zaradi kršitev delovnih obveznosti, vendar pa v kolikor namen opozorila ni v tem, da delavec ne bi ponovno kršil pogodbenih ali drugih obveznosti z delovnega razmerja, temveč je njegov namen v izvajanju psihičnega pritiska na zaposlenega in v ustvarjanju zastrašujočega delovnega okolja, pa navedeno pomeni protipravno ravnanje. Pri tem ni pomembno ali je opozorilo (izjava) bila dana tudi drugim medicinskim sestram, ali le tožnici. V kolikor delavec v sodnem postopku zatrjuje, da je bil s pisnim opozorilom šikaniran, da torej njegov namen ni bil tisti, ki ga predvideva zakon, temveč je bil njegov namen zgolj ustvariti psihični pritisk na delavce, je dolžnost sodišča, da takšno opozorilo objektivno presodi, kar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje, zaradi zmotne interpretacije materialnega prava, ni storilo. Po pravni teoriji prav neutemeljeno opominjanje predstavlja enega od tipičnih ravnanj mobbinga. Za uspešno opravljanje vsakega dela je zelo pomembno, da delavec ve, katere so njegove obveznosti in kakšna so njegova pooblastila oziroma kaj delodajalec od njega pričakuje in katere pristojnosti ima pri opravljanju svojega dela.

14. Tožnica je tudi za pisno opozorilo z dne 23. 12. 2011 trdila, da ni bilo upravičeno, saj ni prekoračila svojih pooblastil, ko je dala navodilo pacientki (ki je navajala, da ima srbečico), da naj kupi zdravilo Canesten. Da je tožnica ravnala v skladu z navodili ginekologov sta potrdila tudi M.M., dr. med. in E.E., dr. med. Izpovedala sta, da je tožnica ravnala pravilno, skladno s prakso v ginekološki ambulanti in s tem ni prekoračila svojih pooblastil. Prav tako je medicinska sestra J.J. izpovedala in potrdila trditve tožnice, da so tudi druge medicinske sestre ravnale enako in da so takšno navodilo prejele od ginekologov.

15. Kljub temu je sodišče prve stopnje verjelo predvsem priči B.B., ki je izpovedala, da je bilo bolj kot nasvet za nakup zdravila Canesten sporno, da tožnica pacientki ni dala datuma pregleda, čeprav je to pacientka izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni prekoračila svojih pooblastil in da njeno svetovanje tudi ni bilo v nasprotju z navodili ginekologov, vendar da je tožnica kršila Pravilnik o pacientovih pravicah, ki v 10. členu določa postopek uvrstitve v čakalni seznam izvajalca, ko izvajalec v čakalni seznam uvrsti vsakega pacienta, ki uveljavlja pravico do zdravstvene storitve v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Pri tem sodišče ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov ter ni ugotavljalo, kakšna je bila praksa naročanja pacientk. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je pisno opozorilo z dne 23. 12. 2011 utemeljeno v delu, ko se tožnici očita, da pacientki ni posredovala takojšnjega datuma pregleda in je ni uvrstila v čakalni termin, najmanj preuranjen.

16. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da je bila zaradi takšnega načina dela edina, ki je prejela pisno opozorilo, čeprav so vse priče potrdile, da so delo na enak način opravljale vse medicinske sestre v ambulanti. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je ves čas postopka trdila, da je pacientki napisala e-sporočilo po navodilih zdravnika, ki je bil takrat v ambulanti in da navedeno izhaja tudi iz dopisa tožene stranke pacientki z dne 20. 11. 2011. V tem dopisu je tožena stranka potrdila tožničine navedbe, da se je tožnica posvetovala z zdravnikom in pacientki napisala odgovor po zdravnikovem naročilu, kot je to praksa pri toženi stranki. Tožnica je pacientki napisala, da bo datum za pregled dobila takoj, če se ji po 3 dneh zdravstveno stanje ne bo izboljšalo. Očitno pa je tudi priča B.B. preverila pri ginekologu, ki je bil takrat v ambulanti, ali se je tožnica z njim posvetovala v zvezi z navodili, ki jih je dala pacientki, saj sicer v dopisu z dne 29. 11. 2011 (priloga B19) tega ne bi zapisala. Sodišče se dejansko ni opredelilo do izrecnih tožničinih navedb, da je sporno e-pošto napisala po navodilih zdravnika in da sama ne more odgovarjati za navodila, ki jih je dal zdravnik. Tožnica je izpovedala, da v kolikor bi jo pacientka po treh dneh kontaktirala in bi rekla, da ni dobro, bi jo dala v urgentno ambulanto, če pa bi pisala, da je v redu, pa bi ji dala termin v redni ambulanti čez 6 tednov, kar jasno izhaja tudi iz sporne e-pošte. Postopek naročanja je potrdil tudi dr. E.E., ki je izpovedal, da pacientka ne more k kateremkoli ginekologu, saj ima svojega izbranega ginekologa. V zvezi z e-pošto, ki jo je tožnica posredovala pacientki, je priča dr. E.E. potrdil, da so bila navodila skladna z navodili in prakso v ginekološki ambulanti. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila 10. člen Pravilnika o pacientovih pravicah in uvrstitvi pacienta v čakalni seznam izvajalca, napačen.

17. V zvezi z naročanjem pacientov se tožnica v pritožbi utemeljeno sprašuje, kako ji lahko tožena stranka očita, da ni ravnala v skladu z Zakonom o pacientovih pravicah in Pravilniku o čakalnih dobah v primeru ene pacientke, ko pa je tožnica skušala odgovoriti in posredovati datum pregleda 70 pacientkam (v času njene premestitve iz ambulante za ultrazvok v ginekološko ambulanto) pa ji tožena stranka tega ni omogočila in je bilo toženi stranki vseeno ali bodo pacientke obveščene. Priča C.C. je izpovedala, da ji je tožnica po tem, ko je bila premeščena v ginekološko ambulanto, povedala, da čaka 70 pacientk na termin za pregled. Tudi priča J.J. je potrdila, da je tožnica prosila C.C., da bi ji omogočila čas, da bi pacientkam odgovorila, vendar ji tega C.C. ni omogočila. Priča je tudi izpovedala, da je kasneje slišala, kako so pacientke klicale tožnico v ginekološko ambulanto in se razburjale, da niso dobile odgovora.

18. Tožnica, priča D.D. in E.E.č, dr. med., so skladno izpovedali, da se je direktorica po tem, ko so odkrito podprli njenega protikandidata, začela nad njimi znašati ter jih je onemogočala pri normalnem delovnem procesu in socialnih odnosih na delovnem mestu. Izpovedali so, da direktorici delavci niso bili naklonjeni, ker so imeli spor z njo že leto pred njeno kandidaturo, saj jim je črtala veliko število nadur, ki so jih delavci morali oddelati, pri čemer niso prejeli plačila za opravljene nadure. Tožnica je ves čas postopka trdila, da ni niti življenjsko niti logično, da bi delavec po 35 letih dela pri istem delodajalcu, leto in pol pred upokojitvijo in obremenjen s krediti podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če razmere pri delodajalcu resnično ne bi bile nevzdržne. Tožnica je v pritožbi tudi izpostavila, da je celo priča tožene stranke C.C. na zadnjem naroku izpovedala, da so bili med tožnico in direktorico napeti odnosi. Utemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi večine prič, ki jih je predlagala tožnica oz. jim ni verjelo ter je izključno verjelo direktorici A.A., vodilni sestri C.C. in glavni sestri B.B., zaradi katerih je tožnica ravno očitala toženi stranki mobbing. Sodišče se do izpovedi večine teh prič, razen obrazložitve, da ne verjame pričam, ki jih je predlagala tožnica, in so še vedno zaposlene pri toženi stranki ter od nje ekonomsko odvisne, pa so si upale izpovedati o slabih odnosih in neprimernem ravnanju direktorice, sploh ni opredelilo, čeprav so priče potrdile, da je direktorica vršila mobbing nad tožnico.

19. Kot je bilo že ugotovljeno, predstavlja trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovne mestu ali v zvezi z delom. Gre za sistematično slabo ravnanje s podrejenim, ki se lahko ponavlja kontinuirano in žrtvam povzroča večje ali manjše socialne, psihične in zdravstvene težave. Z mobbingom po definiciji Heinza Leymanna razumemo s konfliktnostjo obremenjeno komunikacijo med sodelavci ali med predpostavljenimi in podrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in jo ena ali več oseb sistematično, pogosto in dalj časa neposredno ali posredno napada z namenom in ali učinkom izključitve iz delovnega okolja. Cilj in namen takšnega ravnanja je odstraniti posameznika z njihovega področja delovanja. Gre torej za proces povezanega dogajanja na delovnem mestu, v katerem se proti posamezniku izvajajo različna destruktivna dejanja, ki se ponavljajo dalj časa in jih prizadeti občuti kot napad na njegovo osebnost. Če potekajo neovirano, pri prizadetem načelno vodijo v stanje, ko sta njegova psihična občutljivost in zdravje vedno bolj prizadeta, povečujeta se njegova osamitev in izključitev na delovnem mestu, nasprotno pa njegove možnosti za zadovoljivo rešitev kopnijo in se praviloma končajo z izgubo njegovega dotedanjega delovnega področja. Za mobbing gre, če posameznik ali več udeležencev izvajajo proti tretjemu dejanja destruktivnega značaja. Med takšna dejanja spadajo tudi namerne opustitve, kot so onemogočanje delovnih rezultatov, prikrivanje oz. ne dajanje ustreznih informacij, izključevanje iz vsakdanje komunikacije, ignoriranje vprašanj, želje po razgovoru, prošenj za pomoč in ponudb sodelovanja, pa tudi odrejanja nesmiselnih opravil, sistematično odrejanje premalo zahtevnih del, onemogočanje skupnega dela, prostorska izolacija, zatiranje izražanja mnenj itd. V okviru navedenega bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi ostala s strani tožnice zatrjevana ravnanja tožene stranke (premestitev iz ambulante za ultrazvok v ginekološko ambulanto, znižanje plače tožnici, nalaganje preveč obveznosti, klicanje na delo z letnega dopusta, zadržanje predloga medicinskih sester za podelitev srebrnega znaka tožnici).

20. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pred spremenjenim senatom ugotovi vse pravno odločilne okoliščine, ki so pomembne za odločitev in na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo. Po oceni izvedenih dokazov se bo moralo sodišče opredeliti ali je tožena stranka v tem sporu uspela dokazati, da tožnica ni bila neenako obravnavana in da ni bila žrtev mobbinga, nato pa o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odločiti. V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva trditveno podlago tožnice in napotke pritožbenega sodišča ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu s 356. členom ZPP lahko sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje odloči, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom. Pritožbeno sodišče je uporabilo pooblastilo iz 356. člena ZPP, ker meni, da je senat sodišča prve stopnje zavzel, po mnenju pritožbenega sodišča, napačno pravno stališče in da takšnega stališča ne bo spremenil, saj je bilo o tožbenem zahtevku tožnice enako odločeno že drugič.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. alineje 165. člena ZPP.