Jedro

Tožnik verjetnih izgledov za uspeh nima že zaradi procesnih razlogov, tj., ker ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni bila vložena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 9. 2. 2022. 2. V obrazložitvi navaja, da gre za prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Ugotavlja, da je tožnik istega dne kot prošnjo, pri Ustavnem sodišču vložil tudi pobudo za začetek ustavnosti, iz katere sicer izhaja, da je datirana pred dnem kot prošnja za BPP, kar bi lahko pomenilo, da je v skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prepozna. Ker pa toženka konkretnega podatka o dnevu vložitve nima, je presojala prošnjo tudi po vsebinskem kriteriju.

3. Iz ustaljene prakse izhaja, da Ustavno sodišče v primeru vloženih pobud zahteva, da vlagatelj pobude izkaže, da je za pobudnika ustavno sporna določba neposredno posegla v njegove pravice oziroma pravni položaj. V obravnavanem primeru tožnik izpodbija del kazenske norme, v kateri je določena kazen, kazen pa se izreka s posamičnim aktom, tj. z obsodilno sodbo sodišča. To pomeni, da pobudnik ni izkazal, da izpodbijana zakonska norma učinkuje neposredno na njegov pravni položaj (sklep U-I-828/21). Ker je Ustavno sodišče v takih primerih že neštetokrat izreklo, da je treba za obravnavanje pobude izčrpati vsa pravna sredstva, je toženka opravila poizvedbo, na podlagi katere ji je Ustavno sodišče sporočilo, da tožnikove ustavne pritožbe ni prejelo. Zato zaključuje, da vsebinski kriterij za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP ni izkazan.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Trdi, da ima pravni interes za odobritev BPP za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, tj. 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po katerem je bil pravnomočno obsojen na kazen treh let zapora ter stransko denarno kazen, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi. Za plačilo zagovornika nima finančnih sredstev. Ne strinja se, da navedena določba nanj ne učinkuje neposredno, zato je pogoj, da bi moral pred vložitvijo pobude izčrpati vsa pravna sredstva zoper posamičen akt, vključno z ustavno pritožbo, brezpredmeten. Za izrek kazni je predvidena izdaja posamičnega oblastnega akta – obsodilne sodbe, ta sodba pa je prav neposredna posledica zakonske določbe na katero sodišče opre svojo odločitev. To pomeni, da neposredno vpliva na obsojeno osebo. Izpodbijana odločba o kazni je v konkretnem primeru neposredno učinkovala na pravni položaj tožnika, kar je izkazal s predložitvijo posamičnega akta k prošnji za BPP. Bolj neposrednega učinka sploh ne bi moglo biti. Poleg tega odstopa od sodne prakse, saj so organi v ostalih enakih primerih, ki jih je pooblaščenec vložil pri drugih krajevno pristojnih sodiščih, BPP odobrila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prošnji za BPP ugodi in podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo in v vlogi z dne 26. 4. 2022 predlaga zavrnitev tožbe na seji, brez izvedbe glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni sporno, tožnik pa o tem, ali splošni akt neposredno vpliva na njegov pravni položaj ne more izpovedati ničesar. Vztraja, da je določba 308. člena KZ-1 del splošnega akta in kot taka ne more imeti neposrednega učinka. Šele obsodba kazenskega sodišča neposredno vpliva na pravice, pravne interese oziroma položaj obsojene osebe. Temu pritrjuje serija sklepov Ustavnega sodišča, ki je edino pristojno, da o tem vzpostavi sodno prakso. Če je bila pooblaščencu tožnika v taki zadevi odobrena BPP, je to lahko le zaradi malomarnosti organa za BPP. Ker Ustavno sodišče takšne pobude zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ne bi presojalo vsebinsko, pa je očitno, da so tožnikovi izgledi za uspeh nični.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

8. Tožnik bi moral torej za dodelitev BPP izkazati, da ima s postopkom pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti vsaj verjeten izgled za uspeh.

9. V izpodbijanem aktu je pravilno ugotovljeno, da teh izgledov nima že zaradi procesnih razlogov, tj., ker ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni bila vložena1. Sodišče sodi, da je odločba zakonita ter sledi razlogom, zaradi katerih je prošnjo za BPP zavrnila toženka. Zato jih skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo.

10. Dodaja še, da pogoj, da bi moral vlagatelj pred vložitvijo pobude izčrpati vsa pravna sredstva zoper posamični akt, nikakor ni brezpredmeten, ampak je odraz dejstva, da bi le na tak način lahko izboljšal svoj pravni položaj. Kot tožnik sam navaja, je ta položaj določen s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero mu je bila izrečena kazen. Četudi bi Ustavno sodišče pobudo obravnavalo in zakon razveljavilo, bi v tem primeru nastopila posledica, kot jo določa tretji odstavek 45. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po katerem razveljavitev učinkuje za naprej od naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga določi Ustavno sodišče. Ker ne učinkuje za nazaj, tj. od sprejema zakona dalje, pa tudi ne more imeti vpliva na pravnomočno razsojene zadeve.

11. Zato tedaj, kadar je bilo o vlagateljevem pravnem razmerju že pravnomočno odločeno, vlagatelj pobude za oceno ustavnosti predpisa ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, ki iz te, pravnomočne sodbe izhaja.2 Dosegel bi ga lahko le, če bi Ustavno sodišče ugodilo njegovi ustavni pritožbi in pravnomočno sodbo razveljavilo (59. člen ZUstS). Ustavna pritožba pa v obravnavani zadevi ni bila vložena.

12. Ob tem se izkaže, da tožbeni ugovor, kako organi za BPP odločajo v podobnih primerih, ni relevanten.

13. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna in je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Tožnik v tožbi ni ugovarjal, da naj bi toženka zmotno ugotovila relevantno dejansko stanje, tj. da je zoper sodbo, s katero mu je bila izrečena kazenska sankcija na podlagi 308. člena KZ -1, vložil ustavno pritožbo. Tega ni uveljavljal niti kasneje, pri čemer je razloge za tožbo dopustno uveljavljati le v roku 30. dni od prejema izpodbijanega akta3. Zato je sodišče štelo, da je to, relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, nesporno. Sporno je bilo izključno pravno vprašanje, tj. ali je zahteva za BPP očitno nerazumna oziroma prosilec s pobudo za oceno ustavnosti 308. člena KZ -1, nima verjetnih izgledov za uspeh, ker zoper sodbo ni vložil ustavne pritožbe. Da bi jo vložil, tožnik ni zatrjeval. Po pozivu sodišča na podlagi 279a. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sta se obe stranki odpovedali glavni obravnavi, zato je sodišče ni izvedlo.

15. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej U-I-41/22 in druge. 2 O učinkih razveljavitve zakona glej tudi II Ips 161/2002. 3 Stališče, da uveljavljenje novega tožbenega razloga po poteku 30. dnevnega roka ni upoštevno, je v sodbi I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019 že zavzelo Vrhovno sodišče.