Jedro

Vzrok za zdrs je bil izključno v izjemno veliki zdrsljivosti cestišča, ki je bila kljub soncu in ugodnim vremenskim razmeram takšna, kot je sicer značilna za izredne vremenske razmere, ko se na cestišču nahaja moker sneg. Ker takšne zdrsljivosti tožnik ni mogel pričakovati, mu ni mogoče očitati, da bi moral voziti previdneje in hitrost znižati na bistveno nižjo od predpisane.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga toženka mora tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnik je v obravnavani zadevi zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči 24. 12. 2015. Kot voznik osebnega avtomobila je zapeljal na star, porezkan, dotrajan in od olja masten asfaltni ustroj, kjer je zaradi nenadne spremembe oprijemljivosti pnevmatik izgubil oblast nad vozilom. Zaneslo ga je na nasprotno smerno vozišče, kjer je trčil v nasproti vozeče vozilo in se telesno poškodoval, na osebnem vozilu pa je nastala premoženjska škoda. Povrnitev škode je zahteval od prve toženke kot upravljalke ceste po pravilih o objektivni in krivdni odškodninski odgovornosti ter od druge toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imel vzdrževalec ceste zavarovano dejavnost. Prva in druga toženka po mnenju tožnika za škodo odgovarjata solidarno, saj nista zagotovili takšnega vzdrževanja ceste, da bi bila zagotovljena njena varna uporaba, nista poskrbeli za ustrezno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na uničenost in spolzkost vozišča, ter nista predpisali takšne najvišje dovoljene hitrosti, ki bi na konkretnem vozišču še omogočala varno vožnjo.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki tožniku nerazdelno plačati 5.158,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.200,00 EUR od 11. 4. 2016 dalje, od zneska 2.850,00 EUR od 26. 4. 2016 dalje in od zneska 108,78 EUR od 20. 6. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora prva toženka tožniku povrniti 3.523,41 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa 4.216,09 EUR, medtem ko mora tožnik stranskemu intervenientu na strani druge toženke povrniti 33,31 EUR pravdnih stroškov.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi prve toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da morata toženki tožniku nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.490,31 EUR; sicer je pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 35/2020 z dne 15. 5. 2020 dopustilo revizijo druge toženke glede vprašanja: Ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo? **Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja: - do prometne nesreče je prišlo 24. 12. 2015, ko se je tožnik peljal iz A. proti B.; pred mostom je prišlo do zdrsa tožnikovega vozila iz ovinka, pri čemer je tožnika zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v nasproti vozeče vozilo; v času nesreče je bila ura okoli pol devete zjutraj, vidljivost je bila dobra, vremenske razmere ugodne in vreme sončno; - hitrost tožnikovega vozila je bila okoli 56 km/h; cestišče ni bilo poledenelo, bilo pa je gladko, mastno in izredno spolzko; na ovinku pred mostom je bil namreč zaradi zglajenosti asfalta, vlage in umazanije na cesti torni koeficient površine neobičajno nizek za mokro asfaltno površino, in sicer okoli 0,3 (ki je enak koeficientu trenja vlažnega snega); na mokrem cestišču je koeficient trenja sicer med 0,55 in 0,6; ob povprečnem oprijemu na mokrem cestišču bi bilo tak ovinek mogoče speljati s hitrostjo od 50 do 55 km/h; glede na torni koeficient 0,3 pa bi moral tožnik, da ne bi prišlo do zdrsa, voziti s hitrostjo med 35 in 40 km/h; - prometna signalizacija je opozarjala na spolzko cestišče, 150 do 250 metrov pred krajem nesreče pa je prometni znak dovoljeno hitrost omejeval na 60 km/h; - kmalu po obravnavani prometni nesreči se je istega dne na istem mestu zgodila nova prometna nesreča; gasilci so nato cesto očistili in pozneje asfalt ponovno narezkali; na tem odseku se je v preteklosti zgodilo več prometnih nesreč.

**Presoja nižjih sodišč**

6. Sodišči sta pojasnili, da o objektivni odgovornosti v konkretnem primeru ne moremo govoriti, saj cesta sama po sebi ni nevarna stvar v smislu določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči sta zato odgovornost toženk presojali na podlagi pravil o krivdni odškodninski odgovornosti.

7. Ravnanje tožnika sta ocenili kot ustrezno, saj je vozil z nižjo hitrostjo od predpisane oziroma s hitrostjo, ki bi bila ob običajno pričakovanem prijemu na mokrem cestišču primerna. Cestni ustroj je imel v kritičnem ovinku neobičajno nizek koeficient trenja za mokro asfaltno površino, in sicer 0,3. V danih razmerah, ob lepem vremenu brez padavin, nezasneženem in nepoledenelem vozišču tožnik tako ekstremne drsnosti vozišča ni mogel pričakovati. K pričakovanosti tako spolzkega vozišča tožnika ne more zavezovati niti prometni znak „spolzko vozišče“. Tožnik je sicer moral pričakovati vlago na vozišču, a je torni koeficient vlažnega zglajenega asfalta 0,55, medtem ko torni koeficient 0,3 velja za vlažen sneg. Tožnik kljub temu, da je vozil z nižjo hitrostjo od dovoljene, spornega dela vozišča ni uspel varno prevoziti.

8. Vzrok za zdrs tožnikovega vozila je bil v izredno nizkem koeficientu trenja vozišča. Prva toženka in zavarovanec druge toženke nista poskrbela za ustrezno tornost oziroma hrapavost vozišča kot tudi ne za ustrezno prometno signalizacijo. Iz ugotovitev izvedenca namreč izhaja, da bi vožnja s hitrostjo okoli 35 km/h (dejansko 35 do 40 km/h) lahko preprečila zdrs, kar je precej velika prilagoditev hitrosti za razmere brez poledice ali snega na cesti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta opustila dolžno skrbnost ustreznega vzdrževanja cestišča in postavitve ustrezne prometne signalizacije (prometni znak za nižjo omejitev hitrosti) ter tako nista upoštevala določil Zakona o cestah-1 in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, ki ju k temu zavezuje. Zato jima je mogoče pripisati krivdo v smislu opustitve skrbnosti dobrega strokovnjaka iz poklicne dejavnosti.

9. Nižji sodišči sta tožniku za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodili 1.800,00 EUR,1 za prestani strah 400,00 EUR, za premoženjsko škodo s stroški prevozov na zdravniške kontrole 108,78 EUR, za premoženjsko škodo na vozilu pa odškodnino v višini 2.850,00 EUR. Tožniku sta prisodili tudi zamudne obresti od dneva posameznih predpravdnih zahtevkov, glede prevoznih stroškov, katerih povrnitev je zahteval šele v tožbi, pa od vložitve tožbe dalje.

**Povzetek revizijskih navedb**

10. Druga toženka v reviziji navaja, da je treba v predmetni zadevi pri presoji preprečljivosti škodnega dogodka res uporabiti merilo skrajne skrbnosti, vendar pa v skladu z obstoječo sodno prakso velja, da od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 85/2013, II Ips 353/2009 in II Ips 680/2007). Od vzdrževalca se zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak. Zavarovanec toženke je za zagotovitev varnosti na predmetnem odseku ceste izvedel več ukrepov; cesto je zaradi zimskih razmer redno posipaval, asfalt je na drsečem delu rezkal, postavil je prometno signalizacijo, s katero je omejil najvišjo hitrost vožnje na 60 km/h ter hkrati postavil znak za spolzko cestišče z dopolnilno tablo „poškodovano vozišče, vozi previdno“.

11. V skladu s cestnoprometnimi predpisi mora voznik vožnjo vselej prilagoditi razmeram na cesti. Glede na to, da je do prometne nesreče prišlo v zimskem času v zgodnjih jutranjih urah in da je tožnik predmetni odsek poznal, saj ga je predhodno že prevozil, bi moral hitrost vožnje prilagoditi razmeram na cesti in upoštevati znake, ki so opozarjali na poškodovano in spolzko cestišče. Na predmetnem odseku bi moral ne glede na omejitev hitrosti voziti počasneje ter biti bolj previden in pozoren na stanje na cesti. Tako je zagotovo podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Ob podobnem dejanskem stanju je bil v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 230/2003 ugotovljen 50 % soprispevek oškodovanca. Nižji sodišči sta povsem zanemarili dolžnost tožnika, da ravna skrbno, ter odločili tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 680/2007. Predlaga, naj revizijsko sodišče ugotovi vsaj 70 % soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka.

**O navedbah tožnika v odgovoru na revizijo**

12. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da so navedbe o dolžnostnem ravnanju vzdrževalca ceste postavljene mimo dopuščenega pravnega vprašanja in da gre za nedovoljene revizijske novote. Druga toženka je prekludirana tudi glede trditev, da je tožnik predmetni odsek poznal, ker ga je predhodno že prevozil. Preostale revizijske trditve so neutemeljene. Glede na ugotovljena dejstva, da je bil vzrok za nesrečo v izredno nizkem koeficientu trenja vozišča, da je tožnik vozil v skladu z omejitvijo hitrosti (60 km/h) in da na spornem delu ni bilo opozorilnih tabel za omejitev hitrosti na 30 km/h, je pravilna presoja nižjih sodišč, da njegov soprispevek ni podan. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 680/2007 ni obravnavala primerljivega dejanskega stanja ali okoliščin škodnega dogodka.

**O utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP). Revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče tako ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi revidentka izpodbija ugotovitve nižjih sodišč o opustitvi dolžnih ravnanj njenega zavarovanca. Revizija je bila namreč dovoljena izključno glede vprašanja tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka.

15. Revidentka svoje stališče o tožnikovem soprispevku gradi predvsem na okoliščini, da naj bi tožnik sporni cestni odsek poznal, iz česar naj bi izhajalo, da bi moral biti pri vožnji ne glede na dovoljeno hitrost, ki je bila omejena na 60 km/h, bolj previden ter hitrost vožnje prilagoditi razmeram na cesti. Ravno ta okoliščina – poznavanje dejanskega stanja cestišča oziroma pohodne površine – je bila ključna pri odločitvah Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 230/2003 in II Ips 680/2007, na kateri se sklicuje. Drugače kot v omenjenih zadevah v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik s stanjem cestišča, to je njegovo izjemno spolzkostjo, seznanjen pred sporno vožnjo. V svoji izpovedbi, ki sta ji nižji sodišči sledili, je povedal, da se je istega dne pred nesrečo peljal na istem odseku v nasprotno smer, a je bilo tedaj še vse v redu. To pomeni, da ni bilo ugotovljeno, da bi poznal nevarne značilnosti spornega odseka ceste oziroma da bi predhodno ob vožnji v nasprotno smer, torej po drugi strani cestišča, zaznal izjemno gladkost, spolzkost in zdrsljivost cestišča. 16. Revidentka tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka utemeljuje tudi z navedbami, da naj bi vozil s prekomerno hitrostjo oziroma da naj hitrosti vožnje ne bi prilagodil razmeram na cesti. Tožniku očita, da ni upošteval prometnih znakov, ki so opozarjali na poškodovano in spolzko cestišče. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta sporni cestni odsek urejala dva prometna znaka – tako prometni znak, ki opozarja na spolzko vozišče, kot prometni znak, ki je najvišjo dovoljeno hitrost omejeval na 60 km/h. Ta je bil postavljen neposredno pred mestom nesreče (tj. v oddaljenosti 150 – 250 metrov), na podlagi česar je povprečni voznik lahko utemeljeno sklepal, da je kritični cestni odsek (ob normalnih vremenskih razmerah) mogoče varno prevoziti s to hitrostjo.

17. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč nadalje izhaja, da je tožnik vozil okoli 56 km/h, torej v okviru dovoljene hitrosti, medtem ko je za revidentko sporno, ali bi zaradi znaka „spolzko vozišče“ moral voziti počasneje. Vrhovno sodišče poudarja, da prometni znak „spolzko vozišče“ voznike opozarja na bližino dela ceste, na katerem je vozišče v določenih okoliščinah spolzko.2 Ta znak ne pomeni, da je na določenem odseku cesta izredno spolzka ne glede na vremenske razmere. Do obravnavane prometne nesreče je prišlo na jasno, sončno zimsko jutro. Tožnik je zaradi nizkih zimskih temperatur moral upoštevati, da bi bilo vozišče lahko vlažno. Ne glede na to pa je bila njegova hitrost vožnje (56 km/h) za vlažno cestišče ustrezna, saj bi po ugotovitvah izvedenca, ki sta jih nižji sodišči sprejeli, sporni ovinek ob mokrem cestišču lahko varno prevozil s hitrostjo med 50 in 55 km/h. Vzrok za zdrs je tako izključno v izjemno veliki zdrsljivosti cestišča, ki je bila kljub soncu in ugodnim vremenskim razmeram takšna, kot je sicer značilna za izredne vremenske razmere, ko se na cestišču nahaja moker sneg.3 Ker takšne zdrsljivosti tožnik ni mogel pričakovati, mu ni mogoče očitati, da bi moral voziti previdneje in hitrost znižati na bistveno nižjo od predpisane (tj. na 35 do 40 km/h, ob kateri bi sporni odsek glede na ugotovljeni koeficient tornosti 0,3 lahko varno prevozil). Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč o konkretnih okoliščinah, v katerih je prišlo do prometne nesreče, je tako pravilna presoja, da soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka ni podan.

**Odločitev o reviziji**

18. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških postopka**

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker druga toženka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je tožniku priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife v višini 450 točk4 ter materialne izdatke v višini 9 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 275,40 EUR, povečano za 22 % DDV pa 335,99 EUR. Priglašenih nagrad za obvestilo tožniku o prejeti reviziji in o vloženem odgovoru na revizijo ter za končno poročilo Vrhovno sodišče tožniku ni priznalo, saj ocenjuje, da so ta opravila že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. Priznani znesek mora druga toženka tožniku povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tožnik je utrpel udarnino glave, nateg vratnih mišic in udarnine v predelu levega ramena, na levi strani prsnega koša in na levem kolenu. 2 Prim. sedmo točko 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur. l. RS, št. 46/00 s spremembami in dopolnitvami), ki je veljal v času prometne nesreče. 3 Koeficient trenja 0,2 imajo ledena cestišča. Izvedenec je pojasnil, da so površine s koeficientom trenja 0,3 (kot je bil na spornem cestnem odseku) namensko izdelane na poligonih varne vožnje za učenje vožnje na nevarno drsečih cestiščih. 4 Vrhovno sodišče je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 5.158,78 EUR, kolikor je bilo po sodbah nižjih sodišč drugi toženki nerazdelno naloženo v plačilo.