Jedro

Obveznost plačila pristojbine za uporabo radijske frekvence je določil že v času izdaje zadevnega radijskega dovoljenja veljavni ZTel, zato dejstvo, da tožeča stranka ob pridobitvi radijskega dovoljenja ni vedela, kakšna bo višina pristojbine, na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 10.10.2001. S tem sklepom je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka kot lastnik radijskega dovoljenja z dne 11.8.1998 za uporabo radijske postaje v fiksnih omrežjih na lokaciji S. za leto 2001 dolžna plačati pristojbine za uporabo radijske frekvence.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo pristojbine, ker je dovoljenje pridobila pred izdajo Uredbe ter ji ob prejemu dovoljenja ni bilo znano, kakšna je višina oziroma način izračuna obveznosti. Tožeča stranka je radijsko dovoljenje dobila leta 1998 in se je glede na določbe Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl. US, 13/98-odl. US) lahko zavedala, da to dovoljenje temelji na materialnem predpisu, ki v 35. členu predvideva tudi plačilo pristojbine, čeprav ta še ni bila določena po višini. Po 2. členu ZTel je radiofrekvenčni spekter naravno javno dobro, ki je niz vseh radijskih frekvenc in katerega uporaba je možna na način in pod pogoji, ki jih določa ZTel. Ta pa določa, da je uporaba radijskih frekvenc možna pod pogojem, da se plačuje pristojbina, pri čemer predpisuje tudi kriterije za določitev njene višine. Ugovori, ki jih je v tožbi navedla tožeča stranka, so zato neutemeljeni. Enako je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, U-I-183/99 z dne 4.7.2002, ko je presojalo zakonitost Uredbe. V izpodbijani odločbi so sicer napačno navedeni predpisi, kar sicer pomeni kršitev postopka, ki pa ni vplivala na odločitev o stvari.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo v nasprotju s 50. členom ZUS, saj jo je izdalo brez glavne obravnave, čeprav je tožeča stranka v tožbi kot dokazni predlog predlagala zaslišanje strank in je torej zahtevala, da se opravi glavna obravnava. Zakoniti zastopnik tožeče stranke bi lahko izpovedal o stvareh, ki bi bistveno vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj dokaznega predloga z zaslišanjem strank ni izvedbo niti ga ni zavrnilo, zato je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Ker ni zaslišalo strank, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. V pritožbi navaja še, da tožena stranka v sklepu z dne 10.10.2001 ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep. Vztraja pri vseh tožbenih navedbah.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01) v 1. odstavku 50. člena določa, da se za dodeljene radijske frekvence plačuje letna pristojbina. V skladu z določbo 3. člena Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99, v nadaljevanju Uredba) pa plačujejo pristojbino vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru dolžna plačati pristojbino, v skladu z izpodbijanim sklepom, pravilna in zakonita. Dejstvo, da tožeča stranka ob pridobitvi radijskega dovoljenja ni vedela, kakšna bo višina pristojbine, na odločitev v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati. Obveznost plačila pristojbine za uporabo radijske frekvence je namreč določil že v času izdaje zadevnega radijskega dovoljenja veljavni Zakon o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl. US, 13/98-odl. US), ki je v določbi 4. odstavka 35. člena določal tudi, da višino pristojbine z uredbo določi Vlada Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega sodišča zato pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen.

Glede pritožbenega ugovora, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je mogoče sodbo zaradi neopravljene glavne obravnave z uspehom izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo na nejavni seji, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz 1. odstavka 50. člena ZUS sicer izhaja načelo, da sodišče odloča po opravljeni glavni obravnavi, vendar pa lahko po določbi 2. odstavka 50. člena ZUS sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko okoliščino, da je bilo tožeči stranki izdano radijsko dovoljenje, kar je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in po podatkih v upravnih spisih med strankama nikoli sporno. Te pravno relevantne okoliščine, ki je glede na 3. člen Uredbe za odločitev bistvena, tožeča stranka tudi s tožbo ni izpodbijala (in je tudi sedaj ne izpodbija v pritožbenem postopku), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Prav tako pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, da se opravi glavna obravnava. V tožbi je sicer kot dokaz predlagala zaslišanje strank, vendar pri tem ni navedla, kaj bi stranke lahko še dodatno izpovedale. S tem, ko sodišče nekonkretiziranemu dokaznemu predlogu tožeče stranke ni sledilo, po presoji pritožbenega sodišča bistvena kršitev določb postopka, kot jo določa 4. odstavek 72. člena ZUS, ni podana.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni obrazložilo, zakaj dokaznega predloga z zaslišanjem strank ni izvedlo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi svoje odločbe dolžno opredeliti do pravno relevantnih dokaznih predlogov, v obravnavani zadevi predlagani dokazi pa iz navedenih razlogov niso pravno pomembni, zato po presoji pritožbenega sodišča ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.