Jedro

Z dopolnjenimi 15 leti otrok pridobi upravičenje do samostojnega uveljavljanja pravic iz 1. odstavka 47. člena ZZDej oziroma do tega niso več upravičeni njegovi starši po 2. odstavku istega člena. Ker pa je bila roditeljska pravica staršev omejena z odločbo CSD prav zaradi njunega uveljavljanja pravic iz 1. odstavka 47. člena ZZDej, je s tem odpadla pravna podlaga za ukrepanje po 119. členu ZZZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 64/2003 z dne 20.5.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.2.2003 ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Centra za socialno delo C. z dne 6.12.2000, s katero je ta odločil, da se tožnikoma - staršema B.B. in K.D.B. omeji roditeljska pravica za mld. T.B. tako, da se jima naloži obveznost, da hčerko, rojeno 26.4.1988, v roku 8 dni vključita v diagnostični postopek Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrična klinika, Služba za onkologijo in hematologijo, hkrati pa je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz pisne dokumentacije izhaja, da je J.A., dr. medicine iz Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrične klinike, Službe za onkologijo in hematologijo, dne 7.5.2002 obvestila o zadevi mladoletne T.B. Center za socialno delo (CSD) in ga zaprosila za pomoč. Deklica ima po navedbah zdravnice Hodgkinovo bolezen, starša pa se po začetni diagnostiki nista več oglasila na oddelku. Iz dopisa izhaja, da se mld. T. od februarja 2002, ko je opravila preiskave, na Kliničnem centru Ljubljana ni več oglasila, k osebni zdravnici je prenehala hoditi, prišla ni niti na razgovor z dr. A. in dr. M., na katerega je bila vabljena, niti ni bila prisotna na pediatrično-onkološkem konziliju. Na razgovore s CSD s starši ni hodila, razen dne 2.7.2002, bila pa je prisotna na ustni obravnavi CSD. T. je vsakršen razgovor z zdravniki odklanjala, zaradi česar obstaja velika verjetnost, da deklica o zdravljenju, o posameznem zdravniškem posegu in o tveganju, ki je povezano z zdravljenjem, ni bila ustrezno informirana. O svoji bolezni je bila seznanjena le preko pogovora s starši, ki pa so vse od začetka izražali dvom o diagnozi in o strokovnosti Kliničnega centra Ljubljana. Glede na to, da je T. v starosti, ko imajo lahko prepričanja staršev na njene odločitve močan vpliv, po mnenju tožene stranke T. ni bila zadosti informirana, da bi lahko dala zavestno privolitev, starša pa, kljub iz vseh strokovnih mnenj jasno izraženi potrebi po nadaljnjem diagnosticiranju, deklice nista vključila v nadaljnji postopek. Iz zaslišanja matere mld. T. izhaja, da sta se starša odločila za nadaljevanje zdravljenja v tujini. Kot razlog sta navedla, da dr. A. s Kliničnega centra v Ljubljani ne zaupata več, da se ne strinjata z biopsijo bezgavke, kar predlaga dr. A. in da so bili opravljeni pregledi T. krvi, izvidi pa naj bi bili v mejah normale. Ne glede na to, da starša dr. A. ne zaupata, je prvostopenjski upravni organ nadaljeval s postopkom, v katerem je pridobival podatke predvsem pri dr. A. in o njenih stališčih seznanjal tožnika. To pa pomeni, da izvidi, na katere se v razlogih svoje odločitve sklicuje tožena stranka, ne morejo biti podlaga za izrečeni ukrep, saj ne odražajo dejanskega stanja, še zlasti, ker je bila diagnoza, da gre dejansko za Hodgkinovo bolezen, oporekana že na začetku postopka z mnenjem drugega zdravnika. Zato je po presoji sodišča prve stopnje nerazumljivo ravnanje centra, da si za podlago izrečenega ukrepa ni pridobil ustreznega izvedenskega mnenja in da je ves čas postopka pričakoval, da bosta to predložila tožnika sama. Postopek za omejitev roditeljske pravice se je v spornem primeru začel po uradni dolžnosti, zato je bil dolžan okoliščine, da starša teh dolžnosti ne izpolnjujeta tako, kot se od njiju pričakuje, dokazovati upravni organ. V okvir tega dokazovanja pa vsekakor sodi tudi mnenje neodvisnega strokovnjaka, ki bi diagnozo Hodgkinove bolezni potrdil ali izključil ter iz strokovnega vidika potrdil oziroma ovrgel stališče o nujnosti diagnosticiranja oziroma zdravniškega posega. Šele na tej podlagi in ob ugotovljenem dejstvu, da T. dejansko ni vključena v zdravljenje pri drugi ustrezni zdravstveni ustanovi, bi bilo potrebno zanesljivo ugotoviti, da starša ne izpolnjujeta svojih roditeljskih dolžnosti, tako da je to v škodo otroka.

Dne 26.4.2003, v času, ko je tekel postopek pred sodiščem, je mld. T. dopolnila 15 let starosti, s tem pa je pridobila pravico, ki so jo, glede zdravstvenega varstva, namesto nje doslej opravljali njeni starši, kar bo potrebno v nadaljevanju postopka vsekakor upoštevati.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvi del izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na določbe 4., 6., 102., 103., 116., 119. in 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da bi morala biti diagnoza, zaradi katere naj bi se mld. T. podredila zdravljenju, dokazana z ustreznim izvedenskim mnenjem, ki bi diagnozo Hodgkinove bolezni potrdilo oziroma izključilo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se v predmetnem postopku ni odločalo o pravilnosti prvotno postavljene diagnoze in v zvezi s tem o potrebnosti zdravljenja, pač pa o potrebi po vključitvi v nadaljnji diagnostični postopek. Tako CSD kot tudi tožena stranka v svojih odločbah nista ugotavljala niti trdila, da je prvotno postavljena diagnoza pravilna, za to tudi nista pristojna, niti nista zahtevala, da to dokažeta T. starša. Jasno pa je, da je v primeru suma na določeno bolezen, predvsem kadar se sumi, da gre za zelo resno bolezen, kar Hodgkinova bolezen dejansko je, potrebno ugotoviti, ali je takšna bolezen pri osebi prisotna. To pa je mogoče samo v postopku diagnosticiranja. Tožena stranka staršev ni napotila na zdravljenje, za kar bi bilo potrebno najprej pridobiti ustrezno mnenje o potrditvi bolezni, pač pa v diagnostični postopek, v katerem se bo Hodgkinova bolezen potrdila ali izključila. Zato ni pravilno stališče sodišča, da izvidi, na katere se sklicuje tožena stranka, ne morejo biti podlaga za izrečeni ukrep in da bi moral organ po uradni dolžnosti pridobiti mnenje neodvisnega strokovnjaka, ki bi diagnozo Hodgkinove bolezni potrdil ali izključil. Postavitev izvedenca s strani upravnega organa pa ob odklanjanju vsakršnih preiskav in dodatnih pregledov s strani staršev mld. T. in mld. T. same bi bila tudi v primeru, če bi organ ocenil kot potrebno, nesmiselna. Da gre v danem primeru za obsežno lokalizacijo Hodgkinove bolezni, ni ocenila le dr. A., ampak celoten pediatrični konzilij dne 11.6.2002. Ker starša deklice kljub temu nista vključila v diagnostični postopek, sta s tem opustila dolžno skrb za zdravljenje otroka, katero nalagajo ustavne določbe, določbe mednarodnih aktov ter ZZZDR (4., 102. in 103. člen). Center za socialno delo je dolžan zaščititi otrokove pravice in koristi in ukrepati po 119. členu ZZZDR ne le, ko je že nastala škoda v otrokovem razvoju, pač pa tudi tedaj, ko obstaja sum, da je otrokov razvoj pri starših ogrožen. Morebitna zmota v primeru, če bi se kasneje ugotovilo, da je z zdravstvenim stanjem mladoletne T. vse v redu, zaradi česar bi bil neprijeten diagnostični postopek odveč in bi ji bilo prizadejano nekajtedensko trpljenje, bi imela nesorazmerno majhne posledice v primerjavi z opustitvijo diagnostike, v primeru, če bi šlo za Hodgkinovo bolezen ali kakšno drugo resno bolezen.

Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, oziroma podrejeno izpodbijana sodba spremeni.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZDej v 1. odstavku 47. člena določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom med navedenimi tudi pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki jih sam izbere, oziroma da zahteva konziliarni pregled, izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja, dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih, odkloniti predlagane medicinske posege, da vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje, razen če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje. Po določbi 2. odstavka 47. člena ZZDej za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo pravice iz prejšnjega odstavka njihovi starši oziroma skrbniki.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi med upravnim sporom mld. T. dne 26.4.2003 dopolnila starost 15 let. Z dopolnjenimi 15 leti pa je pridobila upravičenje do samostojnega uveljavljanja pravic iz 1. odstavka 47. člena ZZDej oziroma do tega niso več upravičeni njeni starši po 2. odstavku istega člena. Ker pa je bila roditeljska pravica tožnikov omejena z odločbo CSD prav zaradi njunega uveljavljanja pravic iz 1. odstavka 47. člena ZZDej, je s tem po presoji pritožbenega sodišča odpadla tudi pravna podlaga za ukrepanje po 119. členu ZZZDR. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi opozorilo na dopolnjeno 15. leto mld. T., vendar je napačno uporabilo materialni zakon, ko je kljub citirani določbi 2. odstavka 47. člena ZZDej presodilo, da je treba v ponovnem postopku odločiti o postavitvi izvedenca, ki bi začetno postavljeno diagnozo bolezni pri mld. T. potrdil ali izključil. Ker postavitev izvedenca že zaradi pravilne uporabe določb 47. člena ZZDej v obravnavani zadevi ni potrebna, je v tem delu pritožba tožene stranke, ki je postavitvi izvedenca nasprotovala, utemeljena.

Čeprav je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na 2. točko 1. odstavka 60. člena ZUS in ne na 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, je odločitev sodišča prve stopnje vendarle pravilna, saj bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in v ponovnem postopku upoštevati stališče pritožbenega sodišča v tej sodbi. Ker med pravice iz 1. odstavka 47. člena ZZDej spadajo pravice, zaradi katerih je bila v konkretnem upravnem postopku z odločbo CSD omejena roditeljska pravica tožnikov in je zato odpadla pravna podlaga za izrek ukrepa po 119. členu ZZZDR, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.