Jedro

Opis kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je obdolženec vozil s preveliko hitrostjo, glede na ovire, ki bi jih bil dolžan pričakovati in na način, da vozila ni imel ves čas v oblasti ter da je neustrezno reagiral na pešca, ki je prečkal cestišče, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 325. členu KZ, saj iz opisa izhaja, da je bila obdolženčeva vožnja neprilagojena in da je ravno zaradi vožnje v nasprotju z navedenima cestnoprometnima predpisoma z vozilom trčil v pešca in mu prizadejal hudo telesno poškodbo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 325. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo z dne 29.8.2006 obdolženega D.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 325. člena KZ določilo 50.000 SIT denarne kazni, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca A.Č. je s premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 246.315,66 SIT, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila povprečnine.

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega D.B. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 325. člena KZ. Oškodovanca je na pot pravde napotilo na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP, o stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkih obdolženca in potrebnih izdatkih ter nagradi njegovega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da so v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki temeljne oblike kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Zato je po stališču vložnika višje sodišče, ki opisa kaznivega dejanja ni celovito presojalo in posamezne trditve v njem medsebojno povezovalo, kršilo kazenski zakon glede vprašanja ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 28.2.2007 (pravilno 2006) na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP, prekršena določba prvega odstavka 325. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da v opisu dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da naj bi bila obdolženčeva hitrost vožnje glede na okoliščine, ki vplivajo na obvladljivost in možnost ustavitve (vozila), neprilagojena. Navedlo je tudi, da opis dejanja ne konkretizira očitka, da je do prepovedane posledice prišlo "tudi zaradi (obdolženčeve) neustrezne reakcije", saj ne pove, kakšna obdolženčeva reakcija naj bi bila v obravnavanih razmerah ustrezna. Po oceni drugostopenjskega sodišča opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vsebuje le prepis določb prvega odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in 2. člena Pravilnika o pravilih cestnega prometa, torej golo abstraktno dispozicijo, ne pa tudi dejstev in okoliščin, ki jo uresničujejo, to je konkretnega dejanskega stanja. Presodilo je, da v opisu dejanja niso navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in v skladu s takim stališčem na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ stori udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila druga oseba hudo telesno poškodovana. Gre za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, zato mora biti pravni predpis, na katerega ta norma napotuje (dopolnilna norma), navedena v opisu kaznivega dejanja. Opis dejanja mora biti pregleden, jedrnat, vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Za ostale okoliščine zadošča, če so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je treba upoštevati, da je treba sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi.

V izreku sodbe je že abstraktni opis dopolnjen z navedbo, da je obdolženec kot udeleženec v prometu kršil določili prvega odstavka 27. člena ZVCP in 2. člena Pravilnika o pravilih cestnega prometa, nato pa je navedeno besedilo, ki se vsebinsko prekriva z besedilom obeh dopolnilnih norm, vendar ga je sodišče umestilo v dejanski opis kaznivega dejanja. Uporaba enake terminologije kot v abstraktnemu opisu iz dopolnilnih norm pri tem ne sme motiti, saj je glede na strukturo izreka ta navedena kot sestavni del dejanskega opisa kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že večkrat povedalo, da se določenih očitkov v opisu dejanskega stanja velikokrat ne da izraziti drugače kot z uporabo besedila, ki je enako ali podobno abstraktnemu opisu. V konkretni zadevi je v opisu navedeno, da je obdolženec vozil s preveliko hitrostjo, glede na ovire, ki bi jih bil dolžan pričakovati ter na način, da vozila ni imel ves čas v oblasti ter da je neustrezno reagiral na pešca, ki je cestišče prečkal z leve proti desni, gledano v smeri obdolženčeve vožnje. Iz opisa izhaja, da je bila obdolženčeva vožnja neprilagojena in da je ravno zaradi vožnje v nasprotju z navedenima cestnoprometnima predpisoma z vozilom trčil v pešca in mu prizadejal hudo telesno poškodbo. Glede na tak opis Vrhovno sodišče ugotavlja, da je življenjski primer v izreku prvostopenjske sodbe v zadostni meri konkretiziran, saj je iz opisa razvidna obdolženčeva kršitev dolžnostnega ravnanja, ki je bistveno povečala tveganje za nastanek prepovedane posledice oziroma poškodbo pravne dobrine. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (na drugi in tretji strani) navedlo podrobno argumentacijo, ki še dodatno vsebinsko dopolnjuje v opisu zadostno konkretizirani dejanski opis kaznivega dejanja. Zato se je strinjati z vrhovnim državnim tožilcem, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki temeljnega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in da je zato sodišče druge stopnje s tem, da je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, kršilo določbo prvega odstavka 325. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP.

Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena in se je glede na določbo prvega odstavka 426. člena ZKP glede na naravo kršitve omejilo samo na to, da je kršitev kazenskega zakona ugotovilo.