Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče, tako da gre brez dvoma za sodni postopek v smislu določb ZBPP. Vendar lahko po prvem odstavku 385. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državno tožilstvo, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo (členi 385 do 391 ZPP), pa ne izhaja, da bi pravdne stranke v zvezi z njegovo vložitvijo imele kakršnekoli pravice.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pobude tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2964/2011 z dne 28. 3. 2012, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1199/2009 z dne 1. 6. 2011. V obrazložitvi se sklicuje na 1. in 7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki tako namen BPP kot možnost za njeno odobritev omejujeta na sodno varstvo pred sodišči in organi, institucijami ali osebami, ki so pristojne za izvensodno poravnanje sporov. Sestava in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je v pristojnosti državnega tožilstva, kar pomeni, da državni tožilec in ne prosilec za BPP uresničuje sodno varstvo na podlagi svojih pooblastil. Stranka državnemu tožilstvu poda zgolj pobudo oziroma ga obvesti, da je po njenem mnenju prišlo do kršitve, ki je lahko predmet zahteve za varstvo zakonitosti, to pobudo pa lahko poda tudi laično, brez odvetnika. Tožničina prošnja za dodelitev BPP je zato neutemeljena.
Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da pobuda državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti spada v sklop sodnega varstva in se uporablja v praksi. Stranka niti ne ve, ali je tako pobudo mogoče vložiti, tako da ima že zaradi tega pravico do BPP. Če pa stranka za možnost vložitve pobude ve, zanesljivo ne ve, čemu je namenjena, saj ne ve niti tega, kaj je npr. bistvena kršitev določb postopka in čemu je pobuda sploh namenjena. Laična pobuda je zato nesmisel, sodno varstvo pa je širši pojem, kot to meni toženka. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.
Toženka na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
Med strankama je sporno, ali je treba pobudo državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku šteti med oblike sodnega varstva, za katere ZBPP ob izpolnitvi tam predpisanih pogojev zagotavlja dodelitev BPP.
Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva (…). Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči, štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnanja sporov, določene z zakonom. V skladu z navedenim se po prvem odstavku 7. člena ZBPP pravna pomoč po tem zakonu lahko odobri za (…) vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.
O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče (386. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tako da gre brez dvoma za sodni postopek v smislu navedenih določb ZBPP. Vendar lahko po prvem odstavku 385. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državno tožilstvo, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo (členi 385 do 391 ZPP), pa ne izhaja, da bi pravdne stranke v zvezi z njegovo vložitvijo imele kakršnekoli pravice.
Ker pravdne stranke torej nimajo pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve tega pravnega sredstva ni mogoče šteti za uresničevanje njihove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Tega v ničemer ne spreminja dejansko ravnanje pravdnih strank, na katerega se sklicuje tožnica, ki državnemu tožilstvu pošiljajo pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo v smislu navedenih določb 1. in 7. člena ZBPP, predvsem pa ne iz določb ZPP, ne Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) ne izhaja pravica strank do vložitve take pobude. Sestave pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti niti za posredno uresničevanje pravice do sodnega varstva.
Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.