Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postane inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati razliko v stroških prevoza na delo in z dela v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz 1. točke izreka navedene sodbe. V 2. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.155,14 EUR za čas od 18. 2. 2006 do 19. 2. 2006 in za plačilo zneska 894,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 21,34 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Odločilo je tudi, da svoje stroške postopka tožena stranka krije sama.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter skladno s tem spremeni tudi odločitev o plačilu stroškov pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-296/95 ni potrebno upoštevati. Ustavno sodišče RS je ugotovilo neustavnost Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (v nadaljevanju: Uredba), to pa pomeni, da je ugotovitev neustavnosti te Uredbe vplivala tudi na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPGD oziroma h KPDTS, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na Uredbo. Glede na to sta tudi določbi 1. odstavkov 4. točk tarifnih prilog SKPGD in KPDTS v nasprotju z Ustavo RS. Neskladnost z ustavo in prisilnimi predpisi pa tako po ZOR (ki je veljal v času sklepanja obeh kolektivnih pogodb), kot po OZ predstavlja razlog za ničnost pogodbe oziroma razlog za delno ničnost obeh kolektivnih pogodb in sicer 1. odstavkov 4. točk obeh tarifnih prilog. Omenjeni določbi tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb pa sta nični tudi zaradi nedoločljivosti predmeta. Uredba namreč določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračil za prevoz na delo in z dela, teh meja pa ni mogoče razlagati tako, da predstavljajo znesek obveznosti delodajalca glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Nedoločljivost predmeta je podana tudi v primeru, če je sporno klavzulo „v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo“ razumeti tako, da je s tem mišljen zgornji znesek, ki ga Uredba določa kot znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo oziroma se priznava kot odhodek. Tudi v primeru takšne razlage obveznost ni določljiva pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela. Stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi namreč niso statistično obdelani in javno objavljeni, zaradi česar zneskov iz Uredbe pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ni mogoče ugotoviti oziroma določiti. Zato je tožena stranka tožnici stroške prevoza na delo in z dela izplačala v skladu z obstoječo pravno podlago in ji iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Sodišče prve stopnje pa je o tožbenem zahtevku tožnice odločilo tudi v nasprotju z členom 2/1 Zakona o pravdnem postopku in s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih tožnica ni zahtevala.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je storjena, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nikakršnega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Z navedeno pritožbeno navedbo tožena stranka pravzaprav uveljavlja prekoračitev pritožbenega zahtevka (sodišče prve stopnje naj bi tožnici prisodilo tudi zakonske zamudne obrestmi od vtoževanih zneskov, čeprav naj jih tožnica ne bi vtoževala), vendar pa tudi ta kršitev ni podana. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tožbi vtoževala izplačilo razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje januar – junij 2004 v skupnem znesku 188,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2006 (tri leta pred vložitvijo tožbe), v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2009, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 18. 6. 2009, pa je dopolnila 1. točko tožbenega zahtevka še z zahtevkom za povračilo stroškov za prevoz na delo za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006 z navedbo datuma zapadlosti posameznih vtoževanih zneskov razlik v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za to obdobje. Tožnica je razširitev tožbe sicer zares nekoliko nespretno oblikovala, vendar pa je z ozirom na prvotni tožbeni zahtevek, kot je bil oblikovan v tožbi, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica vtoževala tudi zakonske zamudne obresti od teh, naknadno vtoževanih zneskov razlik v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala povrnitev razlike v stroških prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2004 do 31. 12. 2006. 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) nalaga delodajalcu, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, višina povračila teh stroškov pa se določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.; SKPGD), kot tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.; KPDTS) sta v svojem normativnem delu določali, da se višina povračila stroškov za prevoz na delo in z dela določi s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom podjetja, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela je potrebno upoštevati določbe tarifne priloge k SKPGD oziroma KPDTS, ki določata, da je delavec upravičen do povrnitve dejanskih prevoznih stroškov s sredstvi javnega prevoza oziroma, če javni prevoz ni zagotovljen, do kilometrine v višini 15 % cene 95 oktanskega super bencina, kot izhaja iz Uredbe, na katero se sklicujeta tarifni prilogi.

Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na to, da v tem delu tarifni prilogi k obema kolektivnima pogodbama nista uporabljivi oziroma sta v nasprotju z Ustavo RS, ker je Ustavno sodišče RS ugotovilo neustavnost te Uredbe. Ugotovitev neskladnosti Uredbe z Ustavo RS ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita takšno višino teh poročil, kakršna je določena z Uredbo. S 4. točko tarifnih prilog k SKPGD oziroma KPDT so podpisniki teh pogodb določili, da se povračila stroškov v zvezi z delom (torej tudi stroškov prevoza na delo in z dela) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo. S temi določbami je glede višine povračila stroškov v zvezi z delom Uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPGD oziroma k KPDT, zato so jo bili delodajalci dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da Uredba ni skladna z ustavo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da naj bi bili sporni določbi tarifnih prilog k obema kolektivnima pogodbama nični, ker obveznost plačila stroškov prevoza na delo in z dela ni določljiva. Sporni določbi tarifnih prilog k kolektivnima pogodbama pomenita zgolj to, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % teh stroškov. Takšna interpretacija omenjenih določb izhaja tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005, ki je bila izdana celo po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 1997, na katero se sklicuje tožena stranka. V citiranem kolektivnem delovnem sporu je Vrhovno sodišče RS odločilo, da mora nasprotni udeleženec delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V omenjenem kolektivnem delovnem sporu je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/87 in nadalj.), ki pa je po vsebini identična določbi 4. točk tarifnih prilog k SKPGD oziroma h KPDT. Iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je bila v 68. členu Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem določena spodnja meja povračila teh stroškov, v tarifni prilogi pa dejanska višina povračila teh stroškov (v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek). Na enak način (kar je storilo tudi sodišče prve stopnje) je potrebno razlagati tudi identične določbe SKPGD oziroma KPDT, ki se nanašajo na povračilo stroškov prevoza na delo in z dela.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o nedoločljivosti predmeta na podlagi 1. odstavka 4. točk tarifnih prilog k obema kolektivnima pogodbama, ker podatki o stroških prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi niso statistično obdelani in tudi niso javno objavljeni. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici povrnila 60 % stroškov prevoza na delo in z dela, je tožnica utemeljeno vtoževala še razliko v višini 40 % teh stroškov. Če bi sprejeli razlago o nedoločnosti obveznosti, bi to pomenilo, da tožena stranka ne bi imela pravne podlage niti za povrnitev tistega dela stroškov prevoza na delo in z dela, ki ga je tožnici že povrnila.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožnici za vtoževano obdobje povrniti še razliko med že prejetimi 60 % stroškov prevoza na delo in pripadajočimi 100 % teh stroškov. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala niti določba 170. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki je to problematiko urejala za delavce manj ugodno od SKPGD oziroma KPDT. Če je določeno vprašanje že urejeno v SKPGD oziroma panožni kolektivni pogodbi, potem se lahko to isto vprašanje s podjetniško kolektivno pogodbo uredi za delavce le enako ali ugodneje, nikakor pa ne manj ugodno.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.