14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 363/2004 z dne 9. 11. 2005 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 844/2003 z dne 18. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila tožba pritožnika na ugotovitev kršitev ustavnih pravic in povrnitev škode zavržena kot prepozna. Strinjalo se je s stališčem nižjega sodišča, da je morebitna kršitev ustavne pravice, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z napačno odločitvijo v zadevi št I P 406/95 in ki jo je pritožnik prejel 17. 7. 1995, lahko trajala največ do poteka zakonitega pritožbenega roka oziroma je s pravnomočnostjo sodbe prenehala. Zato je tožba, ki jo je pritožnik vložil po več letih po izteku roka iz prvega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS), prepozna.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da odločitev sodišč brez obrazložitve odstopa od ustaljene sodne prakse. S tem naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravic iz 23., 25. in iz 33. člena Ustave. Meni, da je okrožno sodišče pri odločanju v zadevi I P406/95 storilo napako (odločilo naj bi preko postavljenega zahtevka), zato naj bi bila podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem državnega organa. V dopolnitvi ustavne pritožbe navaja, da je tožbo na ugotovitev kršitev ustavnih pravic glede na komentar in sodno prakso v zvezi z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) in Zakonom o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) vložil pravočasno, saj del sodbe, s katerim je sodišče odločilo preko zahtevka, po mnenju pritožnika ne postane pravnomočen. Zatrjuje tudi, da mu Upravno in Vrhovno sodišče nista dali sodnega varstva.

B.

3.Glavni očitek pritožnika v obravnavani zadevi je, da izpodbijani odločitvi sodišč neobrazloženo odstopata od ustaljene sodne prakse. Ta očitek pritožnika bi bil lahko relevanten z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz te pravice namreč izhaja tudi zahteva, da sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnik namreč s pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso v zvezi z ZPP in z ZUS ne more izkazati ustaljene sodne prakse, od katere naj bi sodišče v njegovem primeru odstopilo.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da mu sodišči nista dali sodnega varstva. Ta očitek po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki bi bil lahko utemeljen v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na stališču, ki je z vidika pravice do sodnega varstva nesprejemljivo. Ustavno sodišče presodi, ali ima sporno pravno stališče tudi ustavno pravno komponento. Ta je podana, če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava o procesni legitimaciji, pravočasnosti, pravnem interesu ali pristojnosti tožbo zavrže, s čimer stranko prikrajša za vsebinsko odločitev o njenem zahtevku (podobno v odločbi št. Up-107/99 z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 122). Za to pa v tem primeru ne gre. Odločitev sodišč namreč temelji na stališču, da je bila tožba vložena prepozno, poleg tega pa je kršitev ustavne pravice, ki naj bi jo okrožno sodišče storilo z nepravilno odločitvijo v pravdni zadevi, lahko trajala le do pravnomočnosti te domnevno nepravilne odločitve. Stališče, da je tožba, ki jo je pritožnik vložil po več letih po pravnomočnosti te odločitve, glede na rok iz prvega odstavka 26. člena ZUS prepozna, z vidika pravice do sodnega varstva ni nesprejemljivo. Zato je očitek o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno neutemeljen.

5.Pritožnik zatrjuje še kršitvi pravic iz 25. in iz 33. člena Ustave. Ker zatrjevanih kršitev ni utemeljil, ju Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan