Jedro

Tudi v primeru ukinitve delovnega mesta je za določitev trajno presežnih delavcev oziroma za določitev delavca, ki ohrani delovno mesto, treba upoštevati ustrezne kriterije. Tudi ukinitev delovnega mesta je operativni razlog za zmanjšanje potreb po delavcih (29. člen ZDR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 20.11.1991 in z dne 20.12.1991, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 29.6.1992, zato je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od 30.6.1992 pa do ponovnega nastopa dela prizna in izplača vse pravice iz dela. Sodišče je ugotovilo, da sta bili v okviru programa za razreševanje trajno nepotrebnih delavcev v Sekretariatu za družbene dejavnosti tožene stranke ukinjeni dve delovni mesti, strokovnega delavca za kulturno skupnost, na katerem je bil tožnik, in svetovalca za otroško varstvo, socialno skrbstvo in socialno varstvo. Na slednjem delovnem mestu sta bili dve izvajalki, ki sta bili upokojeni. Dela ukinjenih delovnih mest so bila združena v novo delovno mesto višjega strokovnega sodelavca II. za področje kulture, socialnega skrbstva in varstva. Na to delovno mesto je bila razporejena M.S.D., katere delovno mesto svetovalec in analitik za kadre je bilo tudi ukinjeno. Sodišče ugotavlja, da tudi tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje tega dela, zato bi tožena stranka morala z uporabo ustreznih kriterijev ugotoviti, kateri od njiju bo trajni presežek.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče navaja, da je kriterije za ohranitev dela treba uporabiti le, če je na določenem delovnem mestu treba zmanjšati število izvajalcev, ne pa v primeru, če gre za ukinitev delovnega mesta z enim izvajalcem. V danem primeru sta bili ukinjeni delovni mesti tožnika in M.S.D., zato toženi stranki ni bilo treba uporabiti kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev in na tej podlagi določiti, katerega delavca bo razporedila na novo delovno mesto. Zato izpodbijana sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku nista nezakonita.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pri toženi stranki šlo za ukinitev dveh delovnih mest, zato bi tožena stranka morala uporabiti kriterije iz Zakona o delovnih razmerjih za določitev trajno presežnega delavca. Sodišče druge stopnje je tudi prezrlo določbo 56. člena Zakona o delavcih v državnih organih, ki bi jo kot specialni predpis moralo obvezno uporabiti. Če bi tožena stranka tako postopala, bi delovno razmerje ohranil tožnik. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je na novo delovno mesto razporedila M.D.S. zato, ker je že prej opravljala naloge s področja socialnega skrbstva in otroškega varstva. Predlaga, da se revizija zavrne.

Po določbi 73. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93 in 70/97) se določbe o delavcih v upravi uporabljajo tudi za delavce občin. Za vprašanja, ki niso v tem zakonu urejena, pa se uporablja Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, 2/94, 19/94, 38/94, 29/95) in tudi Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Po 56. členu Zakona o delavcih v državnih organih se v primeru, če so zaradi spremenjenih pristojnosti državnega organa, zaradi trajnega zmanjšanja obsega dela ali zaradi tehnoloških, organizacijskih in drugih z zakonom določenih operativnih razlogov posamezna dela postala začasno ali za dalj kot šest mesecev nepotrebna, delavcem, ki so opravljali taka dela v državnem organu, zagotovi pravice v skladu z zakonom. Kriterije za ugotavljanje nepotrebnih delavcev, določene z zakonom, lahko vlada podrobneje uredi s svojim aktom. Vlada teh kriterijev ni podrobneje uredila s svojim aktom, pač pa s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91), katere podpisnik je tudi vlada in v kateri je določeno, da velja tudi za državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta pogodba, niso z zakonom drugače urejena (splošne določbe pod točko 2.). Kriteriji in način njihove uporabe za določanje delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, so urejeni v 31. členu Kolektivne pogodbe.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo kot enemu od trajno nepotrebnih delavcev. Za določitev delavcev, katerim bo prenehalo delovno razmerje oziroma delavcev, ki bodo ostali na delu, bi tožena stranka morala uporabiti kriterije, kot so določeni v 31. členu navedene kolektivne pogodbe. To velja tako za primer zmanjšanja števila izvajalcev na delovnem mestu, kot tudi za primer ukinitve delovnega mesta. Delavec, ki je delal na formalno ukinjenem delovnem mestu, ne more biti drugače obravnavan, kot delavec, ki je delal na delovnem mestu, na katerem se je samo zmanjšalo število izvajalcev. Drugačno stališče sodišča druge stopnje, ki ga je uporabilo pri reševanju pritožbe tožene stranke, je v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami.

Revizijsko sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru sporno samo, kateri od dveh trajno presežnih delavcev, kandidatov za delovno mesto višji strokovni II. za izobraževanje, otroško varstvo, kulturo, socialno skrbstvo in socialno varstvo, ima prednost. Če je samo to sporno, potem je potrebno najprej ugotoviti ali oba kandidata izpolnjujeta pogoje za to delovno mesto. Če jih izpolnjujeta oba, potem se izbira opravi ob upoštevanju kriterijev za določanje delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. Če pa kateri od kandidatov teh pogojev ne izpolnjuje, potem uporaba omenjenih kriterijev ni potrebna.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).