Jedro

Tožeča stranka je navedla, da je bil z vsemi posli, ki so predmet tega postopka, seznanjen in jih je odobril oziroma jih je celo sam zahteval in želel skleniti trenutni dejanski poslovodja in lastnik tožene stranke C. C. Tožena stranka je te navedbe prerekala. Ker gre za negativno dejstvo, dokazovanja tega dejstva ni mogoče naložiti toženi stranki, temveč tožeči stranki, ki zatrjuje pozitivno dejstvo (védenje o poslih). Tožeča stranka pa zaslišanja C. C. ni predlagala, zato je pravilen zaključek, da tega dejstva tožeča stranka ni uspela dokazati, pri čemer je bilo glede tega na njej dokazno breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 112.042,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2021 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.544,80 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od 7. 12. 2021 v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je s tem dnem postopek prekinilo in pozvalo stečajno upraviteljico, da prevzame pravdo (sklep z dne 21. 1. 2022). Sklep je bil stečajni upraviteljici vročen 31. 1. 2022, zato je sodišče prve stopnje s tem dnem postopek nadaljevalo (sklep z dne 28. 2. 2022). Pritožba in odgovor na pritožbo sta bila vložena po začetku stečajnega postopka.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene zahteva plačilo najemnine po treh pogodbah: Pogodba o najemu vozil z dne 3. 5. 2019 (v nadaljevanju: Pogodba – vozila); Podnajemna pogodba za nepremičnine v M. z dne 10. 6. 2019 (v nadaljevanju: Podnajemna pogodba); Najemna pogodba za nepremičnino v S. z dne 30. 12. 2019 (v nadaljevanju: Najemna pogodba). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Pogodbo – vozila in Podnajemno pogodbo podpisal A. A. kot zakoniti zastopnik tožeče stranke in zakoniti zastopnik oz. prokurist tožene stranke "sam s seboj", medtem ko tožeča stranka ni dokazala, da bi Najemno pogodbo v imenu tožene stranke podpisal na njej navedeni direktor B. B. in je bil torej prav tako A. A. tisti, ki je poskrbel za podpis na pogodbi. Ob upoštevanju teh okoliščin in dejstva, da tožena stranka predmetov najema po navedenih pogodbah ni uporabljala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile navedene pogodbe fiktivne in da torej tožena stranka po njih ne more biti zavezana za vtoževana plačila.

**Glede podpisov na pogodbah**

7. Ne drži pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka za uveljavljanje fiktivnosti pogodb (predhodno) postaviti (ugotovitveni) tožbeni zahtevek za ugotovitev, ali so pogodbe fiktivne ali ne. Veljavnost pogodb je v obravnavanem sporu predhodno vprašanje, to pa se lahko rešuje tudi v okviru konkretnega dajatvenega zahtevka (prvi odstavek 13. člena ZPP) in ni nobenega razloga (niti ga tožeča stranka ne navaja) za to, da tak ugovor v okviru reševanja dajatvenega zahtevka ne bi bil upošteven.

8. Trditve tožeče stranke v zvezi s podpisom B. B. na Najemni pogodbi, so nekonsistentne in posledično neprepričljive. Tožeča stranka je namreč navedla, da odsotnost žiga v potnem listu ne dokazuje sama po sebi prehoda državne meje med Srbijo in Hrvaško, saj se potni listi ne žigosajo redno. Nadalje pa je navedla, da je bila Najemna pogodba s strani B. B. podpisana že pred datumom, navedenim na pogodbi, zato je ugotovitev odsotnosti žiga v potnem listu brezpredmetna. Tožeča stranka je torej hkrati navedla, da ne drži, da B. B. na datum podpisa Najemne pogodbe, sploh ni bil v Sloveniji, kar pomeni, da naj bi pogodbo tedaj podpisal, ter da je ugotavljanje njegove prisotnosti v Sloveniji brezpredmetno, ker je Najemno pogodbo podpisal že pred datumom, navedenim na Najemni pogodbi. Takšne navedbe so po presoji višjega sodišča neprepričljive in jim zato ne sledi. Ker se je na podlagi navedenega tudi višje sodišče že prepričalo o tem, da Najemne pogodbe na dan, naveden v pogodbi, ni mogel podpisati B. B., se do primernosti primerjave podpisov s strani sodišča prve stopnje, ki jo je slednje upoštevalo kot dodatno obrazložitev, ne bo nadalje opredeljevalo, saj za odločitev v tem delu ta presoja ni več pravno relevantna.

9. Trditev, da iz žigov v potnem listu sploh ne izhaja, da naj bi šlo za potni list B. B., je nedovoljena pritožbena novota, ki se po prvem odstavku 337. člena ZPP ne upošteva. Tožena stranka se je na to listino sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2021, tožeča stranka pa v nadaljevanju ni ugovarjala, da listina ne pripada B. B., temveč je trdila le, da listina sama po sebi ne dokazuje odsotnosti B. B. iz Slovenije v času podpisa Najemne pogodbe. Do prepričljivosti tega ugovora se je višje sodišče zgoraj že opredelilo.

10. Tožeča stranka je navedla, da je bil z vsemi posli, ki so predmet tega postopka, seznanjen in jih je odobril oziroma jih je celo sam zahteval in želel skleniti trenutni dejanski poslovodja in lastnik tožene stranke C. C. (V. točka pripravljalne vloge z dne 6. 7. 2021). Tožena stranka je te navedbe prerekala (5. točka pripravljalne vloge z dne 29. 9. 2021). Ker je tožena stranka zatrjevala negativno dejstvo, ji dokazovanja tega dejstva ni mogoče naložiti, temveč ga nosi tožeča stranka, ki zatrjuje pozitivno dejstvo (védenje o poslih). Tožeča stranka pa zaslišanja C. C. ni predlagala, zato je pravilen zaključek, da tega dejstva tožeča stranka ni uspela dokazati, pri čemer je bilo glede tega na njej dokazno breme. Glede zaslišanja priče A. A. pa je sodišče prve stopnje (enako kot glede drugih predlogov za zaslišanje) zaključilo, da zaslišanje ne bi bilo potrebno, ker je že na podlagi listinskih dokazov sodišče lahko ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala, o katerem pravno relevantnem dejstvu bi priča izpovedovala – presoja, ali so pogodbe fiktivne, je pravna presoja in priča o tem ne more izpovedati. Pavšalna navedba, da bi priča izpovedala o okoliščinah nastanka pogodb, pa standardu obrazloženosti predloga ne zadosti.

11. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Krškem Plg 2/2021 z dne 8. 6. 2021 (priloga A10). Omenjeni sklep vsebuje le trditve tožeče stranke in nobenih ugovorov tožene stranke, zato ni mogoče zaključiti, kot je trdila tožeča stranka, da je omenjeno sodišče po kontradiktornem postopku zaključilo, da so bile pogodbe veljavno sklenjene.

**Glede uporabe predmetov pogodb** _a) Pogodba – vozila_

12. Sklicevanje tožeče stranke na del 3. točke Pogodbe – vozila1 je po presoji višjega sodišča pavšalno. Omenjeni člen govori o menjavi oziroma povečanju števila najetih vozil, nobene od navedenih okoliščin pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti kaj takega ne izhaja iz pritožbe; nič pa ni rečenega o zmanjšanju števila vozil, do česar bi smiselno prišlo s prodajo nekaterih vozil, določenih v pogodbi. To določilo torej samo po sebi v ničemer ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

13. V zvezi z višino najemnin, določenih v pogodbi, višje sodišče prav tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Trditev, da cena v prodajnih pogodbah za dve vozili (500 EUR in 800 EUR) ne odraža nujno realne cene, je prilagojena za potrebe postopka. Če tožeča stranka navaja, da je bila cena namerno napisana prenizko, potem gre v tem primeru za izigravanje zakona (davčnih pravil), čemur seveda ne gre nuditi pravnega varstva. Cena _rent-a-car_ storitev, ki jo tožeča stranka navaja v pritožbi, nikakor ni splošno znano dejstvo, niti storitev _rent-a-car_ ni primerljiva razmerju, ki naj bi potrditvah tožeče stranke obstajalo med pravdnima strankama. V zvezi s slednjim se tožeča stranka tudi neutemeljeno sklicuje na pogodbeno določilo, da naj bi šlo za enomesečni najem in da zato opredeljena najemnina ni pretirana. Že iz vtoževanega zneska je jasno, da naj bi šlo za trajnejše razmerje. Ni pa utemeljen niti očitek, da bi lahko ugotovitev, ali je bila vrednost najema pretirana, ugotavljal le izvedenec. Za presojo, da za vozilo, katerega vrednost znaša med 400 in 800 EUR,2 mesečna najemnina, ki naj bi jo najemnik dalj časa plačeval, ne znaša 350,00 EUR, ni potrebno posebno strokovno znanje, temveč gre za logično sklepanje.

14. Pravkar povedano potrjuje 2. člen Pogodbe – vozila, na katerega se je sklicevala tožeča stranka. V tem členu ni nobene navedbe o tem, da se stroški, katere naj bi bil dolžan kriti najemojemalec (registracija, tehnični pregled, zavarovanje, vinjete, servisi vozil, gorivo), kakorkoli poračunajo z najemnino. Torej gre za situacijo, ko bi najemodajalec mesečno za najem vozila plačeval nesorazmerno visoko najemnino glede na ocenjeno vrednost vozila, ob tem pa v skladu s tem pogodbenim določilom pokrival še vse stroške, povezane z vzdrževanjem tega vozila, kar bi ob predpostavljeni redni uporabi vozila mesečno presegalo celotno vrednost vozila. Takšno ravnanje nedvomno ne bi bilo gospodarno.

15. Tudi sklicevanje na možnost občasne uporabe vozil s strani tožeče stranke iz 3. člena Pogodbe – vozila, s čimer naj bi tožeča stranka ovrgla presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je delavec tožeče stranke povzročil prometno nesrečo z enim od domnevno najetih vozil, po presoji višjega sodišča nasprotno potrjuje presojo, da tožena stranka vozil ni uporabljala. Po naziranju tožeče stranke bi se torej tožena stranka, ob upoštevanju vseh že opredeljenih stroškov, ki naj bi jih bila dolžna kriti izključno ona, strinjala še z dejstvom, da lahko tožeča stranka uporablja najeta vozila, ne da bi to kakorkoli vplivalo na višino opredeljene najemnine.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka glede nekaterih vozil iz Pogodbe – vozila ugotovilo, da jih tožena stranka ni uporabljala in da ta okoliščina (med drugim) utemeljuje presojo, da je bila (tudi) Pogodba – vozila fiktivna in da tožeča stranka do najemnine ni upravičena. Posledično tožeča stranka ne more biti uspešna z ugovorom, da bi sodišče moralo tožeči stranki priznati pravico do najemnine za vozila, ki niso bila prodana, in za vozila, ki so bila prodana, do trenutka njihove prodaje.

_**b) Najemna in Podnajemna pogodba**_

17. Trditev, da naj bi tožena stranka očitno svoje delavce pripravila do tega, da so plačevali najemnino na račun tožeče stranke, ni življenjska, saj izhaja iz izhodišča, da tožeča stranka za plačila delavcev ni vedela, kar ne drži. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na domnevno kršitev 6. člena Podnajemne pogodbe v delu, v skladu s katerem naj bi bila tožena stranka dolžna voditi evidenco (med drugim) plačila najemnin delavcev. Da so delavci najemnine plačevali neposredno tožeči stranki, jasno potrjujejo potrdila o plačilih, ki jih je priložila tožena stranka. V teh potrdilih (najmanj potrdilih na UPN plačilnih nalogih, ki jih je delavcem očitno izdajala tožeča stranka3) je v polju namen navedeno plačilo najemnine tožeči stranki, s čimer je tožena stranka nedvoumno dokazala, da sama ni uporabljala nepremičnin, ki so bile predmet obeh pogodb, temveč jih je uporabljala tožeča stranka, ki je zato tudi pobirala najemnino. Omenjeni listinski dokazi ovržejo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo presojo utemeljilo pretežno na pisnih izjavah delavcev, glede česar ji naj ne bi bila zagotovljena kontradiktornost, v katerih pa je sicer navedeno zgolj to, kar bistveno bolj nedvoumno dokazujejo potrdila o plačilih. Glede pritožbene navedbe, da bi tudi o veljavni obveznosti plačil tožene stranke po obeh pogodbah lahko izpovedal A. A., višje sodišče tudi v tem delu odgovarja, da gre pri presoji veljavnosti pogodb za pravno vprašanje, glede česar zaslišanje priče ni primeren dokaz.

18. Trditev, da veljavnost sklenjenih pogodb in uporabo nepremičnin s strani tožene stranke potrjujejo posamezna plačila z dne 24. 5. 2019, 30. 5. 2019, 18. 9. 2019, 22. 10. 2019 in 18. 11. 2019, je ravno tako neutemeljena. Plačilo z dne 24. 5. 2019 naj bi bilo mešano plačilo najemnin po Pogodbi – vozila in po Najemni pogodbi, plačilo z dne 30. 5. 2019 naj bi predstavljalo plačilo najemnin po Pogodbi – vozila, plačila z dne 18. 9. 2019, 22. 10. 2019 in 18. 11. 2019 pa plačila po Najemni pogodbi. Pogodba – vozila je bila sklenjena 3. 5. 2019 in mesečna obveznost tožene stranke po tej pogodbi bi naj znašala 2.318 EUR (II. točka dopolnitve tožbe, list. št. 31). To sicer ustreza višini plačila z dne 30. 5. 2019 (priloga A12), vendar pa je tožeča stranka navedla, da je bilo tudi plačilo z dne 24. 5. 2019 namenjeno plačilu najemnine za vozila, kar pa, glede na sklenitev pogodbe v istem mesecu, kot sta bili izvedeni plačili, ne more držati, saj potem zneski ne ustrezajo pogodbeno dogovorjenim. Še bolj pa je to jasno glede plačil po Najemni pogodbi. Vsa plačila, na katere se je sklicevala tožeča stranka, so bila izvedena, preden naj bi bila Najemna pogodba sploh sklenjena – 30. 12. 2019. Nobeno od plačil pa ne izkazuje plačil po Podnajemni pogodbi, niti tega tožeča stranka ni konkretno trdila. Predpravdna pogajanja za mirno rešitev spora pa sama po sebi ne dokazujejo ničesar glede predmeta presoje v kasnejšem sodnem postopku, zato tudi s sklicevanjem na sestanek z dne 15. 1. 2021, s sodelovanjem na katerem naj bi tožena stranka priznala podlago vtoževanega zneska, tožeča stranka ne more biti uspešna.

19. Na podlagi zgoraj opredeljenih ugotovitev o neuporabi predmetov pogodb v povezavi z okoliščinami glede podpisov pogodb višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so bile sporne pogodbe fiktivne in da v skladu s to presojo tožeča stranka ni upravičena do vtoževanega zneska.

20. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

21. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in v skladu z določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 1.500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 25 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 1.525 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Pogodbeni stranki soglašata, da se lahko najeta vozila zamenja z ustreznimi drugimi ali se število najetih vozil poveča … 2 Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da so bila vsa vozila (5), navedena v pogodbi, vredna med 400 in 800 EUR. 3 Na teh plačilnih nalogih so podatki že vnaprej vneseni in torej ne gre za ročne vnose plačnikov.