U-I-282/97

13.11.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Matjaža Gerlanca iz Velenja na seji dne 13. novembra 1997

s k l e n i l o:

Pobuda Matjaža Gerlanca za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena Zakona o volitvah Predsednika republike (Uradni list RS, št. 39/92) se zavrže, pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 105. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92) pa se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnik s pobudo, vloženo dne 4.11.1997 in dopolnjeno dne 7.11.1997, izpodbija v izreku tega sklepa navedeni zakonski določbi. Določba prvega odstavka 16. člena Zakona o volitvah Predsednika republike (v nadaljevanju: ZVPR) in določba prvega odstavka 105. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (v nadaljevanju: ZVDZ) naj bi določali, da le kandidat ali predstavnik kandidata lahko izpodbija potrjene kandidature drugih kandidatov, kar naj bi bilo po mnenju pobudnika v nasprotju z določbami 1., 2., 3. in 44. člena Ustave. Pobudnik meni, da bi moral imeti vsak volivec možnost pritožbe zoper odločitve o potrjevanju kandidatur. Navaja, da je pri Vrhovnem sodišču vložil pritožbo zoper odločitev Republiške volilne komisije o potrditvi kandidature Milana Kučana.

B.

Ni utemeljena pobudnikova trditev, da določba prvega odstavka 16. člena ZVPR določa, da le kandidat in predstavnik kandidata lahko izpodbijata potrjene kandidature drugih kandidatov.

Navedena določba opredeljuje obvezne sestavine, ki jih mora vsebovati predlog kandidature za Predsednika republike. Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko da vsakdo pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Ta pa je podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudnik ni z ničemer izkazal pravnega interesa za izpodbijanje določbe prvega odstavka 16. člena ZVPR, zato je bilo treba pobudo v tem delu zavreči.

Prvi odstavek 105. člena ZVDZ določa, da se lahko zoper odločbo volilne komisije, s katero se zavrne lista kandidatov, zoper odločbo volilne komisije iz drugega odstavka 103. člena tega zakona ter zoper odločbo Republiške volilne komisije iz prejšnjega člena vloži pritožba na sodišče, pristojno za upravne spore, v 48 urah po prejemu odločbe. Pritožnik zatrjuje, da določba omogoča kandidatom in predstavnikom kandidatov, da izpodbijajo odločitev o potrditvi kandidatur drugih kandidatov in da bi bilo treba v skladu z določbami 1., 2., 3. in 44. člena Ustave dopustiti, da potrjeno kandidaturo lahko izpodbija vsak volivec.

Ni mogoče pritrditi pobudniku, da izpodbijana določba omogoča kandidatom oziroma predstavnikom kandidatov, da izpodbijajo druge potrjene kandidature. Ta določba dovoljuje sodno varstvo le tistemu kandidatu, katerega kandidatura je bila zavrnjena. Drugi odstavek 43. člena Ustave določa, da ima vsak državljan pravico voliti in biti voljen - torej ima vsak državljan aktivno in pasivno volilno pravico. Odločitev o potrditvi kandidature posameznika je odločitev o njegovi pasivni volilni pravici. Zato je v primeru, kadar državni organ - v tem primeru volilna komisija - odloči o pravici posameznika, v skladu z določbo 23. člena Ustave treba zagotoviti, da ima posameznik, o katerega pravici je bilo odločeno, zoper takšno odločitev sodno varstvo. In to izpodbijana določba zagotavlja.

Niso utemeljene pobudnikove navedbe, da bi moral imeti vsak volivec sodno varstvo zoper potrjene kandidature. Volivčeva aktivna volilna pravica, ki se uresničuje s svobodno izjavo volje volivca z glasovanjem, z odločitvami o potrjenih kandidaturah ni prizadeta. Vsak volivec se bo sam odločil, kateremu kandidatu (če sploh kateremu) bo dal svoj glas. Volilna pravica je posebna pravica, ki jo je po svoji naravi mogoče uresničevati samo v posebej določenem postopku - v volilnem postopku. Ne more je uresničevati vsak volivec posebej in kadar bi to sam hotel. Volilni postopek pa se po svoji naravi odvija v praviloma kratkih rokih. To je še dodaten razlog, da v času volilnega postopka ni mogoče zagotoviti tako imenovanih popularnih tožb, s katerimi bi vsak volivec lahko izpodbijal odločitve, ki neposredno ne prizadevajo njegovih pravic.

Pobudnik ne utemeljuje posebej, zakaj naj bi takšna ureditev posegala v ustavna načela demokratičnosti (1. člen Ustave), pravne države (2. člen Ustave), v načelo ljudske suverenosti in v načelo delitve oblasti (3. člen Ustave) ter v ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave).

Glede na zgoraj navedeno pa Ustavno sodišče samo tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi lahko pritrdilo pobudnikovem zatrjevanju. Zato je pobuda, kolikor zadeva določbo prvega odstavka 105. člena ZVDZ, po svoji vsebini neutemeljena in jo je bilo treba kot takšno zavrniti.

C.

Pri tem se Ustavno sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je v skladu z Ustavo tudi to, da obstoječa zakonska ureditev ne dopušča kandidatom oziroma njihovim predstavnikom izpodbijati potrjene kandidature drugih kandidatov, ker to za odločitev o tej pobudi ni bilo potrebno. Pobudnik tega sicer izrecno ne uveljavlja. Treba je ugotoviti, da bi pobudnik imel pravni interes za odločitev Ustavnega sodišča o tem vprašanju, če bi izkazal, da je sam kandidat za Predsednika republike. Ker pa je bil pobudnikov predlog kandidature zavrnjen, kar tudi v postopku z ustavno pritožbo pred tem sodiščem ni bilo spremenjeno, se pobudnikov pravni položaj ne bi v ničemer spremenil, če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba prvega odstavka 105. člena ZVDZ v neskladju z Ustavo, ker ne omogoča kandidatom izpodbijanja potrjenih kandidatur drugih kandidatov.

P r e d s e dn i kdr. Lovro Šturm