Jedro

Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na drugem področju znotraj organa (Policije) ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca. Glede na to, da je pri toženi stranki obstajal kadrovski primanjkljaj na področju Sektorja B. in je tožena stranka na to področje želela delavca z delovnimi izkušnjami, ki jih je tožnik imel, je izpolnjen pogoj obstoja delovnih potreb organa v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi določene subjektivne razloge (neprimeren odnos tožnika do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju organizacijske enote ter domnevne strokovne napake). Spremljajoče okoliščine, ki so sicer subjektivne narave, po določilih ZJU ne vplivajo na dopustnost premestitve. Tožena stranka ima ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v primeru ugotovljenih aktualnih delovnih potreb (po odhodu treh inšpektorjev) pravico izvesti organizacijski ukrep premestitve na drugo delovno mesto. Zato je presoja sodišča prve stopnje o nezakoniti premestitvi tožnika na drugo delovno mesto materialnopravno zmotna. Pritožbeno s odišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 12. 3. 2013 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 5. 2013 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto vodja enote (šifra delovnega mesta: ...) v uradniškem nazivu policijski inšpektor specialist I v Upravi A., Sektor B., Specializirana enota C. ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.271,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 565,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo in s sodbo opr. št. I Pd 1888/2013 z dne 15. 10. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o premestitvi, z izjemo dela, ki se nanaša na datum njenega učinkovanja. Ugotovilo je, da je v času tožnikove premestitve obstajal objektivni razlog za premestitev, tj. da je bilo mogoče z njegovo premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

2. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 31/2015 z dne 15. 6. 2015 tako, da je navedeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč nedopustno zavrnilo dokazne predloge tožnika z vnaprejšnjo dokazno oceno. Zato je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku odpravi kršitev, in sicer da zasliši predlagane priče in oceni vse izvedene dokaze.

3. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 12. 3. 2013 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 5. 2013 (I. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delovno mesto vodja enote v uradniškem nazivu policijski inšpektor specialist I. v Upravi A., Sektor B., Specializirana enota C. ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.498,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

4. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da o učinkovitem oziroma smotrnejšem delu in načinu zagotavljanja takšnega dela odloči predstojnik organa. Za nemoten potek delovnega procesa in učinkovito izvajanje delovnih nalog je za toženo stranko ključen tudi odnos zaupanja med policisti in vodstvom. Iz izpovedbe D.D. izhaja, da je bil glavni razlog premestitve, da se v Sektorju B. pridobi delavca z izkušnjami na področju prekrškovnega prava in dela na terenu, ki jih je tožnik imel in česar ne zanika. Priča E.E. je izpovedal, da je bila premestitev v interesu organa in da tožnika niso premestili, ker bi se ga želeli znebiti. Tožnik po premestitvi na novo delovno mesto ni opravljal vseh nalog zaradi odklonilnega odnosa. Tožena stranka vztraja, da je v času premestitve obstajal objektivni razlog, ki ga je dokazala. Meni, da lahko delodajalec razlog premestitve dodatno obrazloži tudi v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi samo ugotovilo, da so vse priče izpovedale o kadrovski podhranjenosti v Sektorju B. področju prekrškovnih postopkov. Ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke, da so medsebojni odnosi pomembni za učinkovito opravljanje dela določene enote. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo na izpovedbo prič glede tega, da so se pogovori o tožnikovi premestitvi začeli že v letu 2011, pri čemer to ni bistveno za vprašanje zakonitosti premestitve. Ključne so namreč okoliščine, ki so obstajale v času izdaje sklepa o premestitvi. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, ter jo je mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

9. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklepa tožene stranke z dne 12. 3. 2013 (A1) ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 22. 5. 2013 (A3), s katerima je bil tožnik premeščen z delovnega mesta vodje enote v Specializirani enoti C., na delovno mesto višjega policijskega inšpektorja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil tožnik premeščen primarno iz osebnih (subjektivnih) razlogov, zato je tožbenemu zahtevku za razveljavitev navedenih sklepov, vključno z reintegracijskim zahtevkom, ugodilo.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpodbijano premestitev utemeljevala z učinkovitejšim in smotrnejšim delovanjem dela državnega organa (tj. policije). Sodišče prve stopnje se je zato pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU, v skladu s katero se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

11. Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo policije) resničen in ne navidezen.

12. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da je tožena stranka tožnikovo premestitev utemeljevala z dvema razlogoma: skaljenimi medsebojnimi odnosi in medsebojnim zaupanjem v enoti policije, ki jo je tožnik vodil, ter pomanjkanjem kadra s področja varnosti in nadzora cestnega prometa. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana premestitev nezakonita zato, ker naj bi bil tožnik premeščen primarno zaradi osebnih (subjektivnih) razlogov, in sicer zaradi neprimernega odnosa do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju enote ter domnevne strokovne napake. Obenem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vse priče izpovedale o kadrovski podhranjenosti v Sektorju B. v obdobju premestitve zaradi odhoda treh inšpektorjev, enega konec leta 2011 in dveh v letu 2012. Pomanjkanje ustreznih kadrov na področju varnosti in nadzora cestnega prometa v tem sektorju izrecno omenjata tudi izpodbijana sklepa, zato ni bistveno, ali je posamezne naloge (izobraževanje policistov na področju nadzora prometnih vozil) s tega področja tožnik po premestitvi tudi dejansko opravljal. 13. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da za premestitev tožnika ni bilo objektivnih razlogov oziroma da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov. Odločitev oziroma v primeru premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU ocena tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih področjih razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča(1) v izključni pristojnosti delodajalca. Po prepričanju pritožbenega sodišča ima zato tožena stranka pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na drugem področju znotraj organa (Policije) ob izpolnjevanju predpisanih pogojev premesti javnega uslužbenca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so kadrovski primanjkljaj na področju Sektorja B. ugotovile vse priče, predvsem pa nadrejene osebe, ki so potrdile oceno tožene stranke v izpodbijanih sklepih, da na to področje dobijo delavca z delovnimi izkušnjami, ki jih je tožnik imel in kar ves čas postopka med strankama niti ni bilo sporno, je izpolnjen pogoj obstoja delovnih potreb organa v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo tudi določene subjektivne razloge (neprimeren odnos tožnika do podrejenih, nepravilnosti pri vodenju organizacijske enote ter domnevne strokovne napake). Spremljajoče okoliščine, ki so sicer subjektivne narave, po določilih ZJU ne vplivajo na dopustnost premestitve. Ta je v 148. členu omejena le časovno, ko gre za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, nosečnost in starševski dopust javnega uslužbenca. Na zakonitost premestitve ne vpliva okoliščina iskanja kadrovskih rešitev s strani nadrejenih oseb za tožnika že od leta 2011 dalje. Tožena stranka ima ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v primeru ugotovljenih aktualnih delovnih potreb (po odhodu treh inšpektorjev) pravico izvesti organizacijski ukrep premestitve na drugo delovno mesto.

14. Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje o nezakoniti premestitvi tožnika na drugo delovno mesto materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika z dne 12. 3. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 22. 5. 2013, vključno z reintegracijskim zahtevkom, zavrnilo. Dejansko stanje v zvezi s tem je bilo namreč v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

15. Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pritožbenem postopku na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka v postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, zato ji je v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP tožnik dolžan povrniti njene stroške postopka, svoje stroške pa krije tožnik sam. V skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) in glede na vrednost spornega predmeta 12.055,22 EUR je tožena stranka v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila 1.271,70 EUR stroškov postopka (433,30 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 409,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, 409,20 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT), ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 565,60 EUR pritožbenih stroškov (545,60 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT), ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

(1) Prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1188/2014 z dne 15. 1. 2015 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015.