Jedro

Opisovanje procesnih situacij v posameznih pridruženih zadevah in pravno naziranje, ki ga je podala tožena stranka v navedeni vlogi, je vedno dopustno, ne glede na to, ali gre za prvi ali preloženi narok.

Če sodišče v dokaznem sklepu obrazloži, da je vpogledalo vse listine v spisu in jih tudi številčno označi, sodišču ni treba povzeti vseh listin, ki jih je vpogledalo. Iz spisa se namreč vidi, katere listine je sodišče prve stopnje uporabilo v dokaznem postopku.

Vsaka stranka ima svoje vloge in priloge k vlogam, vloge nasprotne stranke pa dobi od sodišča. Iz uradnega zaznamka o pregledu spisa in o izdaji fotokopij pa izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke kopiral spis v zvezi z vlogami in prilogami, ki so bile že posredovane tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in v 3. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: „Ugotovi se, da terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 4.148,00 EUR, ne obstoji.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 938,33 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 211450/2013 z dne 27. 12. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.997,09 EUR (2. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.002,03 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajstih dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba v 1. in v delu 3. točke izreka o pravdnih stroških, ni utemeljena; utemeljena pa je v 2. in v delu 3. točke izreka.

O neutemeljenem delu pritožbe O uveljavljanih procesnih kršitvah v zvezi s prvim narokom za glavno obravnavo

5. V zapisniku o glavni obravnavi 16. 1. 2015 (redna št. 31), ki sta se ga udeležili stranki po svojih zastopnikih oziroma pooblaščencih, je sodišče prve stopnje zapisalo, da se opravi prvi narok. Narok se ni začel s podajanjem tožbe (prvi odstavek 284. člena ZPP) ampak je tožeča stranka v spis vložila pripravljalno vlogo, ki je bila v drugopisu izročena pooblaščencu tožene stranke. Narok je bil preložen na 6. 3. 2015 zato, ker je tožeča stranka opozorila, da je zoper toženo stranko vložila šest tožb oziroma izvršilnih predlogov v skupnem znesku 23.036,26 EUR in ker si je sodišče prve stopnje pridržalo odločitev o združitvi vseh zadev potem, ko naj bi dobilo podatke o opravilni številki zadeve iz pravdne zadeve pred Okrožnim sodiščem v Celju in izvršilnih zadev.

6. Na naroku 6. 3. 2015 (redna št. 35) je sodišče izdalo sklep o združitvi in zadevo pod opr. št. II Pg 2380/2014 združilo z ostalimi zadevami, ki so se vodile pri istem sodišču (II Pg 3691/2014, VI Pg 74/2015, X Pg 3144/2014, III Pg 2391/2014 in IX Pg 3615/2014). Tožeča stranka je na naroku dala poravnalni predlog, narok pa je bil zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave preložen na 20. 3. 2015. Na naroku 20. 3. 2015 (red. št. 41), je sodišče ugotovilo, da poravnava med strankama ni mogoča in sprejelo dokazni sklep, s katerim je izvedlo dokazovanje in obravnavo končalo ter odločilo, da odločba izide pisno. S sklepom z dne 21. 4. 2015 (redna št. 43) pa je vse pravdne zadeve razdružilo in odločilo, da se glavna obravnava začne znova v vsaki od razdruženih pravd.

7. Potek prvega naroka za glavno obravnavo je določen v 284. členu ZPP. Sicer stroga formalnost v zakonu ni predpisana vendar pa se začne s podajanjem tožbe, nato pa tožena stranka odgovarja na njene navedbe. Obravnavajo se vsi predlogi strank in izvede se dokazni postopek. Velja načelo o enotnosti naroka, kar pomeni, da če je narok preložen, gre še vedno za en narok.(1) Iz povzete vsebine opravljenih narokov izhaja, da je sodišče prve stopnje pred podajanjem tožbe in vsebinskim obravnavanjem spornih vprašanj, najprej odločalo o združitvi pravdnih postopkov, ki so pri sodišču tekli med istima strankama ter o možnosti sklenitve sodne poravnave. Šele na naroku 20. 3. 2015 je, ko je ugotovilo, da poravnava med strankama ni možna, izvedlo dokazni postopek in glavno obravnavo zaključilo.

Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil opravljen prvi narok v pravdni zadevi II Pg 2380/2014 (o pritožbi tožene stranke sodišče odloča v tem postopku) pred 20. 3 2015, v ostalih zadevah pa 20. 3. 2015, sodišče druge stopnje temu naziranju ne pritrjuje, kot tudi ne pritožbeni navedbi, da je bil opravljen prvi narok v konkretni zadevi že 16. 1. 2015. Po oceni sodišča druge stopnje je bil v skladu z vsebino 284. člena ZPP opravljen prvi narok v vseh zadevah šele 20. 3. 2015. O pravočasnosti četrte pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24. 2. 2015 (redna št. 34) in pripravljalne vloge tožene stranke z dne 20. 3. 2015 (redna št. 42) ter o prekluziji navajanja novih dejstev in predlaganju dokazov.

8. Ker je bil prvi narok v obravnavani zadevi opravljen 20. 3. 2015, je bila četrta pripravljalna vloga tožeče stranke 24. 2. 2015 vložena pravočasno. Tožeča stranka bi bila upravičena do konca prvega naroka navajati dejstva in dokaze, ki jih je navedla v četrti pripravljalni vlogi. Ker je to storila prej, s trditvami in predlaganjem dokazov ni bila prekludirana.

9. Tožena stranka je 20. 3. 2015, torej na prvem naroku vložila pripravljalno vlogo, za katero je sama izrecno navedla, da vsebuje zgolj pravna naziranja in je bila v drugopisu izročena pooblaščencu tožeče stranke. V tej vlogi je tožena stranka zavzela glede vseh, tedaj še združenih zadev, svoja procesna stališča do postopkov v sporu majhne vrednosti, do vprašanja združitve postopkov, glede pravno pomembnih dejstev pobotnega ugovora pa je povzela vsebino iz ugovora proti sklepu o izvršbi (red. št. 3).

Slednje pomeni, da tožena stranka ni navajala nobenih dejstev in predlagala nobenih dokazov, za katera bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je s trditvami in predlaganjem dokazov kakorkoli prekludirana. Prekluzija velja le za navajanje novih dejstev in predlaganih novih dokazov po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Če bi tožena stranka navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze (kar pa iz njene pripravljalne vloge z dne 20. 3. 2015 niti ne izhaja, kar je tudi sama navedla na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2015), bi sodišče to vlogo že zato, ker je bila dana pravočasno, moralo obravnavati. Opisovanje procesnih situacij v posameznih pridruženih zadevah in pravno naziranje, ki ga je podala tožena stranka v navedeni vlogi, je vedno dopustno, ne glede na to, ali gre za prvi ali preloženi narok.

Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe le zavzelo stališče, da ker poravnava med strankama ni bila sklenjena in je bilo obravnavanje vseh zadev razdruženo, ni bilo treba upoštevati vloge tožene stranke prejete na naroku 20.3.2015 v zvezi s procesnimi situacijami v posameznih pridruženih zadevah. Sodišče torej ni storilo očitane bistvene postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odločilo, da je bila tožena stranka kakorkoli prekludirala v zvezi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov.

10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo kot pravočasno četrto pripravljalno vlogo tožeče stranke, vloga tožene stranke, ki je bila tudi vložena pravočasno pa ni vsebovala nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče moralo obravnavati.

O vsebinski odločitvi po tožbi

11. Tožena stranka (dolžnik v izvršilnem postopku) je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali. Tožena stranka je pri tožeči stranki naročala dostavo knjig po državah v EU, ki jih tožena stranka tiska v Italiji. Tožeča stranka je za toženo stranko opravljala prevoze. Ker je tožeča stranka toženi stranki med prevozom knjig na Poljsko in na Nizozemsko povzročila škodo, so bili vsi računi zavrnjeni. Na namembni kraj (Piaseczeno, Poljska), je tožeča stranka pripeljala mokre knjige, ki niso bile primerne za dostavo k naročniku. Trditve v zvezi s škodo v pobotnem ugovoru, je tožena stranka dokazovala z naročilom prevoza z dne 12. 6. 2013, računom prevoznika št. 132540 z dne 11. 7. 2013 in CMR št. 3711 (vse v prilogi k red. št. 3). Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali (v več poslih) in da sam temelj med strankama ni sporen.

12. Drži pritožbeno stališče, da mora tožeča stranka zato, da bi uspela s tožbenim zahtevkom zatrjevati in dokazati obstoj poslovnega razmerja med pravdnima strankama in tudi višino vtoževane terjatve, vendar le, če so dejstva med strankama sporna (214. člen ZPP).

13. Tožena stranka je res v pripravljalnih vlogah (29. 9. 2014, redna št. 24 in 29. 10. 2014, redna št. 28) zatrjevala nesklepčnost tožbenih trditev, vendar sodišče druge stopnje njenemu v pritožbi ponovljenemu stališču o nesklepčnosti tožbenih trditev, ni sledilo. Tožeča stranka se je do vložitve pripravljalne vloge 24. 2. 2015 sklicevala le na izstavljene račune toženi stranki, na katerih pa je bilo izrecno opisano, za kakšen prevoz je šlo, datum prevzema, datum dostave in številka CMR tovornega lista.

V 8. točki pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2015 (list. št. 135 in 236) je za vse vtoževane račune pojasnila, kakšna prevozna pogodba je bila sklenjena, njeno vsebino in višino vtoževane terjatve. Tem sklepčnim trditvam tožena stranka sploh ni nasprotovala. S pogodbo sta bili določeni prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah (Italija – Nemčija, Slovenija – Nizozemska, Slovenija – Francija, Slovenija – Finska). Kot pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke je bilo treba uporabiti Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) in Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (1. člen ZPPCP-1). Pritožbeni očitek, da so trditve tožeče stranke o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka nesklepčne, ni utemeljen.

14. Sodišče je dolžno izvajati dokazni postopek le glede spornih dejstev. Kot je bilo pojasnjeno, tožena stranka ni prerekala sklepčnih dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v njeni zadnji pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP, da se dejstva, ki jih stranka ni zanikala ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Zato je sodišče prve stopnje z zadostnimi razlogi v 10. točki obrazložilo opravljene prevoze, ki jih je izvedla tožeča stranka za toženo stranko, povzelo številke računov in višino računov ter v celoti obdržalo sklep o izvršbi v veljavi.

15. Če sodišče v dokaznem sklepu obrazloži, da je vpogledalo vse listine v spisu (9. točka razlogov) in jih tudi številčno označi (10. točka razlogov), sodišču ni treba povzeti vseh listin, ki jih je vpogledalo. Iz spisa se namreč vidi, katere listine je sodišče prve stopnje uporabilo v dokaznem postopku. Sploh pa je glede na to, da tožena stranka niti ni nasprotovala sklenjeni prevozni pogodbi, niti ne višini posameznih terjatev, dokaznega postopka v tem delu sploh ni bilo treba izvajati.

16. Pritožbeni razlogi glede odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi po uradnem preizkusu ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeni del pritožbe zavrnilo in sodbo v 1. točki izreka potrdilo (355. člen ZPP).

O utemeljenem delu pritožbe O pobotnem ugovoru tožene stranke (odškodninski zahtevek v višini 5.997,09 EUR)

17. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zavzelo bistveno stališče, da tožena stranka, ko je trdila, da je bilo mokrih in neuporabnih 4328 knjig, ni navedla kdaj je prejemnik vidne poškodbe opazil. Zato je že iz vsebine ugovora mogoče sklepati o nesklepčnosti trditev, ker manjkajo trditve o pravočasnem grajanju vidno nastale škode, ki je pogoj za uveljavljanje odškodnine po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZPPCP-1. Tožena stranka je namreč navedla, da je bil prevoz izveden na naslov prejemnika na Poljskem v kraj Piaseczeno in sicer, da je bilo blago razloženo 17. 6. 2013. Reklamacijski postopek je bil opravljen 24. 6. 2013 v skladišču na Poljskem (priloga k redni številki 3). Manjkajo torej trditve o tem kdaj je bila izvedena predaja knjig v skladišču poljskega naročnika, kje se skladišče nahaja in kdaj je bil o tem obveščen tudi prevoznik.

18. Prejemnik blaga (poljski kupec tožene stranke) je sprejel izročitev blaga, ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali mu izrazil pridržke in navedel izgubo. Kadar gre za izgubo ali škodo, ki je na zunaj vidna, velja dejstvo, da je prejemnik prevzel blago na prvi pogled za dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v tovornem listu (prvi odstavek 30. člena CMR). Zato nadaljnje ugotavljanje morebitne odškodninske odgovornosti tožeče stranke ni bilo potrebno.

19. Kot razlog za nesklepčne trditve tožene stranke o kraju in času prejema blaga je mogoče razumeti tudi pojasnilo tožeče stranke, da je tožena stranka v ugovoru zamolčala, da je iz kraja Piaseczno na Poljskem, ki je naveden v tovornem listu prejemnik blago sam prepeljal še v 20 km oddaljeno skladišče v kraju Pruškov (kar je tudi vidno iz reklamacijskega zapisnika), od tam pa so tožeči stranki sporočili o napaki na blagu. V tovornem listu CMR pa ni zabeleženih nobenih pridržkov. Slednjim trditvam tožeče stranke, tožena stranka ni nasprotovala.

20. Ugovor pobota pomeni obrambno sredstvo zoper terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka od tožene stranke. Zato sodišče o njem ne more odločiti samostojno kot o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka je vložila identičen ugovor zaradi pobota tudi v zadevi, ki se je med istima strankama vodila v pritožbenem postopku pri višjem sodišču pod opr. št. II Cpg 1376/2015. Sodba je bila izdana 4. decembra 2015, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do višine 1.323,45 EUR (III. točka v I. točki izreka navedene sodbe). V tem delu je postala odločitev o pobotnem ugovoru pravnomočna in je nanjo sodišče druge stopnje vezano (tretji odstavek 319. člena ZPP), ker mora paziti na pravnomočnost tudi v času odločanja pred sodiščem druge stopnje (smiselno prvi odstavek 274. člena ZPP).

21. Zato je sodišče druge stopnje ugotovilo, da znaša višina pobotnega ugovora razliko med v pobot ugovarjanim zahtevkom in že ugotovljeno višino terjatve v zadevi z opr. št. II Cpg 1376/2015 (5.997,09 – 1.323,45 EUR) v znesku 4.637,64 EUR, ki ga tožena stranka še lahko procesno uveljavlja v pobot. Ker je odločitev sodišča prve stopnje sicer materialnopravno pravilna, je le spremenilo izpodbijano 2. točko izreka tako, da je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini vtoževane terjatve, to je 4.148,00 EUR. S tem je bil izčrpan pobotni ugovor tožene stranke do skupne višine 5.471,45 EUR (4.148,00 + 1323,45) in je po tej odločitvi ostalo odprto še odločanje o pobotnem ugovoru (v drugih postopkih med istima strankama) v višini 525,64 EUR.

22. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je njen izrek oblikovan v skladu s tretjim odstavkom 319. člena in drugim odstavkom 324. člena ZPP. Tožena stranka je namreč utemeljeno opozorila na kršitev 319. člena ZPP, ki pa jo je sodišče druge stopnje lahko odpravilo (355. člen ZPP). Zato je odločilo tako kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe in zaradi jasnosti odločbe oblikovalo povsem nov izrek.

O pravdnih stroških

24. Postopek je bil začet 27.12.2013 (red. št. 1), torej po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C). Zato je treba uporabljati ZOdv-C (drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife – Uradni list RS, št. 2/2015). Tožena stranka konkretizirano nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je na stroškovniku tožeče stranke (list. št. 161) točno označilo, katere stroške ji je priznalo in katerih ne. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče tožeči stranki priznalo 74,00 EUR izvršilnih stroškov dvakrat, enkrat, ko je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi v 3. točki, ki se nanaša na izvršilne stroške in drugič kot pravdne stroške. Slednje iz označbe sodišča v stroškovniku tožeče stranke ne izhaja. Sodišče ji tudi ni priznalo 125,00 EUR za sodno takso za pritožbo (še v izvršilnem postopku). Pravilno pa ji je priznalo stroške za nagrado za zastopanje odvetnika v višini 230,10 EUR, saj je stranko tekom postopka zastopal odvetnik. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti okoliščina, da je tožečo stranko najprej zastopal direktor, nato pa jo je v postopku pred zaključkom glavne obravnave zastopal odvetnik. Le načelno nasprotovanje kilometrini, ki jo je sodišče priznalo pooblaščencu tožeče stranke za tri pristope na naroke na relaciji Ljubljana – Celje – Ljubljana, ne zadoščajo za drugačno odločitev sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča je v skladu s tarifno št. 6003 (potni stroški) ZOdvT.

25. Pavšalni znesek odvetnik zaračuna stranki za izdatke ki nastanejo za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in znaša 20% nagrade, vendar največ 20,00 EUR (tarifna št. 6002). Takšen znesek je sodišče tožeči stranki tudi priznalo.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki stroške za fotokopije (200 komadov, 22,50 EUR), za sodne takse za kopije sodnega spisa v višini 27,60 + 13,60 EUR. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi šlo za strošek fotokopije tedaj, ko bi šlo za dokumentacijo, ki bi jo bilo treba dostaviti nasprotni stranki. Vsaka stranka ima svoje vloge in priloge k vlogam, vloge nasprotne stranke pa dobi od sodišča. Iz uradnega zaznamka o pregledu spisa in o izdaji fotokopij (redna št. 33) pa izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke kopiral spis v zvezi z vlogami in prilogami, ki so bile že posredovane tožeči stranki. Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo tudi pritožbi v odločitvi o pravdnih stroških in zmanjšalo višino stroškov za zneske 22,50, 27,60 in 13,66 EUR, skupaj 63,70 EUR. Zaradi jasnosti, je sodišče druge stopnje v izrek te odločbe vneslo celoten znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki.

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka (le o manjšem delu pravdnih stroškov). V zvezi s spremembo odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru je tožena stranka le navidezno uspela. Zato sama nosi pritožbene stroške.

Op. št. (1): Več glej N. Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba, 2010, stran 577 do 582.