Jedro

Ko gre za zahtevek za povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja (195. člen ZOR), mora tožnik navesti ne le, da je zaradi trajnih posledic telesne poškodbe nesposoben za delo, marveč tudi, da se okrnitev sposobnosti za pridobivanje odraža kot premoženjska škoda (če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova). Bistven element tega pa so trditve o oškodovančevi pridobitni sposobnosti pred škodnim dogodkom. Ker pa ob škodnem dogodku tožnik ni bil zaposlen, niti ni bil prijavljen kot iskalec zaposlitve, bi moral svoje trditve o delu na črno konkretizirati, nato pa jih (konkretizirane) dokazno podkrepiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.391.502 SIT odškodnine kot izgubo na zaslužku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsak mesec posebej (skupaj 122,5 mesecev) od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka do 31.10.2001, ter zahtevek za plačilo rente v mesečnem znesku 88.000 SIT. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 16.500 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2002 dalje. Tožnikovo pritožbo zoper to sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da tožnik ni dokazal škode zaradi izgube zaslužka (ob škodnem dogodku ni bil zaposlen niti prijavljen na zavodu za zaposlovanje, razen tega pa tudi ni dokazal, da bi se zaposlil, če ne bi prišlo do nezgode).

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je nepravično in pristransko, to pa zgolj zato, ker je njegov pooblaščenec oster kritik dela sodnikov. Tožnik ni zahteval izločitve sodnika sodišča prve stopnje, ker ni pričakoval, da bo sodnik tudi v tem primeru nepravičen. Vendar bi se moral zaradi pristranskosti sodnik sam izločiti (oziroma zahtevati svojo izločitev). Prav zaradi pristranskosti pa tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče menita, da tožnik ni dokazal škode zgolj zato, ker v času nezgode ni bil zaposlen. To pa je v nasprotju z ugotovitvami, da je tožnik zaradi posledic poškodbe zmanjšano življenjsko aktiven, kar doživlja kot nepremostljivo oviro pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Ne čuti se več sposobnega niti za hojo po mestu. Zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je nepremostljiva ovira pri vsakodnevnih aktivnostih, pa zajema tudi nezmožnost za delo. Nevzdržno je, da sodišče škodni dogodek prizna, ne prizna pa premoženjske škode, ki izvira iz tega škodnega dogodka. Zmotno je tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na določbo 1. odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-2/2004-ZPP), po kateri mora pravdna stranka navesti vsa pravno odločilna dejstva in navesti ustrezne dokaze, s katerimi takšna dejstva tudi dokaže. Sodišče nalaga to procesno dolžnost le tožniku, pri tem pa prezre toženo stranko. Njen pošten ugovor bi bil lahko samo v tem, da bi uveljavljala tožnikovo manjšo škodo (torej to, da je tožnikova škoda nižja od zatrjevane). Nepošteno je tudi, da sodišče tožniku očita, da ni pojasnil oziroma utemeljil svojega rentnega zahtevka z ničemer drugim, ko z navedbo višine, saj je sodišče vendar zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza s podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Sodišče torej ni dopustilo dokaza o višini njegove škode. Tožnik je v času škodnega dogodka z delom pridobival sredstva za življenje, zaradi poškodbe glave pa ni več pridobitno sposoben. Tožnik je zato nezaposlen in zaposlitve tudi ne more dobiti. Samo dva meseca, od 16.3.2000 do 15.5.2000 je bil zaposlen kot pobiralec papirja pri S. v Kranju, od 22.5.2000 dalje pa je ponovno prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. Da po nesreči dne 4.8.1991 ni več sposoben za delo, dokazuje izvedensko mnenje, pa tudi posebno potrdilo z dne 27.12.2002, ki ga prilaga reviziji.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki je sporočilo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložilo.

Revizija ni utemeljena.

Na revizijska izvajanja, s katerimi njen pisec podaja osebne poglede na delo nekaterih sodnikov in izraža svoje domneve o njihovi škodovalnosti in nestrpnosti do njega zaradi kritik stanja v pravosodju, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo, ker taka izvajanja ne predstavljajo revizijskih razlogov (370. člen ZPP). Neupoštevne so tudi trditve o pristranskosti sodnika sodišča prve stopnje, saj ta sodnik ni bil izločen s sklepom predsednika sodišča (prim. 2. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), je neupoštevno tudi revidentovo oporekanje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje (ki so kljubovali pritožbeni kritiki). Revizijsko sodišče je tako vezano na ugotovitev, da tožnik "tudi ni dokazal, da bi se zaposlil, če ne bi prišlo do nezgode" (gl. predzadnji odstavek predzadnje strani sodbe sodišča prve stopnje), po drugi strani pa soglaša s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da je tožnik tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja in obsega škode. Ko gre za zahtevek za povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja (195. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), mora navesti ne le, da je zaradi trajnih posledic telesne poškodbe nesposoben za delo, marveč tudi, da se okrnitev sposobnosti za pridobivanje odraža kot premoženjska škoda (če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova). Bistven element tega pa so trditve o oškodovančevi pridobitni sposobnosti pred škodnim dogodkom. Ker pa ob škodnem dogodku tožnik ni bil zaposlen, niti ni bil prijavljen kot iskalec zaposlitve, bi moral svoje trditve o delu na črno konkretizirati, nato pa jih (konkretizirane) dokazno podkrepiti. Predlog za poizvedbe pri Statističnem uradu Republike Slovenije o tem, kolikšna je bila povprečna plača delavca v gradbeništvu za čas od 4.8.1991, je zato nesmiseln. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko spričo nedokazanosti samega obstoja škode ni izvajalo dokazov o tem, koliko naj bi znašala višina te (nedokazane) škode.

Ker sta tako sodišči prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker tudi ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).