Jedro

Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedeno sodbo na podlagi prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 23147/2017 z dne 11. 11. 2022, pravnomočno dne 7. 2. 2023, s katero je bila obsojenemu izrečena kazen eno leto zapora in Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 47776/2016 z dne 23. 10. 2019, pravnomočno 16. 6. 2020, s katero je bila obsojenemu izrečena enotna kazen štiri mesece zapora, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Po 55. in 56. členu KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo delno prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 23147/2017 z dne 11. 11. 2022 in v celoti prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 47776/2016 z dne 23. 10. 2019. V preostalem ostanejo pravnomočne sodbe nespremenjene. Sklenilo je še, da prošnjo obsojenca za združitev kazni zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 23147/2017 z dne 11. 11. 2022 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju II K 16150/2020 z dne 14. 10. 2020, zavrne.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter prošnjo obsojenca za združitev kazni zapora v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.

5. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 23147/2017 z dne 11. 11. 2022 storil dne 16. 5. 2017, torej še preden je začel prestajati kazen po prejšnji sodbi Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 47776/2016 z dne 23. 10. 2019, saj je kazen zapora po tej sodbi nastopil dne 13. 8. 2020 in jo v celoti prestal. Glede na navedeno je pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da so pogoji za izrek enotne kazni po navedenih sodbah podani. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona zato nista podani.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obsojencu pri spremembi pravnomočnih odločb v izrečenih kazenskih sankcijah izreklo povsem primerno enotno kazen enega leta in tri mesece zapora, kar pritožnica podrobneje niti ne izpodbija.

7. Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe, ki ga opravi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.