Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine na strani obdolžencev in okoliščine načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dajejo utemeljeno podlago za objektivno bojazen, da bi bili zaseženi vozili lahko ponovno uporabljeni za izvrševanje kaznivih dejanj v zvezi s prevozom ilegalnih prebežnikov.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in zagovornika obdolžene B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oba obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A. A. je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 140 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju dnevnega zneska 15,00 EUR znaša 2.100,00 EUR denarne kazni. Obdolžencu je izreklo tudi opozorilo v primeru neplačila denarne kazni. Na podlagi 48.a člena KZ-1 pa mu je izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. Obdolžencu je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu od 5. 3. 2023 od 3.40 ure dalje (56. člen KZ-1). Obdolženi B. B. je sodišče prve stopnje izreklo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju dnevnega zneska 15,00 EUR znaša 1.800,00 EUR denarne kazni. Tudi obdolženki je sodišče izreklo opozorilo v primeru neplačila denarne kazni, prav tako ji je na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. V izrečeno zaporno kazen ji je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu od 5. 3. 2023 od 3.40 ure dalje. Sodišče prve stopnje je obema obdolžencema na podlagi 73. člena KZ-1 odvzelo še zasežene predmete, to je vozilo znamke Mercedes Benz C180 z reg. št. MAS *** (L.) s pripadajočimi kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem, vozilo znamke Mercedes Benz Sprinter z reg. št. HET *** (L.) s pripadajočimi kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem, obdolženemu A. A. je odvzelo tudi oba mobilna aparata znamke Samsung s pripadajočima SIM karticama in mobilni aparat znamke POCO z vstavljeno SIM kartico, medtem ko mu je mobilni aparat znamke HONOR s pripadajočo SIM kartico vrnilo, obdolženi B. B. pa je vrnilo mobilni aparat znamke Samsung z vstavljeno SIM kartico. Sodišče prve stopnje je odločilo še o stroških kazenskega postopka, pri čemer je oba obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornic C. C. in D. D., postavljenih po uradni dolžnosti (97. člen ZKP) bremenijo proračun, o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika E. E. pa bo odločeno prek BPP.

2. Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obdolžencev: - zagovornica obdolženega A. A. se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nižjo zaporno kazen ter nižjo stransko denarno kazen od izrečene; - zagovornik obdolžene B. B. pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona, prav tako smiselno zoper odločbo o kazenski sankciji ter zoper odločbo glede odvzema predmetov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženki kazen spremeni v dveletno zaporno kazen, denarna kazen naj se zmanjša na 600,00 EUR, prav tako naj se odvzeti vozili ne zasežeta.

3. Pritožbi zagovornikov nista utemeljeni.

**K pritožbi zagovornice obdolženega A. A.:**

4. Zagovornica v pritožbeni obrazložitvi poudarja, da je izrečena kazenska sankcija obdolžencu glede na naravo kaznivega dejanja in okoliščine tega dejanja prestroga in bi moralo sodišče obdolžencu izreči nižjo zaporno kazen kot tudi nižjo stransko denarno kazen. Izpostavlja njegovo osebnost, prejšnje življenje ter dejstvo, da ni specialni povratnik, nadalje njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, ko je dejanje v celoti priznal ter iskreno obžaloval in je že do sedaj prestani pripor nanj deloval dovolj vzgojno, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Pri tem pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da posebej obteževalnih okoliščin pri njem ni zaslediti. Prav tako po mnenju zagovornice sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, to je, da je oče 12-letnega otroka, da je nezaposlen in brez premoženja ter ima stalne zdravstvene težave, zaradi katerih je veliko po bolnišnicah. Zato je bil obdolžencu tudi vrnjen mobilni aparat znamke HONOR s pripadajočo SIM kartico, saj ima na njem vso zdravstveno dokumentacijo, ki jo nujno rabi za nadaljnje zdravljenje.

5. S pritožbenimi izvajanji zagovornice, ki se zavzema za nižjo izrečeno zaporno kazen ter nižjo stransko denarno kazen, ni mogoče soglašati. Najprej ne drži, da sodišče prve stopnje pri obdolžencu ni ugotovilo nobenih obteževalnih okoliščin, saj nasprotno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 6 obrazložitve. Tako so bile kot obteževalne okoliščine upoštevane tako obdolženčeva predhodna kaznovanost, kot tudi sama teža kaznivega dejanja in stopnja kazenske odgovornosti obdolženca, ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bil njegov prispevek k izvršenemu kaznivemu dejanju nekoliko večji kot prispevek soobdolženke. Navedeni zaključki so razumno utemeljeni, ob tem pa zagovornica tudi ne more prepričati z navedbami, da obdolženec ni specialni povratnik, saj pomeni obteževalno okoliščino že njegova predhodna kaznovanost, ko torej gre za povratnika in ni nujno, da bi bil specialni povratnik, saj bi se v tem primeru to lahko upoštevalo kot dodatna obteževalna okoliščina. Prav tako je sodišče prve stopnje v ustrezni meri upoštevalo obdolženčev ekonomsko-socialni položaj kot tudi njegovo priznanje in obžalovanje storjenega kaznivega dejanja, pri čemer iz osebnih podatkov obdolženca izhaja, da njegov otrok živi pri materi in da zanj ni dolžan plačevati preživnine. Zato se okoliščina, da je oče 12-letnega otroka, ne more upoštevati kot posebej olajševalna, saj ga to dejstvo niti ni odvrnilo od izvršitve kaznivega dejanja. Slednje velja tudi za zatrjevane stalne zdravstvene težave obdolženca, ki zato same po sebi ne morejo pomeniti posebne olajševalne okoliščine. Kot že navedeno, pa je sodišče prve stopnje kot olajševalo okoliščino upoštevalo obdolženčev ekonomsko-socialni položaj, prav tako je v ustrezni meri ovrednotilo obdolženčevo priznanje in obžalovanje storjenega kaznivega dejanja, kar je tudi upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Zagovornica ob pritožbenem prizadevanju za nižjo kazen v celoti prezre razloge sodišča prve stopnje, v katerih je slednje tehtno opozorilo na obteževalno okoliščino v smislu nevarnosti samega dejanja, ko so tovrstna kazniva dejanja v porastu in še posebej za družbo nevarna, saj gre za izkoriščanje življenjske stiske ilegalnih prebežnikov, ki storilcem plačujejo zelo visoke zneske, kar jim omogoča pridobitev protipravne premoženjske koristi. Pravilno pa je poudarilo tudi same okoliščine, v katerih so se v konkretnem primeru znašli ilegalni prebežniki, saj jih je bilo kar 25 nameščenih v prtljažnem delu vozila, kjer ni bilo sedežev in niso bili pripeti z varnostnimi pasovi, tako da so sedeli na tleh, narinjeni eden ob drugem, brez vode in hrane. Navedene okoliščine, ob tem da je obdolženec že bil predhodno kaznovan, tako ne dajejo nobene podlage za izrek nižje zaporne kazni oziroma nižje stranske denarne kazni, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi, ki niti ne konkretizira zatrjevane sodne prakse, iz katere naj bi v podobnih primerih izhajale milejše kazni.

**K pritožbi zagovornika obdolžene B. B.:**

6. Zagovornik v pritožbeni obrazložitvi izpostavlja na prvi stopnji ugotovljene olajševalne okoliščine pri obdolženki, zaradi česar meni, da bi sodišče prve stopnje glede na sodno prakso lahko kazen omililo pod mejo predpisane zaporne kazni, in sicer bi ji moralo izreči približno dveletno zaporno kazen. Zagovornik nima prav, saj prezre težo na prvi stopnji upoštevanih obteževalnih okoliščin, pri čemer celo navaja, da sama teža kaznivega dejanja in nevarnost za družbo izhajata že iz kvalifikacije kaznivega dejanja in ne moreta biti posebni obteževalni okoliščini. Z navedenim sklepanjem ni mogoče soglašati, saj že prvi odstavek 49. člena KZ-1 predpisuje, da sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah zakonsko predpisane kazni glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Pri tem zagovornik nadalje meni, da sodišče prve stopnje stopnje kazenske odgovornosti obdolženke niti ni posebej obrazložilo, pri čemer bi morala ta okoliščina biti pri obdolženki celo olajševalna, saj je samo sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je bil prispevek obdolženca večji kot prispevek obdolženke. Tudi navedenim pritožbenim izvajanjem, s katerimi zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Sodba sodišča prve stopnje je glede upoštevanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri obdolženki tehtno utemeljena, kot izhaja iz prepričljivih razlogov v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Te razloge je treba brati povezano, kar pomeni, da ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje stopnje kazenske odgovornosti obdolženke ni obrazložilo. Zagovornik namreč prezre, da je bila obdolženki izrečena za pol leta nižja kazen od obdolženca in da je sodišče prve stopnje v okviru stopnje kazenske odgovornosti (obdolženca) ocenilo, da je njegov prispevek k izvršenemu kaznivemu dejanju nekoliko večji kot prispevek soobdolženke. Sodišče prve stopnje pa je pri obdolženki tudi utemeljeno kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo kaznivega dejanja, ko je šlo za prevoz kar 25 prebežnikov, narinjenih na tleh vozila, kar pomeni, da zakonski znak očitanega kaznivega dejanja (nezakonito spravljanje več tujcev čez mejo) odstopa v intenziteti in zato lahko pomeni obteževalno okoliščino. Ob tem je sodišče prve stopnje tehtno izpostavilo nečloveške razmere prebežnikov pri očitanem prevozu ter nevarnost samega dejanja, ko so tovrstna kazniva dejanja v porastu in posebej za družbo nevarna, saj se v veliki večini primerov izkorišča življenjska stiska ilegalnih prebežnikov, ki morajo zato, da bi si poiskali delo in boljše življenje v drugih državah plačevati zelo visoke zneske, ob tem pa si storilci na račun izkoriščanja stiske drugih oseb pridobivajo protipravno premoženjsko korist. Pritožbenim navedbam, ki se zavzemajo za nižjo obdolženki izrečeno zaporno kazen, tako ni mogoče priznati uspeha.

7. Zavrniti pa je treba tudi pritožbene navedbe v zvezi z izrekom stranske denarne kazni, ko pritožnik meni, da sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, pri čemer še posebej problematizira določitev dnevnega zneska, saj meni, da bi glede na sodno prakso sodišče moralo obdolženki določiti maksimalni dnevni znesek v višini 5,00 EUR, kar bi nato glede na „pavšalno“ postavljenih 120 dnevnih zneskov pomenilo 600,00 EUR denarne kazni. S takšnim razlogovanjem ni mogoče soglašati. Zagovornik namreč prezre, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dnevnega zneska v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe jasno zapisalo, da je upoštevalo premoženjske razmere obdolženke, za katero iz osebnih podatkov, navedenih v izpodbijani sodbi izhaja, da je po poklicu frizerka, ki se je do jeseni 2022 zaposlovala tudi priložnostno v restavraciji, sicer pa je prejemnica denarne pomoči v višini 300,00 do 340,00 EUR mesečno, pri čemer nima kakšne preživninske obveznosti. Glede na navedene podatke in ob razlogih v izpodbijani sodbi, da niso znani natančni podatki o višini dejanskih mesečnih dohodkih oziroma dejanskih premoženjskih razmerah obdolženke, pri čemer je vzelo v obzir tudi dejstvo prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženki odmerilo ustrezno višino dnevnega zneska v višini 15,00 EUR. Kar zadeva število dnevnih zneskov pa je sodišče prve stopnje izpostavilo pogoje 47. člena KZ-1, po katerih število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto. Takšna merila ob upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljilo v okviru navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, utemeljujejo v izpodbijani sodbi določeno število dnevnih zneskov. Sodišče prve stopnje je namreč v nasprotju s pritožbenimi navedbami jasno obrazložilo, da je število dnevnih zneskov med drugim določilo glede na težo kaznivega dejanja in obdolženkin prispevek k izvršenemu kaznivemu dejanju, kar je predhodno že obrazložilo. Tako se izkaže, da je določeno število dnevnih zneskov (120) ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri obdolženki primerno in pravično.

8. Zagovornik obdolženke pa končno graja tudi odločbo sodišča prve stopnje v zvezi z odvzemom predmetov, ki so uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, pri čemer poudarja, da sodelovanje obdolžencev pri izvršitvi kaznivega dejanja in njuna obsodba ne predstavljata obrazložitve moralnih razlogov, še manj pa, da obstaja bojazen in možnost, da bosta vozili spet uporabljeni za izvršitev bodisi s strani obdolžencev bodisi s strani tretjih oseb. Zagovornik nadalje navaja, da sama izvršitev kaznivega dejanja ne odstopa od ostalih tovrstnih primerov, prav tako ne more in ne sme predstavljati avtomatsko razloga splošne varnosti ali moralnih razlogov, temveč mora biti to posebej obrazloženo, v zvezi s tem pa zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj naj po njegovem mnenju odločitve sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti.

9. Zagovorniku ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencema izrečen varnostni ukrep natančno, razumno in prepričljivo utemeljilo v točkah 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe, vključno z razlogi splošne varnosti oziroma moralnimi razlogi ter oceno nevarnosti, da bi bili odvzeti predmeti ponovno uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja. Smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša in povzema prvostopenjske razloge, v katerih je sodišče prve stopnje jasno utemeljilo, da pri odvzetih predmetih nedvomno gre za predmete, ki so bili uporabljeni kot pomoč oziroma sredstvo pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pri tem je posebej izpostavilo dejstvo, da sta se obdolženca ob izvršitvi kaznivega dejanja nahajala v vozilu Mercedes Benz C180, pri tem pa delovala kot spremljevalca vozila Mercedes Benz Sprinter. Kot ključna je izpostavljena tudi okoliščina, da je šlo za sodelovanje z neidentificiranimi sostorilci, ki so delovali z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, kar jasno izhaja že iz samega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine na strani obdolžencev in okoliščine načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dajejo utemeljeno podlago za objektivno bojazen, da bi bili zaseženi vozili lahko ponovno uporabljeni za izvrševanje kaznivih dejanj v zvezi s prevozom ilegalnih prebežnikov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati celovito, tako nedvomno izhaja nevarnost očitanega kaznivega dejanja, ko gre za organizirano izkoriščanje življenjske stiske ilegalnih prebežnikov, kar jasno utemeljuje razloge splošne varnosti oziroma moralne razloge. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine v zvezi z varnostnim ukrepom odvzema predmetov po 73. členu KZ-1 povsem pravilno ovrednotilo in zato zagovornik s svojimi pritožbenimi izvajanji ne more biti uspešen.

**Sklepno**

10. Glede na to, da se pritožbena izvajanja zagovornikov niso izkazala za utemeljena, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kakšne kršitve zakona, je bilo pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Čeprav pritožbi obrambe nista bili uspešni, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, oba obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.