Jedro

Prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke, razen v delu, ki se nanaša na odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, kot jo je dosodilo drugostopenjsko sodišče.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede nepremoženjske škode v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, tako spremeni, da se pritožba tožene stranke v tem delu zavrne ter se glede denarne odškodnine za telesne bolečine potrdi sodba sodišča prve stopnje in mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.500.000 SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5 % letni obrestni meri od 19.7.2002 do 1.10.2002, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu, v katerem revizija izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15-dneh povrniti 441.278 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2002 in 28.126 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2006. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 2.994.889,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in mu povrniti 431.724,83 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Za nastalo nepremoženjsko škodo je tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino 2.550.000 SIT, in sicer 1.500.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah, 750.000 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 50.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank. Sodbo sodišča prve stopnje je v obsodilnem delu spremenilo tako, da je znesek, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, znižalo na 2.150.000 SIT in znesek pravdnih stroškov na 379.630,17 SIT ter od posameznih zneskov nastale premoženjske škode določilo nov začetek teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 28.3.2001; v zavrnilnem delu pa tako, da tožena stranka tožeči stranki od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo dolguje tudi zamudne obresti od 19.7.2002 do 1.10.2002 po letni obrestni meri 13,5 %. Prisojeno denarno odškodnino za telesne bolečine je znižalo na 1.100.000 SIT.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prisojena odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode prenizka. Kar zadeva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, vztraja pri zahtevku za plačilo zamudnih obresti od 28.3.2001, saj je tožena stranka ves ta čas uporabljala tožnikov denar. V primerjavi z upniki, katerih terjatev je v plačilo zapadla po 1.1.2002, je postavljena v neenakopraven položaj. Med zakonskimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR) in Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06 - OZ) ni nobene vsebinske razlike. Izvajanja sodišč, da so šele 1.1.2002 nastopili pogoji za izračunavanje zamudnih obresti brez revalorizacije, ne vzdržijo resne analize. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožniku poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino 1.200.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 28.3.2001 do 18.7.2002. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je za odmero denarne odškodnine za strah (200.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (750.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (50.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 2. - 4. str. in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. - 5. str.). Prisojena denarna odškodnina za strah ustrezno odraža dejstvo, da je bila oškodovančeva celovitost zaradi trčenja ogrožena le kratek čas (primarni strah), intenzivnost zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa kljub določenim komplikacijam nikoli ni presegla lažje stopnje (sekundarni strah). Primerjava med obsegom aktivnosti, ki jih je tožnik opravljal pred škodnim dogodkom 26.10.2000, in sedanjim stanjem potrjuje pravilnost odločitve o višini denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Končno ne objektivna ne subjektivna merila za priznanje skaženosti ne utemeljujejo višje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Ko je primerjalo odškodnino za telesne bolečine, ki jo je tožeči stranki priznalo sodišče druge stopnje (1.100.000 SIT), pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da odškodnina v tej višini ni ustrezno umeščena v okvir primerljivih odškodninskih zadev, kar je v nasprotju z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje, ki zadevajo težo poškodbe, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, po oceni revizijskega sodišča, ob upoštevanju škode, ki jo bo tožnik po običajnem teku stvari gotovo trpel tudi v bodočnosti (203. člen ZOR), utemeljujejo odškodnino, ki jo je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje, to je 1.500.000 SIT.

O začetku teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Pravno naziranje tožeče stranke, ki meni, da ji zamudne obresti od nepremoženjske škode pripadajo že od 28.3.2001, je zmotno, saj bi vodilo v neenakopravno obravnavanje oškodovancev, kar bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Dolgoletna sodna praksa, v skladu s katero zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Sprejeto je bilo stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) veže na uveljavitev Obligacijskega zakonika (1.1.2002), če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo od strani povzročitelja škode. Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana, o nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi tožene stranke lahko gotovo govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) izrazil svojo škodo v denarju ali ko je dolžnik (tožena stranka) s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. V obravnavani zadevi je ta okoliščina dejanske narave po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nastopila 19.7.2002, ko so bile dokončno znane vse posledice škodnega dogodka.

Ker je torej pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno (glede odločitve o nepremoženjski škodi) spremenilo tako, da je tožeči stranki iz tega naslova priznalo 1.500.000 SIT (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških celotnega postopka. Potrebni stroški tožeče stranke na prvi stopnji, kot jih je odmerilo pritožbeno sodišče, znašajo 556.400 SIT, tožene stranke pa 19.210 SIT. Upoštevajoč uspeh tožeče stranke 80 % in uspeh tožene stranke 20 %, tožena stranka tožeči stranki po medsebojnem pobotanju dolguje 441.278 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od 1.10.2002. Glede pritožbenih stroškov je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške, saj sta s pritožbo uspeli samo s sorazmerno majhnim - obrestnim - delom (tretji odstavek 154. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) mora tožena stranka tožeči stranki povrniti sorazmeren del (33 %) stroškov revizijskega postopka. Stroški, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, znašajo 85.230 SIT (nagrada za revizijo, dve poročili tožeči stranki, povečano za 20 % DDV in stroške poštnine), 33 % pa 28.126 SIT.