Jedro

Zakonska domneva, da sta toženca solastnika sporne kotlovnice, ki je skupni posebni del večstanovanjske stavbe, bi bila vzpostavljena zgolj v primeru, da bi bila pravica skupne lastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe vknjižena v zemljiški knjigi.

Ker je z investicijo v nepremičnino lahko obogaten le njen lastnik, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženca v predmetni pravdni zadevi nista pasivno legitimirana, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bila toženca (so)lastnika kotlovnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 12. 2011, opr. št. VL 190872/2011, v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 40,00 EUR.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uvodoma pojasnjuje, da v predmetnem postopku terja povračilo investicijskih stroškov v zvezi s kotlovnico na naslovu U.. Ker je sodišče sledilo ugovoru pasivne legitimacije, ponovno poudarja, da je v postopku trdila, da je upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu L., kar je tudi dokazala. Čeprav sta toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da s tožečo stranko nista v pogodbenem razmerju, v nadaljevanju nista prerekala veljavnosti Pogodbe o medsebojnih razmerjih z dne 24. 1. 2004. Zgolj pavšalno sta trdila, da navedena pogodba nima zveze z vtoževano terjatvijo, ker v pogodbi ni ničesar, kar bi se nanašalo nanjo. Opozarja na odločbo četrtega odstavka 53. člena SZ-1 (pogodbo je podpisala zadostna večina etažnih lastnikov) ter se sklicuje na določbo 23. člena SZ–1, ki določa definicijo posebnega skupnega dela večstanovanjske stavbe. V postopku je zatrjevala, da sta toženca kot lastnika stanovanja na naslovu L. (ne pa kot lastnika kotlovnice) dolžna plačati stroške povzročene s sanacijo kotlovnice. Ker sta toženca lastnika stanovanja na L., je vzpostavljena zakonska domneva, da sta tudi solastnika kotlovnice, ki je skupni posebni del večstanovanjske stavbe. Toženca sta prerekala dejstvo, da je bila kotlovnica zgrajena z namenom, da služi večstanovanjski stavbi na L., ker je bilo v dogovoru o upravljanju sporne kotlovnice ugotovljeno, da naj bi se stavba na L. naknadno priključila na predmetno kotlovnico. Slednje ne drži. Poleg tega je, glede na definicijo posebnega skupnega dela iz 23. člena SZ-1, takšna navedba irelevantna. Povzema trditve tožencev, iz katerih izhaja, da tudi sama priznavata, da je sporna kotlovnica posebni skupni del. Vsi stanovalci L., ki imajo urejeno centralno ogrevanje, so vezani na predmetno kotlovnico. Navaja tudi dokaze, ki slednje potrjujejo. Dokazala je, da se je stanovanje tožencev ogrevalo preko sporne kotlovnice, da je bilo ogrevanje odplačno ter da je vsak etažni lastnik financiral njeno izgradnjo (tisti, ki se je naknadno priključil na kotlovnico, pa za nazaj). Nepomembno je, ali je zemljiškoknjižno stanje urejeno, saj ta okoliščina solastnikov ne more razbremeniti plačila stroškov vzdrževanja (bistveno je, da kotlovnica dejansko služi več večstanovanjskim stavbam in da je upravljana kot njihov skupni del). Toženca nista dokazala, da je lastnik kotlovnice kdo tretji in ne etažni lastniki stanovanj, ki jim kotlovnica služi, ter niti, da se njuno stanovanje ogreva s pečjo v kakšni drugi kotlovnici. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženca v pravočasnem odgovoru na pritožbo obrazloženo prerekata pritožbene trditve ter predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje posebnosti tudi ob pritožbenem sojenju. Sodba, ki jo izda sodišče v takšnem postopku na prvi stopnji, se sme v pritožbenem postopku izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Vsa pritožbena zavzemanja, ki se nanašajo na nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, so torej neupoštevna.

6. Pritožbeno sodišče je ob zgoraj obrazloženem vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - toženca nista lastnika kotlovnice na naslovu U.; - toženca pri tožeči stranki nista naročila nobene storitve; - tožeča stranka ima z etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu L. sklenjeno Pogodbo o medsebojnih razmerjih z dne 24. 1. 2004. 7. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je kotlovnica na naslovu U. v skladu s 23. členom SZ-1 posebni skupni del večstanovanjske stavbe na naslovu L., kjer imata toženca solastno stanovanje. Tretji odstavek 23. člena SZ-1 določa, da se deli večstanovanjske stavbe, ki so v posebni stavbi ali pa so del druge stavbe in ki služijo večstanovanjski stavbi kot celoti ali več večstanovanjskim stavbam oziroma drugim nepremičninam (gre za tako imenovani poseben skupni del), vpišejo v poseben zemljiškoknjižni podvložek. V tem primeru se šteje, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin oziroma etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. 8. V skladu z 212. členom ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Glede na pojasnjeno bi tožeča stranka za utemeljenost predmetnega tožbenega zahtevka morala tako trditi, kot tudi dokazati, da sta toženca (so)lastnika sporne kotlovnice. Ker je bilo dokazno breme dejstva, da je sporna kotlovnica lastnina etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na L., na tožeči stranki, je pritožbeni ugovor, da toženca nista dokazala, da je lastnik kotlovnice kdo tretji (in ne etažni lastniki L.), zgrešen. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da sta toženca lastnika predmetne kotlovnice, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije.

9. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da za utemeljenost tožbenega zahtevka v primerih, kot je konkretni, ne zadošča, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka lastnica večstanovanjske stavbe, ampak mora dokazati tudi lastništvo toženca na nepremičnini, za katero zatrjuje, da je posebni skupni del večstanovanjske stavbe. Pogodba o upravljanju, sklenjena med upravljavcem večstanovanjske stavbe in etažnim lastnikom, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne dokazuje dejstev, ki so pravno relevantna za odločitev v predmetnem pravdnem postopku.

10. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da bi bila zakonska domneva, da sta toženca solastnika sporne kotlovnice, ki je skupni posebni del večstanovanjske stavbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, vzpostavljena zgolj v primeru, da bi bila pravica skupne lastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe vknjižena v zemljiški knjigi (primerjaj 23. člen SZ-1), česa takega pa v tem postopku tožeča stranka niti ni trdila.

11. Višje sodišče kot pravilne sprejema tudi razloge prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanašajo na verzijsko podlago. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na verzijski podlagi (190. člen OZ) mora tožeča stranka dokazati svoje prikrajšanje in obogatitev tožene stranke. Ker je z investicijo v nepremičnino lahko obogaten le njen lastnik, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženca v predmetni pravdni zadevi nista pasivno legitimirana, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bila toženca (so)lastnika kotlovnice.

12. Na podlagi zgoraj obrazloženega in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).