Jedro

Razlogi za nepriznanje oporoke so lahko poleg pomanjkanja oporočne sposobnosti tudi obstoj napak v volji oporočitelja (sila, grožnja, zmota, zvijača), napake v obliki ter ugovor, da je oporoka ponarejena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnika sta dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 67.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da niso pravno veljavne, učinkovite in zakonite oporoke z dne 3.12.1995 kakor tudi dodatek k oporoki z dne 31.7.1995 ter oporoka z dne 16.6.1993 zapustnice J.J., rojene C., nazadnje stanujoče v K. in umrle 17.12.1995. Tožnikom je naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov toženk v znesku 471.455,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Proti sodbi sta se pritožila tožnika J.J. in L.J. iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/1 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidita pritožnika v nespornem dejstvu, da sodišče sploh ni zavzelo stališč do vseh pričevanj, ki so bila diametralno nasprotna, pač pa je zgolj za odločitev o zadevi uporabilo izvedeniški mnenji izvedenca grafologa in izvedenca psihiatrične stroke, kar je veliko premalo, da bi se lahko sprejelo pravilne zaključke o pravni veljavnosti zapustničinih oporok. Sodišče je očitno prezrlo določbo 64. člena Zakona o dedovanju, v katerem je govora o pismeni oporoki pred pričami. Nesporno in po lastni izjavi obeh toženk, ko sta bili zaslišani kot stranki na zadnji obravnavi, bistveni in nujno potrebni pogoj za veljavnost oporoke ni bil izpolnjen, saj sta na vprašanje pravnega zastopnika tožnikov, ali je mati tudi sama brala oporoko, izjavili "da ne". Prav z namenom, da bi se onemogočile kakršnekoli zlorabe, je zakonodajalec izrecno predpisal, da mora oporočitelj pred oporočnima pričama podati jasno in nedvoumno izjavo "da je to njegova oporoka". Zato ni mogoče govoriti o zakonitosti oporok pokojne J.J.. Pri odločanju se je sodišče pečalo in ukvarjalo zgolj z vprašanjem zakonitosti zadnje zapustničine oporoke, to je oporoke z dne 3.12.1995, ne pa tudi z ostalimi izpodbijanimi oporokami. Pritožnika opozarjata tudi na silno skromen obseg obrazložitve izpodbijane sodbe ter na dejstva, da ni do vseh izvedenih dokazov zavzelo ustreznega stališča, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusti. Tako npr. ni zavzelo nobenega stališča o pričevanjih J.A., M.J. in J.A., ki so medsebojno skladno in prepričljivo izpovedovali, da so pri zadnjih obiskih pri pokojnici ugotovili, da je ta bila že takrat "pol na drugem svetu". Njihov opis psihičnega in zdravstvenega stanja J.J. je kot izvedena priča potrdil tudi zdravnik specialist psihiater dr. I.N., zato je na dlani, da zapustnica dne 3.12.1995 ni bila sposobna za razsojanje zaradi katastrofalno slabega zdravstvenega stanja. Pritožnikoma je narazumljivo, kako je mogel izvedenec psihiater sprejeti takšne zaključke, kakršni so navedeni v njegovem mnenju, poleg tega je dejansko prekoračil svoja pooblastila, pri čemer opozarjata na 8. točko izvedeniškega mnenja. Če bi bila zapustnica sposobna doumeti, za kaj gre, potem zanesljivo ne bi mogla prezreti oziroma spregledati svojih sinov J. in L., s katerima se je vse življenje izredno dobro razumela, saj sta ji vedno stala ob strani ter jo na vse mogoče načine podpirala. Nadalje je nerazumljivo, kako je mogel sodni izvedenec spregledati izpovedbo svojega kolega, prav tako psihiatra dr. I.N., ki je zaslišan na glavni obravnavi kot priča odločno poudaril, da dne 3.12.1995 zapustnica ni bila sposobna izraziti svoje prave, neprisiljene oporočne volje. Na koncu pritožnika opozarjata, da sta bistveno drugačna oba podpisa zapustnice iz oporoke z dne 3.11.1995 ter dodatka k oporoki z dne 31.7.1995, da spornega dodatka sploh ni pisala zapustnica, pač pa njen sin S.J. ter da je v listini zapustnica podpisana z nepravilnim priimkom "J.", in ne J.. Ker je po mnenju pritožnikov sodba zanju nezakonita in tudi izjemno krivična, predlagata njeno spremembo ali razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo in zakonito odločanje. Tožena stranka je na pritožbo obširno odgovorila, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnika sta vložila še repliko k pritožbenemu odgovoru. Kritizirata trditve tožene stranke in predlagata kot v pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Glede oporočne sposobnosti Zakon o dedovanju v 59. členu določa, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Navedeno pomeni, da mora v sporu glede veljavnosti oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje nositi dokazno breme glede oporočiteljeve nerazsodnosti tisti, ki oporoko izpodbija zaradi tega razloga. Dokazati mora, da je bil oporočitelj v takem duševnem stanju, da se ni zavedal svojih dejanj ali da ni mogel ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem dejstva izjave poslednje volje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo poleg tožnikov in toženk še večje število predlaganih prič, nato pa je svoje mnenje glede oporočne sposobnosti oporočiteljice podal tudi izvedenec psihiatrične stroke. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni mogoče sprejeti trditev tožnikov o tem, da pokojna J.J. ob sestavi in zapisu oporok ter dodatka k oporoki, ni bila sposobna za razsojanje. Kljub po obsegu skromnejši dokazni oceni, vsebovani v ožji obrazložitvi, kar sodbi očita tudi pritožba, je vendarle razumljivo pojasnjeno, kateri izvedeni dokazi so bili podlaga za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožniki v pritožbi v zvezi s tem očitajo sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da ni do vseh izvedenih dokazov zavzelo ustreznega stališča, pri čemer v nadaljevanju omenjajo izpovedi prič J.A., M.J. in J.A. ter izpovedi obeh pritožnikov. Ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, se ta zatrjevana procesna kršitev očitno nanaša na nezadovoljstvo pritožnikov glede ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je potem, ko je povzelo bistvo izpovedi zaslišanih prič, izpostavilo zlasti izpovedi prič J.Č. in M.S., ki sta bila prisotna (prva priča kot oporočna priča) pri sestavi in podpisu oporoke, nato pa še izpovedi prič T.R. in B.J., pri čemer je pri obeh tudi pojasnilo, zakaj sta njuni pričevanji tako pomembni. Odločilno težo pri presoji oporočiteljičine mentalne sposobnosti pa je dalo izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke mag. dr. M.V., ki je, preden je podal mnenje, pregledal celotno razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pokojne J.J. ter pregledal spis, vključno z izpovedbami vseh zaslišanih prič, tudi izvedene priče dr. N.. Pojasnil je, kaj pomeni v zdravstvenem smislu somnolentno stanje, ki ga omenja ta priča in kako je takšno stanje pri pokojni oporočiteljici vplivalo na njeno oporočno sposobnost. Zgrešeno pa je pritožbeno stališče, da je izvedenec prekoračil svoja pooblastila, ko je v 8. točki mnenja ugotavljal vsebinsko usklajenost zadnje oporoke zapustnice z dne 3.12.1995, z oporoko z dne 16.6.1993. Na pomanjkljivo razsodnost zapustnice bi namreč kazalo tudi njeno nerazumljivo ali povsem drugačno ravnanje ob primerjavi obeh oporok, in prav zato je izvedenec pojasnil, da gre za pomemben podatek, ki ga izvedenci upoštevajo pri oceni oporočne sposobnosti. Sklicevanje pritožbe na izpovedi prič, ki so vsi ožji sorodniki tožnikov ter na izpovedi samih tožnikov glede duševnega stanja oporočiteljice ob zapisu zadnje oporoke, zato ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča. Razlogi za nepriznanje oporoke so lahko poleg pomanjkanja oporočne sposobnosti tudi obstoj napak v volji oporočitelja (sila, grožnja, zmota, zvijača - 60. člen ZD), napake v obliki ter ugovor, da oporoke ni napravil oporočitelj, torej ugovor ponarejene oporoke. Da vsebujejo tako oporoka z dne 3.12.1995, kot tudi ostale oporoke oziroma dodatek k oporoki, pristen podpis oporočiteljice, je sodišče prve stopnje upoštevaje mnenje izvedenca grafološke stroke prepričljivo zaključilo, enako velja tudi glede neobstoja napak v volji oporočiteljice, ki jih je v tožbi neargumentirano uveljavljal prvotožnik. Neupoštevanje zahtev obličnosti, kot razlog za izpodbijanje veljavnosti oporoke, tožniki niso navajali niti v zapuščinskem, niti v obravnavanem pravdnem postopku. Ko v pritožbi pritožniki zatrjujejo napake v obliki oporoke, gre pri tem ne le za novo dejstvo, ki ga v pritožbi ni dopustno uveljavljati (1. odstavek 337. člena ZPP), pač pa tudi za trditve, ki predstavljajo spremembo tožbene podlage, kar tudi ni dopustno. Navzlic temu je treba pritožnikom pojasniti, da oporoka ustreza tudi oblikovnim pogojem, določenim v 64. členu ZD (pismena oporoka pred pričami). Po tej določbi lahko napravi oporoko oporočitelj, ki zna brati in pisati, tako da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Kot izhaja iz izpovedi prič J.Č. in M.S., ki ju sodišče prve stopnje povzema in njunima izpovedbama v razlogih sodbe tudi sledi, je pokojna J.J. dne 3.12.1995 povedala, kako želi, da se zapiše oporoka, po zapisu pa je oporoko tudi lastnoročno podpisala potem, ko ji je zastopnik toženk odvetnik J.S. počasi prebral oporoko in jo spraševal, če je prav zapisano, pri čemer je pritrjevala, da je. Skladno z veljavno sodno prakso ni potrebno, da oporočitelj, ki zna čitati in pisati, oporoko res tudi prebere, pač pa mora biti oporoka sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje podrobneje ukvarjati z razlogi za zavrnitev ne le oporoke z dne 3.12.1995, pač pa tudi dodatka k oporoki z dne 31.7.1995 ter oporoke z dne 16.6.1993. Glede vseh navedenih listin je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala njihovo pravno neveljavnost, neučinkovitost in nezakonitost. Ker je ugotovljeno, da to ne velja za zadnjo oporoko zapustnice J.J., torej oporoko z dne 3.12.1995, je nepotrebno ugotavljanje neveljavnosti ostalih omenjenih listin. Po določbi 1. odstavka 101. člena ZD namreč ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi le, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše in če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka. Iz vsebine oporoke z dne 3.12.1995 pa sledi, da je oporočiteljica z njenim zapisom vse svoje dosedanje oporoke spremenila, torej jih je preklicala, s tem pa tudi volila. Iz enakega razloga je brez potrebe ugotavljanje drugačnega podpisa zapustnice na listini z dne 31.7.1997, pri čemer pa je njen podpis na tej listini po ugotovitvi izvedenca grafologa pristen. Na ostale obširne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje ne bo posebej odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožba neutemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna trpeti sama svoje pritožbene stroške, hkrati pa sta dolžna povrniti pritožbene stroške toženi stranki. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.