Jedro

Tožnik je kot invalid III. kategorije pred sprejemom na delo pri toženi stranki opravlja dela zidarja v drugih organizacijah in se je zato čutil sposobnega za to delo tudi pri toženi stranki, kar je potrdil tudi zdravnik na pregledu, na katerega ga je napotila tožena stranka pred sklenitvijo delovnega razmerja, zato je na to invalidnost pozabil in jo ni omenil ob sprejemu na delo. Zdravnik je ob pregledu razpolagal tudi s podatki o tožnikovi invalidnosti, vendar je ugotovil, da je tožnik sposoben za to delo. Tožnik je delo zidarja pri toženi stranki opravljal tri leta brez vseh težav, vendar pa je tožena stranka šele po tem obdobju, ko je prejela odločbo iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sklenila da tožniku preneha delovno razmerje po 8. točki 1.odstavka 100. člena ZDR, čeprav te določbe ob sklenitvi delovnega razmerja še niso veljale.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke št. 6-16/9 z dne 20.8.1993 in delavskega sveta št. 6-16/9 z dne 21.9.1993, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter ugotovilo, da mu le-to na podlagi teh sklepov ni prenehalo (1. tč. izreka). Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko na podlagi sklepov iz 1. tč. prvostopnega izreka sodbe ni delal izplačati odškodnino v višini plače, ki bi jo prejel, če bi delal, z zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakega mesečnega zneska do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 149.289,50 SIT (2. tč. izreka), vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je ugotovilo, da ni dokazano da bi tožnik ob sprejemu na delo zavestno zamolčal podatke o svoji invalidnosti, zaradi česar naj bi zavedel toženo stranko, da je z njim sklenila delovno razmerje. Zato je odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku nezakonita.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnika, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba povdarja, da je sodišče prve stopnje brez zadržkov štelo, da se je tožniku stanje roke izboljšalo, da svoje invalidnosti ni zavestno zamolčal ter da je delo zidarja pri toženi stranki dejansko izvajal pod splošnimi pogoji kot ostali delavci, pri tem pa ni navedlo kakšna dela naj bi izvajal. Sodišču očita, da je premalo kritično ocenilo dopis Zavoda za zaposlovanje OE K. (v nadaljevanju Zavod), po katerem je tožnik prenehal z obrtno dejavnostjo ter da kot invalid III. kat. ne sme več opravljati dela zidarja, kar vse kaže nato, da se je tožnik ves čas zavedal tega, da je invalid, le da je špekuliral tako, da je zaradi invalidnosti uveljavljal pravice pri Zavodu, od tožene stranke pa zahteva odškodnino zaradi izgube dela, za katero naj bi bil sposoben. Tožena stranka je objavila delo zidarja brez omejitev, torej tudi dvigovanje težkih bremen. Sodišče je, v nasprotju s podatki v spisu, tožniku priznalo odškodnino za ves čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, čeprav je bil od takrat zaposlen kot samostojni podjetnik in tudi sicer, kar izhaja iz dopisa Zavoda. Zato bi bilo potrebno v tej smeri dopolniti dokazni postopek in tudi zaslišati o tožnikovem delu predpostavljenega vodjo A.A..

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zlasti izpovedi tožnika (na listu štev. 37, 38, 68 in 69), priče S. S. iz kadrovske službe tožene stranke (na listu št.69) ter iz podatkov v zdravstvenem kartonu tožnika in podatkov iz delovne knjižice pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki sposoben za opravljanje dela zidarja pod splošnimi pogoji in da je vse navedeno obdobje to delo tudi opravljal. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi potrdil, da tožnik zaradi invalidnosti opisanega dela pri toženi stranki ne bi mogel opravljati. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da bi v primeru, če tožnik svojega dela v navedenem triletnem obdobju res ne bi mogel opravljati, da bi tožena stranka to nedvomno odkrila in bi ustrezno ukrepala. Tožnik je kot je to razvidno iz delovne knjižice in njegove izpovedi, že pred nastopom dela pri toženi stranki, opravljal delo zidarja v drugi organizaciji. Zato se je čutil sposobnega za delo zidarja oz. za zahtevnejša zidarska dela, pod pogoji kot jih je tožena stranka navedla v napotnici za zdravniški pregled z dne 18.5.1989, kar je potrdil tudi zdravnik, ki pa je imel na razpolago vso zdravstveno dokumentacijo vključno z odločbo o ugotovljeni invalidnosti z dne 25.10.1886. Ob takšnem zdravstvenem stanju oz. delovni sposobnosti je tožnik lahko pozabil omeniti svojo invalidnost. To toliko bolj, ker je tožena stranka v napotnici za zdravniški pregled navedla, da je delo ustrezno tudi za invalide v posameznih primerih, v rubriki "posebne zahteve" pa ni vpisala nobenih zahtev. V prid navedenemu govori tudi podatek iz opisa delovnga mesta v rubriki fizični napor, kjer je navedeno, da gre za srednje težko delo, ki se opravlja pretežno stoje, ritem dela pa je svoboden. Glede na opisano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni zamolčal ali dal neresnične podatke v zvezi z delovnimi pogoji, ki so bistveni za opravljanje del in nalog za delo zidarja oz. za zahtevnejša zidarska dela in da je ta dela dejansko tudi opravljal pri toženi stranki vse do prenehanja delovnega razmerja. Povdarjanje tožen stranke, da zaradi ugotovljene invalidnosti ni zmožen opravljati dela zidarja, ker mora pri tem dvigovati težka bremena in je potrebna izdatna moč desnice, je glede na vse prej navedeno v nasprotju z opisom delovnih nalog "zahtevnejša zidarska dela" in pogoji navednimi v napotnici za zdravniški pregled za ta dela in dejanskim stanjem, da je tožnik nemoteno in brez omejitev opravlja tri leta opisane delovne naloge.

Zato je odločitev tožene stranke, da tožniku preneha delovno razmerje na podlagi 8. točke 1. odstavka 100. člena ZDR nezakonita in je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Zato je pritožbeno sodišče glede tega zavrnilo pritožbo tožene stranke kot nutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo podatke iz delovne knjižice in ni kot dokaz upoštevalo dopisa Zavoda z dne 1.10.1998, zato je v nasprotju s temi dokazi v spisu, tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje (2.točka izreka).

Tega tudi ni zadostno in argumentirano obrazložilo tako, da se glede tega izpodbijana sodba ne da priskusiti. Iz obeh navedenih dokazov nedvomno izhaja, da je bil tožnik, po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, zaposlen kot samostojni podjetnik od 1.3. do 31.12.1995, poleg tega pa naj bi mu po podatkih Zavoda prenehalo delovno razmerje dne 30.9.1997, ker je sam prenehal z dejavnostjo in je pridobil pravico do nadomestila za čas od 1.10.1997 do 31.3.1999. Tako dejansko stanje glede trajanja tožnikovih zaposlitev po prenehanju dela pri toženi stranki ni razjasnjeno in zato o tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja, ki zadevajo obdobje po prenehanju dela pri toženi stranki ni mogoče zanesljivo odločati.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v 2. točki izreka in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zaradi tega bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka pribaviti zanesljive in popolne podatke o zaposlitvah tožnika za ves čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dalje ter na podlagih teh in po potrebi še drugih dokazov ponovno odločiti o preostalem tožbenem zahtevku tožnika ter v zvezi s tem tudi o stroških postopka.