Jedro

Pri solidarnem poroštvu se dolžnik ne more sklicevati, da mora upnik najprej terjati glavnega dolžnika. Pritožnik ne more po pritožbi predlagati novih dokazov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/1971 z dne 9.9.1997, glede glavnice v višini 2,109.035,70 SIT in upnikovih stroškov izvršilnega postopka. Razveljavilo pa je navedeni sklep glede obrestnega dela in odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od glavnice 1,834.532,50 SIT od 31.1.1997 do 6.8.1997 in od glavnice 2,109.035,70 SIT od 7.8.1997 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala v obrestnem delu več pa je zavrnilo. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 21.090,00 SIT v 15. dneh.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili toženki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Obe menita, da je izrek sodbe v celoti nerazumljiv, v nasprotju z glavo sodbe in navedenimi razlogi v obrazložitvi sodbe.

Provtoženka se sklicuje na 5. člen ZPP, v skladu s katerim mora dati sodišče vsaki strani možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Vendar pa to njej ni bilo omogočeno, ker ni prejela niti pripravljalne vloge niti tožbe tožeče stranke. Drugotoženka pa navaja, da so bili v izvršilnem postopku trije dolžniki. Tretji dolžnik zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal, zato ga sodišče v glavi sodbe niti ne navaja, kljub temu pa ga omenja v 1. odstavku izpodbijane sodbe. V kolikor sodišče smatra, da gre za solidarno poroštvo, se učinek pravnega dejanja ene stranke razteza na vse solidarne dolžnike in zato ne more biti za posamezne stranke različna sodba, kot je to v danem primeru.

Ugotavljanje pravnomočnosti sklepa o izvršbi v izreku sodbe zoper stranko, ki po razlogovanju sodišča ni več stranka v pravdnem postopku, pomeni bistveno kršitev pravdnega postopka. Celotni izrek je tako nerazumljiv, da ga ni možno preizkusiti, razumeti niti pravniku, kaj šele laiku. Prav tako ne drži, da je nesporna višina glavnice. Četudi sklep še ni bil pravnomočen zoper sedanjo pritožnico, je bil ta pomotoma naslovljen tretjedolžniku (pravilno najbrž dolžnikovemu dolžniku), ki je durgotoženki odtegnil šest obrokov po 6.600,00 SIT mesčeno. Iz sodbe nikjer ne izhaja, da je bila za ta znesek glavnica zmanjšana. Tudi iz izračuna obresti ni razumljiv izračun vmesne denominacije, zneski nezapadlega dolga in neodplačanega dela kredita. Navaja še, da bi morala tožeča stranka vložtii izvršbo na nepremičnine dolžnika, tako pa nadaljnji pravdni postopek povsem nepotrebno zavlačuje.

Tožeča stranka je podala odgovor na tožbo in v njem navedla, da sta pritožbi toženih strank neutemeljeni. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ni v nikakršnem nasprotju z glavo sodbe, saj sodišče le ugotavlja, da je sklep o izvršbi pravnomočen zoper tretjedolžnika V. T. V zvezi s pritožbo prvotožene stranke navaja, da je gotovo prejela izvršilni predlog, saj je zoper njega ugovarjala in je zato njena pritožba povsem pavšalna ter zato neutemeljena. Drugotoženka svojim navedbam, da naj bi plačal 6-krat po 6.600,00 SIT, ni predložila nikakršnih dokazov, zato takšnih navedb sodišče ne more upoštevati. V izključni dispozicji tožeče stranke je, kako bo izterjala dolg od dolžnika in solidarnih porokov in je zato predlog drugotožene stranke, da naj bi tožeča stranka umaknila tožbo zoper toženki in vložila dodatni izvršilni predlog zoper V. T., povsem neutemeljen.

Pritožbi nista utemeljeni.

V primeru ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zajema odločba o glavni stvari odločitev sodišča, ali ostane sklep o izvršbi (v nadaljevanju sklep) v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje v izreku popolno, določno in razumljivo odločilo o glavni stvari, torej v katerem delu ostane sklep v veljavi (glavnica), v katerem pa se razveljavi (obresti) in temu ustrezno samo odločilo o pripadajočih zamudnih obrestih.

Zato zatrjevani kršitvi določbe 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni moč slediti. Načelo obojestranskega zaslišanja, na kršitev katerega se sklicuje prvotoženka, zahteva od sodišča, da nudi vsaki od strank možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. ZPP vsebuje številne institute, ki uveljavljajo omenjeno načelo, med njima sta tudi dolžnost vročitve tožbe nasprotni stranki v odgovor in pravočasno vabljenje na narok za glavno obravnavo. Pritožbena trditev, da prvotožnica ni prejela tožbe, ni utemeljena. Tožnica je, kot je to razvidno iz spisovnih podatkov dne 13.9.1997, prejela sklep in zoper njega dne 20.9.1997 ugovarjala. Prav sklep o izvršbi pa je tista sodna odločba, ki se nanaša na tožnikov tožbeni zahtevek, o katerem pa se na podlagi vložitve ugovora odloči po izvedenem kontradiktornem postopku. V tem postopku se načelo zaslišanja realizira na glavni obravnavi. Prvotožena stranka je bila nanjo pravilno vabljena, razlog njenega izostanka pa glede na zgoraj povedano ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev glavne obravnave.

Škodljive posledice svojega izostanka, se pravi nemožnost ugovarjanja navedbam in zathevkom nasprotne stranke, mora tožnica pripisati svojemu izostanku z naroka za glavno obravnavo.

Zgrešena so pritožbena izvajanja drugotožene stranke, da se učinek pravnega dejanja ene stranke razteza na vse solidarne dolžnike in zato ne more biti za posamezne stranke različna sodba, kot je v danem primeru, ker gre za solidarno poroštvo. Pritožba izpodbija tudi zaključek prvostopnega sodišča o neprerekani višini glavnice ter navaja, da iz sodbe nikjer ne izhaja, da bi bila glavnica znižana za znesek, ki ga je drugotoženki odtegnil dolžnikov dolžnik - ZPIZ (in ne tretjedolžnik, kot to navaja pritožba), za kar prilaga ustrezne dokaze (prilogi B 3 in B 4). Slednjega pritožbeno sodišče na podlagi 337/1 čl. ZPP ni moglo upoštevati. Gre za navajanje novih dejstev in dokazov, katere bi toženka lahko navedla oziroma predložila že do prvega naroka za glavno obravnavo.

Iz navedenega razloga tudi ni mogoče upoštevati ugovora pritožbe o nesklepčnosti izračuna obresti, iz katerega niso razumljivi izračun vmesne denominacije, zneski nezapadlega dolga in neodplačanega dela kredita. Odgovor na pritožbeno trditev, da bi morala tožeča stranka zoper toženki umakniti predlog za izvršbo in vložiti izvršbo na nepremničnine dolžnika, je podana že v razlogih prvostopenjske sodbe, v katerih je pojasnjena pravna narava zaveze poroka kot poroka in plačnika (1004/3 ZOR - solidarno poroštvo). V takem primeru lahko tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti hkrati od poroka in dolžnika. Ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi zoper tretjedolžnika, ki ni stranka v tem postopku, ne sodi v izrek sodbe, saj tretjedolžnik, ki ni ugovarjal, ni stranka v tem postopku, vendar to ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe in zaradi tega pritožbeno sodišče v tem delu ni razveljavilo odločbe.

Iz navedenih razlogov in ker sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (352/2 člen ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. V skladu s citiranim in 155/1 členom ZPP pritožbeno sodišče ni priznalo stroške odgovora na tožbo, ki jih je priglasila tožeča stranka. Ocenilo je, da ti stroški niso bili potrebni, ker tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar novega, kar ni navedla že v postopku na prvi stopnji in s tem ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje.