Jedro

Lastnik javne peš poti je krivdno odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo utrpi pešec zaradi neočiščene (poledenele) te poti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo s sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici znesek

2.755.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.750.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM od 14.2.2003 dalje do izdaje sodbe in od takrat dalje z zamudnimi obrestmi, in od zneska 5.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2002 dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 506.477,10 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Pod

II. točko izreka pa je s sklepom dopustilo spremembo tožbe tožeče stranke.

Zoper obsodilni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljenega, podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka protipravnega ravnanja tožene stranke ni zatrjevala, niti dokazala.

Samo dejstvo, da je bila pot zaledenela in neposipana, še ne pomeni, da je tožena stranka opustila dolžno ravnanje, zardi katerega je prišlo do nesreče. Pritožba meni, da je tožena stranka dokazala, da ni krivdno odgovorna za nastalo škodo, objektivna odgovornost pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Krivda je podana, kadar povzročitelj povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Splošno znano je, da v primeru poledenelih površin tudi največja pazljivost ne zagotavlja varne hoje. Pri jutranji temperaturi okoli 0 stopinj C in opoldanski odjugi, kot je bilo v obravnavanem primeru, je vedno potrebno pričakovati in predvideti možnost padcev zaradi ledu. Prav zaradi nepredvidljivosti vremena od odgovornih ni mogoče zahtevati takšne skrbnosti, ki bi izključevala vsakršno možnost povzročitve škode zaradi ledu na poti, temveč le tisto razumno mero skrbnosti, ki ustreza vsem okoliščinam razmer. Ker upravljalec javne površine, niti izvajalec zimske službe, ne more biti v vsakem trenutku na vsaki javni površini ter s tem nadozorovati razmerja na njej in ob poledenelosti površine oziroma poledici ustrezno ukrepati, je določeno aktivnost pričakovati tudi od uporabnikov površin, vsaj v smislu, da v primeru poledice oziroma poledenelosti površin zaprosijo za posipavanje javnih površin. Razumno je sklepati, da ne upravljalec, ne izvajalec zimske službe preprosto ne zmoreta nadzorovati celotnega območja Občine in pravočasno zagotavljati posipavanja prav vseh ledenih ploskev na javnih površinah. To bi pripeljalo že na območje objektivne odgovornosti. Tožena stranka je po stranskem intervenientu K. d.d. zatrjevala in dokazovala, da je na dan škodnega dogodka K. d.d. posipal proti poledici vozišča na vseh ulicah in cestah prve in druge prioritete (med te J. ulica ne spada), po urgencah O. pa tudi vse druge ceste, kjer se je že pojavljala poledica. Posute so bile vse peščeve površine po Načrtu zimske službe (kamor J. ulica ne spada). Kot dokaz je bilo predlagano zaslišanje prič A. B. in I. J., ki vodita zimsko službo, vendar je sodišče ta dva dokaza neutemeljeno zavrnilo. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Ti dve priči bi lahko natančno pojasnili, kako poteka zimsko čiščenje snega in posipavanje in kako je izvajalec na dan škodnega dogodka posipaval javne površine ter kako poteka posipavanje na J. ulici in posipavanje po intervenciji oziroma na telefonski klic. Iz dežurne knjige intervencij je bilo razvidno, da so delavci izvajalci zimske službe odšli na teren ter posipali tudi na intervencije posameznikov, če so bile posamezne ulice ali predeli poledeneli. Iz dnevnika ni razvidno, da bi bil kakšen klic za intervencijo na J. ulici. Do padcev je prišlo zaradi nesrečnega naključja, za kar pa ne more biti odgovorna tožena stranka. Poleg tega bi tožeča stranka lahko za hojo uporabila drugo pot, ki je bila očiščena in varna za hojo. Ta druga pot ni daljša več kilometrov od te, na kateri je tožnica padla, kar izhaja iz izpovedbe priče B. U.. Pritožba smatra, da je prisojena odškodnina previsoka tudi po višini, predvsem v postavki strahu. Ob dejstvu, da primarni strah ni bil podan zaradi nezavesti tožnice ob padcu, sekundarni strah pa ni bil takšne vrste, ki bi povzročil posledice na psihi oškodovanke, bi bila primerna odškodnina za strah v višini 100.000,00 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje zaključke sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v kolikor se ta nanaša na temelj tožbenega zahtevka, za materialnopravno pravilno. Zanjo so v sodbi podani obširni in prepričljivi in vsi na dokazih temelječi razlogi, katerim ni potrebno dodajati novih, tako, da se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, na te razloge sklicuje. Na podlagi tako podanih razlogov je tudi dokazna ocena prvega sodišča skladna določbi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo je, čemur ne oporeka niti pritožba, da je del pešpoti, na katerem je tožnica padla in zadobila ugotovljene poškodbe, asfaltirana javna pešpot v lasti tožene stranke, čiščenje katerih so dolžne zagotoviti občine skladno določbi

26. člena Zakona o varstvu okolja. Odlok o zimski službi tožene stranke v 2. in 3. členu izrecno določa, da se zimska služba opravlja tudi na površinah za pešce in da zimska služba obsega med drugim tudi pluženje snega in posipavanje proti poledici. V posledici, ker obravnavani del pešpoti ni bil očiščen oziroma zaradi ledu na njem posut, je tožnica padla in pri tem utrpela zatrjevane poškodbe.

Pritožbeno sodišče prav tako sprejema za pravilnega zaključek sodišča, o čemer so v izpodbijani sodbi tudi potrebni razlogi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da za nastanek škode ni kriva, torej da bi škoda nastala po naključju, kot sicer tožena stranka trdi v pritožbi. Nedvomno je bil tisti del poti v kritičnem času močno poledenel in led je tam bil že od prej, dan poprej in na dan padca pa na tem delu ni bil izveden noben ukrep zimske službe. Tako tudi ni bilo potrebe po zaslišanju sicer predlaganih prič A. B. in I. J.. Ti dve priči naj bi potrdili izvajanje službe takrat po Načrtu zimske službe in po urgencah O.. Vendar ni odločujoče, ali se je zimska služba izvajala po načrtu ali ne, ker za varno hojo na spornem delu ni potreben načrt, ampak nesporno dejstvo, da je tam bil led in da ni bilo posuto zoper podrsavanje. Sicer pa tožena stranka, kar bi sicer lahko bil razlog za oprostitev od krivde odgovornosti za škodo, niti ne zatrjuje, da je do poledenelosti prišlo iznenada in da delavci komunale še niso uspeli priti na kraj dogodka do trenutka nesreče. Tako je očitno, da pogodbeni izvajalec zimske službe, zlasti glede na takratne vremenske razmere, ali ni opravil zimske službe po načrtu, ali načrt ne obsega ustreznih del na kritičnem delu pešpoti, v posledici česar je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Torej padec ni bil posledica nesrečnega naključja, ampak očitne malomarne opustitve zimske službe. Ne gre slediti niti očitku, da bi tožnica lahko uporabila za hojo očiščeno dovozno pot naokrog. Če ta pot že ni bila daljša več kilometrov, pa je bila znatno daljša, kot izrecno izpove priča B. U.. Enako velja za intervenientne pozive občanov, da se zimska služba sploh opravi. Če je nekdo odgovoren za čiščenje neke površine, sem spada tudi zimska služba, ne more biti prost svoje obveznosti, če nihče ne kliče zaradi čiščenja. Svojo službo mora pač organizirati tako, da je s stanjem območja seznanjen in da po potrebi v razumnem roku ukrepa. Poleg tega ne gre spregledati, da pešpot, na kateri je tožnica padla, ni navadna pešpot, ampak edini dostop namenjen pešcem od avtobusne postaje preko mostu do večjega blokovskega naselja, ki se tudi sicer kot tak redno uporablja. Zato je potreba po njegovem rednem vzdrževanju še toliko večja.

V kolikor pritožba sodbo izpodbija glede višine prisojene odškodnine, je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevani odškodnini, pravilno uporabilo materialno pravo, kar enako velja za prisojeno odškodnino za strah v znesku 400.000,00 SIT. Tožnica sicer res ni pretrpela primarnega strahu in je tudi sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri sekundarni strah, katerega je s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo in povzelo, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, v razlogih 2. odstavka na 11. strani izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko uporabilo za hitrejšo in lažjo odločitev o pritožbi.