Jedro

Enotno stališče sodne prakse je, da so v času veljavnosti ZTLR vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev. Vložek posebnega premoženja enega zakonca zato vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 385,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 1 k.o. ... do 3/8 od celote, toženka pa do 2/8 od celote. V presežku (glede 1965/20000 od celote) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 214,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper ugotovitev sodbe, da znaša solastni delež tožnice pri nepremičnini parc. št. 1 k.o. ... 3/8. Navaja, da je že za časa trajanja zakonske zveze med tožnico in R. R. prišlo do delitve njunega skupnega premoženja in z določitvijo višine njunega solastnega deleža do pretvorbe skupnega premoženja v solastno premoženje zakoncev. Iz navedenega razloga je toženka podala ugovor zastaranja. Meni, da je tožbeni zahtevek zastaran, saj je bila tožba vložena po poteku petih let od razveze tožnice s pokojnim R. R. Ne glede na navedeno je tudi napačno ugotovljeno stanje, v katerem se je nahajal provizorični objekt v času zunajzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze med tožnico in R. R. Stanje objekta je bilo bistveno slabše, kot izhaja iz trditev tožnice, njenim dokazom pa sodišče nekritično sledi. Po mnenju toženke je tudi napačno ugotovljen prispevek pokojnega R. R. k pridobitvi skupnega premoženja 60 % in tožnice 40 %, glede na dejstvo, da je imel kar za 86 % višje prihodke od tožničinih. Sodišče je upoštevalo obdobje od leta 1981 do 1990, upoštevati pa bi moralo dohodke tožnice in R. R. v času graditve objekta od 1982 do vključno 1987. Toženka vztraja, da je R. R. med trajanjem zakonske zveze k pridobivanju skupnega premoženja prispeval toliko več, da se je vložek tožnice v njuno skupno premoženje s tem dejansko izničil. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva primera in je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov zato ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Med pravdnima strankama je spor o višini njunih solastninskih deležev na nepremičnini parc. št. 1, k.o. ... Tožnica je v zemljiški knjigi vknjižena kot solastnica do 2/8 te nepremičnine, toženka pa do 3/8 od celote. Zahtevo po višjem solastninskem deležu je tožnica oprla na trditve, da sta s pokojnim očetom toženke, ki je njegova edina dedinja, ustvarila skupno premoženje, na katerem pa ima tožnica večji delež od pokojnega R. R., ker je bila ob sklenitvi zakonske zveze že lastnica zemljišča parc. št. 1 k.o. ..., z nedograjeno stanovanjsko hišo. Tožnica je pred pričetkom skupnih vlaganj v to nepremičnino s pokojnim R. R. sklenila darilno pogodbo, s katero mu je podarila polovico nepremičnine, vendar vračanje darila zaradi kasnejše razveze zakonske zveze med njima na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)1 ne pride v poštev zaradi znatne spremembe nepremičnine na podlagi skupnih vlaganj zakoncev. Tožnica torej uveljavlja večji solastninski delež na stvarnopravni podlagi (določbe prej veljavnega ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema) in ne na obogatitveni podlagi (84. člen ZZZDR).

7. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi pravilno sledilo enotnim stališčem sodne prakse v podobnih primerih, po kateri so v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev. Vložek posebnega premoženja enega zakonca zato vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje2. 8. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ugovor zastaranja v povezavi s trditvijo, da sta skupaj s pokojnim R. R. že v času trajanja njune zakonske zveze pretvorila skupno premoženje v solastno premoženje zakoncev. Kot že pojasnjeno, je pravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka stvarnopravna in je že zato njen ugovor zastaranja terjatve neutemeljen.

9. Prvostopenjsko sodišče je stanje nepremičnine pred skupnimi vlaganji ugotavljalo v obširno izvedenem dokaznem postopku ter odločitev sprejelo predvsem na podlagi izpovedi pravdnih strank ter prič in ob pomoči izvedenca gradbene stroke. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je skrbna ter jasno in logično obrazloženo. Zato pritožbeno sodišče glede te dokazne ocene nima resnih pomislekov tudi glede na pritožbene trditve o bistveno slabšem stanju nepremičnine. Te naj bi izhajale iz fotografij v spisu, ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti odločilne glede na obsežen dokazni postopek, v katerem je prvostopenjsko sodišče primerno ocenilo izpovedbe pravdnih strank in prič (tudi priče H. K. in J. T.). Enako velja glede dokazne ocene o prispevku tožnice in pokojnega R. R. k pridobitvi skupnega premoženja. Pri tem je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo, da je imela tožnica preživninsko obveznost do hčerke iz prejšnjega zakona ter nižje odhodke od pokojnega R. R., zato je prispevek slednjega ustrezno višje ocenilo. Da bi moral biti ta bistveno višji, kot trdi pritožba, ker naj bi imel v času gradnje (od 1982 do 1987) v primerjavi s tožnico še višje dohodke od tistih, ki so bili upoštevani v sodbi (za obdobje od 1981 do 1990), pa ni podlage. Kot pravilno poudarja tožnica, je po stališču sodne prakse pravno relevantno za primerjavo celotno obdobje ekonomske skupnosti med zakoncema.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške postopka zaradi neuspele pritožbe, povrniti pa mora tožnici njene stroške odgovora na pritožbo in sicer v celotnem priglašenem znesku 385,54 EUR, kar je skladno z Odvetniško tarifo.

12. Tožena stranka je med pritožbenim postopkom z vlogo z dne 14. 2. 2020 sporočila, da je tožnica 12. 2. 2020 umrla ter predlagala prekinitev postopka. Ker je tožnico zastopal pooblaščenec, umrla pa je po vložitvi pritožbe oziroma odgovora na pritožbo in po poteku rokov za opravo teh procesnih dejanj, ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP ni podlage za prekinitev postopka.

1 Po 290. členu Družinskega zakonika se postopki, ki so bili pred začetkom uporabe tega zakonika uvedeni na sodiščih, dokončajo po določbah ZZZDR. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 191/2018, VSL I Cp 1457/2019, I Cp 3237/2011, II Cp 2121/2011, VSM I Cp 1091/2007.