Jedro

Pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja je opis kaznivega dejanja popoln, tudi če je konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega besedila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bila S. S. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen 2 (dva) meseca zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta. Višje sodišče je pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V plačilo ji je naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega zakona in kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V delu, kjer vložnica nasprotuje ugotovitvi izvedenca, izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ta razlog, skladno z določilom drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Iz opisa dejanja samega pa je razvidno, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom, sicer pa po že uveljavljani sodni praksi okoliščin, ki kažejo na naklep storilca, ni potrebno vpisati v izrek sodbe, temveč je to stvar obrazložitve, kar je sodišče tudi storilo.

4. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornica vztraja na navedbah zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica navaja, da izvedenec grafolog v svojem mnenju podpisa na kopiji, predloženi v spis, ni primerjal z originalom, temveč z drugo listino z dne 10. 6. 1998, ki sploh ni sporna, saj C. V. potrjuje, da je na tej listini njen podpis. Izvedenec je torej v svojem mnenju mešal hruške in jabolka in je ob neobstoju originala listine, katere podpis je primerjal, le-to primerjal z listino, ki sploh ni bila sporna. Vse to pa nakazuje, da je bila S. S. obsojena za ponarejanje listine, katere pa sploh ni predložila v inšpekcijskem postopku, saj je tudi sama v svojem zagovoru navedla, da se ne spomni, ali je predložila original ali kopije listine. Glede na to, da primerjalna listina v tem kazenskem postopku ni bila podlaga za ugotovitve izvedenca, je zaključek obeh sodišč napačen, saj listina, ki je kopija, ne more biti ponarejena, če se ne ve, kakšen je original. Navedbe zagovornika niso utemeljene. Kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, je bila S. S. spoznana za krivo, da je v prostorih Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor – Območne enote Celje v teku izvedbe inšpekcijskega postopka predložila listino, ki naj bi jo izdala C. V., listina pa je bila v celoti ponarejena, saj je ni podpisala C. V., kajti podpis je bil na listino preslikan (gre za soglasje z datumom 7. 6. 1998). Obsojenka torej ni bila spoznana za krivo, da je predložila fotokopijo spornega dokumenta temveč le, da je bil podpis C. V. na ta dokument prefotokopiran oziroma da gre za optični prenos podpisa listine iz priloge B1, kjer se nahaja original podpisa te osebe. Gre torej za tipično krivo listino, ki je v celoti sestavljena z izjavo in lažno označitvijo izdajatelja. Če pa se vložnica ne strinja z mnenjem izvedenca, ki ga je sodišče ocenilo kot prepričljivo in sestavljeno v skladu s pravili znanosti in stroke, pa s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Kršitev kazenskega zakona pa vidi vložnica v tem, da iz izreka ne izhaja odločilno dejstvo, in sicer zavest obsojenke, da je listina ponarejena. Ravno ta element pa je za presojo kaznivosti bistven. Glede tega očitka pa upravičeno vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo opozarja, da v izreku sodbe praviloma ni potrebno opisovati subjektivnih elementov kaznivega dejanja, temveč je to stvar obrazložitve. Sicer pa je na podobne očitke, kot jih uveljavlja vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo že pritožbeno sodišče in navedlo, da je v primerih, ko gre za opredeljevanje tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja, opis popoln, četudi je zakonski znak konkretiziran zgolj s povzetkom zakonskega besedila (pri čemer se je sklicevalo na sodbo VS RS I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007). Pri tem je potrebno dodati le še, da že iz samega opisa dejanja v izreku izhaja, da je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom, obrazložitev tega očitka pa se nahaja v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje, kjer sodišče ugotavlja, da se je obdolženka pri storitvi kaznivega dejanja zavedala protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotela storiti. Pri tem tudi ni nihče opozarjal na morebitno okrnitev obdolženkinih sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja in sposobnosti obvladovanja. Kaznivo dejanje je storila z direktnim naklepom, in sicer premišljeno. Obdolženka je imela interes, da predloži ponarejeno listino, saj ji prizidka ne bi bilo potrebno podreti, če se ne bi ugotovilo, da je soglasje ponarejeno.

8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.