Jedro

"Duševne bolečine" kot reakcijo na škodni dogodek, ki so pri oškodovanki bile prisotne med zdravljenjem, je ne glede na oblikovanost tožbenega zahtevka mogoče opredeliti le v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (200. čl. ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa se tako spremeni, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 10.000,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 40.000,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožeče stranke ter tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino dosojeno tožeči stranki znižalo na 13.333,00 SIT, zaradi česar je ustrezno spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje v delu, kolikor je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno. Uveljavila je revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje v celoti zavrnjena. Ko je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino zaradi prestanih fizičnih bolečin, ni upoštevalo tožničinega slabega zdravstvenega stanja. Intenzivnost telesnih bolečin je bila torej za tožnico hujša kot bi bila pri zdravem človeku. Poleg tega je neutemeljeno zavrnjen zahtevek iz naslova duševnih bolečin, ki jih je tožnica utemeljevala s pretrpljenim strahom. Ugotovitev, da je tožnica namesto strahu prestajala reakcijo na obravnavani dogodek, je težko razumljiva.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Z navedbo, da vlaga revizijo "iz vseh razlogov 385. člena ZPP" tožeča stranka sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne obrazloži eventualnih okoliščin, ki bi kazale na takšne kršitve po 1. ali 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Zaradi izostanka ustrezne revizijske trditvene podlage se je revizijsko sodišče v tej smeri omejilo le na uradni preizkus izodbijane sodbe po določbi 386. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Utemeljen pa je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine (200. člen ZOR) se presoja glede na okoliščine primera, zlasti pa ob upoštevanju stopnje bolečin in njihovega trajanja. Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah, je omogočilo sklepanje o tožničinem slabem zdravstvenem stanju, ki sicer ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ki pa je tožnici zaradi zadobljenih poškodb povzročilo psihične pretrese med zdravljenjem. O tem govori posebej izvedensko mnenje dr. ..., ki duševno trpljenje kot posledico dogodka in zdravljenja celo časovno opredeli v trajanju 6 do 8 dni oziroma približno toliko, kot so trajale telesne bolečine (sprva nekaj dni v zmerno hudi in nato nekaj dni v lažji obliki).

Sledeč načelu individualizacije odškodnine sta zato sodišči prve in druge stopnje v razlogih svojih sodb pri določitvi višine odškodnine upoštevali poleg prestanih telesnih bolečin posebej še nevšečnosti med zdravljenjem, opredeljene v posledici specifične tožničine osebnostne in fizične strukture kot duševno reakcijo na dogodek. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje obe omenjeni obliki škode, ki jo je mogoče spraviti v okvir telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, posebej opredelilo in za vsako posebej odmerilo odškodnino, vendar s tem ni odločilo v nasprotju z določbo 200. člena ZOR. Tudi tožbeni zahtevek, čeprav oblikovno posebej utemeljuje odškodnino iz naslova (pravih) fizičnih bolečin in posebej iz naslova duševne reakcije na dogodek, v bistvu uveljavlja odškodnino iz ene odškodninske postavke. Tako dejansko in pravno presojo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje z razlogi, da je "pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin upoštevalo tako intenziteto in trajanje fizičnih bolečin, kot tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki so se pri tožnici pojavile kot duševno trpljenje".

Pri določitvi višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevščenosti med zdravljenjem pa je sodišče druge stopnje, ko je obravnavalo pritožbo tožene stranke, premalo upoštevalo iz izvedenskih mnenj sledeča dejstva, ki to škodo zaradi posebnih lastnosti tožničine osebnosti in njenega zdravstvenega stanja opredelijo do mere, ki povprečje v podobnih primerih presega. Na to okoliščino revizija utemeljeno posebej opozarja. Tožnici so bile prizadejane sicer lahke, vendar številne poškodbe na način, ki je osebnostno moteno in čustveno labilno osebnost z nizko frustracijsko toleranco znatno destabiliziral, zaradi česar je bila nekaj dni celo hospitalno zdravljena. Pokaže se torej, da pri sodišču prve stopnje dosojena odškodnina v znesku 60.000,00 SIT in ob znižanju zaradi soodgovornosti v končnem znesku 40.000,00 SIT ni pretirana. Z zniževanjem na prvi stopnji dosojene odškodnine na 20.000,00 SIT oziroma na 13.333,00 SIT zaradi soodgovornosti, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče je zato po določbi 1. odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo tudi v preostalem delu in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. v zvezi s členom 154. ZPP. Tožeča stranka je z revizijo uspela v celoti, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti njene revizijske stroške, katerih višina je odmerjena v skladu z določili odvetniške in taksne tarife.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).