Jedro

Čeprav prepoznava obsojenca kot storilca ni bila opravljena po določbi 242. člena ZKP, je sodišče izpovedbo oškodovanca, da je oseba na fotografiji obsojenec, lahko ocenjevalo v okviru načela proste presoje dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni H. M. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom in drugim odstavkom 7. člena KZ-1 in mu za to dejanje opisano pod točko I. izreka sodbe določilo kazen dve leti zapora, kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in mu za to dejanje opisano pod točko II. izreka sodbe, določilo kazen šest mesecev zapora in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ opisanega pod točko III./1., 2. in 3. izreka sodbe ter mu za to dejanje določilo kazen eno leto zapora. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora. V to kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 00.05 ure 5. 10. 2008 do 17.25 ure 23. 2. 2009. Po 75. členu KZ-1 mu je naložilo v plačilo znesek v višini 710,00 EUR, kolikor znaša s kaznivima dejanjema pod točko I. in III. pridobljena premoženjska korist. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 7670/2010 z dne 4. 5. 2011 pritožbo zagovornika obsojenega H. M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa bremenijo proračun.

2. Zagovornik obsojenega vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve kazenskega postopka in prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, ter kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih dejanj, v vsakem primeru pa izrečeno kazen bistveno zniža. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v sodbah sodišč prve oziroma druge stopnje ni kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, saj imata obe sodbi razloge o vseh relevantnih dokazih in dejstvih ter o vseh razlikah v izpovedbah oškodovanca ter oceno o tem, zakaj se katero dejstvo šteje za dokazano. Dejstvo, da se obramba s takšno oceno sodišč ne strinja in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen razlog. Tudi pri oceni, da ni dokazan namen prilastitve osebnega avtomobila oziroma, da obsojenec ni storil nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev pravice do obrambe, je bila popravljena, ko je prišlo do zaslišanja na glavni obravnavi, s katerim se je potrdila izpoved v preiskavi. Z nestrinjanjem z višino izrečene kazni zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona.

4. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

7. Obramba z navajanji, da so v izpodbijanih sodbah razhajanja med dokazi in listami v spisu na eni strani ter razlogi sodb na drugi strani po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi je bistvena kršitev določb kazenskega postopka med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva, to je tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe, in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi do deseti odstavek 364. člena ZKP).

8. Iz vsebinskih navedb zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano protispisnostjo izhaja, da obramba pravzaprav ne uveljavlja kršitve procesnih določb, pač pa izraža svoje nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, kot sta ga zavzeli obe sodišči v izpodbijanih sodbah in podaja svojo oceno izvedenih dokazov. To pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati. Zagovornik namreč drugače kot sodišči ocenjuje ugotovljeno dejansko stanje, predvsem izpoved oškodovanca, ki ga ima za neverodostojnega, drugače kot sodišči ocenjuje spremembe v njegovih navedbah ter drugače kot sodišči ocenjuje navedbe oškodovanca v povezavi s prepoznavo obsojenega kot storilca obravnavanih kaznivih dejanj. Dejstvo, da se obramba z oceno izvedenih dokazov ne strinja in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka – protispisnosti, ampak uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enake navedbe v okviru zatrjevane protispisnosti je presojalo že pritožbeno sodišče, in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, jih ocenilo in napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo dovolj prepričljive razloge. Podalo je natančno oceno in razloge zanjo glede izpovedi oškodovanca o vseh bistvenih delih, tudi glede njegove prepoznave obsojenca kot enega od storilcev kaznivih dejanj.

9. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker obsojenec in njegov zagovornik v nasprotju s petim odstavkom 178. člena ZKP nista bila obveščena o zaslišanju oškodovanca pri preiskovalnem sodniku, je bila sanirana z zaslišanjem oškodovanca na glavni obravnavi, ko je obramba imela možnost zastavljati vprašanja ter predočati predhodne navedbe oškodovanca, s katerimi se je obsojenec lahko tudi neposredno soočil. To je zagovorniku obsojenca pojasnilo tudi pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo enak pritožbeni ugovor. Z zaslišanjem oškodovanca na glavni obravnavi se je potrdila njegova izpoved, dana v preiskavi. Nadaljnje navajanje obrambe, da obstaja možnost, da je zaslišanje pri preiskovalnem sodniku lahko potekalo tudi drugače, kot izhaja iz zapisnika, predstavlja le golo trditev, ki v spisovnem gradivu nima opore.

10. Ker pravica do obrambe ni bila kršena, identifikacija obsojenca pa ne sloni le na izjavi oškodovanca, da je na fotografiji, ki mu je bila v preiskavi predočena, eden od storilcev kaznivih dejanj ter njegovi izjavi na glavni obravnavi, da je prav obsojenec oseba, ki si jo je kot storilca kaznivih dejanj zapomnil po obrazu, obramba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ, da se sodba opira na nedovoljen dokaz. Ne glede na to, da prepoznava obsojenca kot storilca obravnavanih kaznivih dejanj ni bila opravljena po določbi 242. člena ZKP, je po ustaljeni sodni praksi (sodba I Ips 169/2000 z dne 28. 1. 2003) sodišče izpovedbo oškodovanca, da je oseba na fotografiji, ki mu je bila v preiskavi predočena, obsojenec, lahko ocenjevalo v okviru načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP).

11. Z navedbami, da sodišče prve stopnje glede dejanja pod točko I. izreka sodbe ni imelo nobene oporne točke za ugotovitev prilastitvenega namena glede oškodovančevega osebnega avtomobila, ki je bil najden zapuščen na javni površini ter da je z oškodovančevim vozilom kot lastnino razpolagala druga oseba in ne obsojenec, zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP kot zatrjuje, temveč po vsebini nasprotuje dokazni oceni, ki jo je glede dejanskega stanja sprejelo sodišče prve stopnje in skuša prepričati s svojo različico, da si obsojenec ter sostorilec oškodovančevega vozila nista protipravno prilastila. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Tudi pri zatrjevanju, da obsojencu ni dokazano kaznivo dejanje pod točko II. izreka sodbe, to je protipraven odvzem prostosti, ker da ni izkazano, da bi se to zgodilo proti volji oškodovanca, saj se ta ni branil in ni skušal pobegniti, gre za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi oškodovanca, ki je pojasnil, da je v vozilo vstopil neprostovoljno in zaradi strahu, ki je bil povzročen s strani obsojenca in neidentificiranega sostorilca. Tudi pri oceni zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi ne bilo dokazov, da je obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine pod točko III. izreka sodbe, ker naj bi med prejšnjima dejanjema in tem dejanjem obstajala časovna diskontinuiteta, zaradi česar dejanj ni mogoče dokazno povezovati, gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevanje nepravilne dokazne ocene o tem, ali so določena odločilna dejstva dokazana ali ne ne predstavlja kršitve kazenskega zakona. Sicer pa je enake navedbe v okviru razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presojalo pritožbeno sodišče in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, jih ocenilo in napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge.

12. Z navedbami o previsoki kazenski sankciji zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ampak izraža nestrinjanje z višino izrečene kazni. Prvostopenjsko sodišče je kazni določilo v okviru predpisanih, pri določitvi posameznih kazni in izreku enotne kazni pa ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da je bila z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu in s tem storjena kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 371. člena ZKP, ker je bila pri višini odvzete premoženjske koristi upoštevana vrednost avtoradia, ki se je sicer nahajal v vozilu, vendar se o njem ni vodil postopek. Odločitev prvostopenjskega sodišča o odvzemu premoženjske koristi temelji na določbi prvega odstavka 75. člena KZ-1, po kateri se med drugim storilcu odvzame vsaka premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Že pritožbeno sodišče je med razlogi, s katerimi je zavrnilo ta isti ugovor, ki je bil uveljavljan s pritožbo, pravilno navedlo, da je tekel postopek za odvzem osebnega vozila z vsemi predmeti, ki so se v vozilu nahajali, kot tudi z vsemi deli vozila. Ker je bilo oškodovancu vozilo vrnjeno brez avtoradia, je bila upravičeno odvzeta premoženjska korist tudi v višini vrednosti avtoradia, ki ga oškodovanec ni dobil vrnjenega.

14. Vrhovno sodišče je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

15. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.