Jedro

Dedič, ki zatrjuje obstoj razlogov, ki mu omogočajo razveljavitev dedne izjave, pred prvostopenjskim sodiščem teh razlogov ni mogel več uveljavljati, zato je zatrjevana dejstva o zmoti pri podajanju dedne izjave moralo upoštevati pritožbeno sodišče. Če bo obstoj razlogov, ki omogočajo preklic dedne izjave, sporen, je treba postopek prekiniti in R.S. na podlagi 5. točke drugega odstavka 210. člena ZD napotiti na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da zapuščino po pokojni E.S. na podlagi podanih dednih izjav v celoti deduje zapustničin izvenzakonski partner B.N., saj sta se zapustničina potomca R.S. in I.V. dedovanju odpovedala.

Proti sklepu se pritožuje dedič R.S. Navaja, da na zapuščinsko obravnavo dne 8.9.2008 ni mogel pristopiti, ker se je nahajal na zdravljenju v bolnici. Znano mu je, da tudi sodediča B.N. na obravnavi ni bilo, zato se sprašuje, kako je sodišče lahko obravnavo sploh opravilo oz. kdaj je bil dedič N. soočen z izjavo pritožnika in dedinje I.V. V zvezi z dedno izjavo, ki jo je poslal sodišču in iz katere izhaja, da se odpoveduje dediščini, pa navaja, da jo je podal na podlagi prepričanja, da so dolgovi zapustnice mnogo višji kot so v resnici in na podlagi tega, da mu je bilo rečeno, da bodo vse neporavnane terjatve „obešene“ njemu, ker sodedič N. nima nobenih dohodkov. Dedovanju se je odpovedal torej pod pritiskom napačnih navedb in bolezenskega stanja in sedaj to dedno izjavo preklicuje.

Pritožba je utemeljena.

Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine se sicer ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena Zakona o dedovanju), lahko pa dedič, ki je izjavo dal, zahteva njeno razveljavitev, če je bila izjava povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Prav slednje pa trdi pritožnik. Če so dejstva o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini, med strankami zapuščinskega postopka sporna, mora sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo (5. točka drugega odstavka 210. člena ZD). V obravnavanem primeru je sodišče zadnji narok v zadevi opravilo 8.9.2008, ko je bila predložena dedna izjava zapustničine hčerke, odločitev pa je sodišče oprlo še na dedno izjavo pritožnika, ki jo je prejelo 22.9.2008 in izjavo dediča B.N., prejeto 9.10.2008. To ne predstavlja kršitve postopka, kot meni pritožnik, saj je sodišče do tedaj obravnavalo vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino. Pravice oseb, ki ne pridejo na narok, čeprav so bile v redu povabljene, obravnava sodišče po podatkih, s katerimi razpolaga, upoštevajoč njihove pismene izjave, ki prispejo do izdaje odločbe. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno upoštevalo pisne dedne izjave dedičev, prejete do izdaje odločbe. Vendar pa dedič R.S., ki zatrjuje obstoj razlogov, ki mu omogočajo razveljavitev dedne izjave, pred prvostopenjskim sodiščem teh razlogov ni mogel več uveljavljati, zato je zatrjevana dejstva o zmoti pri podajanju dedne izjave moralo upoštevati pritožbeno sodišče. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo sodišče, če bo za druga dva dediča obstoj razlogov, ki omogočajo preklic dedne izjave, sporen, postopek prekiniti in R.S. na podlagi 5. točke drugega odstavka 210. člena ZD napotiti na pravdo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).