Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazenski sankciji le zaradi kršitve kazenskega zakona, zagovornik pa ne uveljavlja, da bi sodišče z izrekom enake kazni obema obsojencema (ob kvalitativno in kvantitativno različnih okoliščinah) ravnalo samovoljno oziroma, da bi zlorabilo svojo diskrecijsko pravico v zvezi z odmero kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600,00 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil D.Č. spoznan za krivega, da je skupaj še z dvema storilcema izvršil kaznivo dejanje ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen pet let zapora. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega D.Č. in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je temu obsojencu ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po drugem odstavku 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče "spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo glede izrečene kazni".

V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec mag. A.F. ocenil, da zahteva ni utemeljena, saj uveljavlja nedovoljen razlog po 4. točki 370. člena ZKP.

Odgovor je bil posredovan zagovorniku in obsojencu; slednji je v izjavi navedel "da se ne pritožuje na višino izrečene kazni, ki jo je nastopil 16.6.2007".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja kršitev 1. člena ZKP (načelo zakonitosti kazenskega postopka) v povezavi z 29. členom Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku), ker je bila obsojenima D.Č. in A.S. izrečena enaka kazen kljub različnim ugotovljenim okoliščinam, saj je obsojeni Č. za razliko od obsojenega S. kaznivo dejanje v celoti priznal, ga obžaloval in izrazil pripravljenost povrniti škodo.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazenski sankciji le zaradi kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), če je sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Zahteva tega ne zatrjuje (in tudi kršitve ustavnih in zakonskih določb, na katere se izrecno sklicuje z ničemer ne utemelji), temveč s primerjanjem kazenskih sankcij, izrečenih obsojenima Č. in S. ter okoliščin, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje upoštevali, izraža nestrinjanje z kaznijo, ki je bila odmerjena obsojenemu Č. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da sta obe sodišči upoštevali priznanje obsojenega Č. kot olajševalno okoliščino, le da je višje sodišče tej okoliščini dalo večjo težo, saj je ocenilo, da je odločilno prispevalo k razjasnitvi stvari in na tej podlagi, ob upoštevanju, da je od storitve kaznivega dejanja preteklo že skoraj deset let, temu obsojencu kazen omililo. Obsojenemu S., ki sicer kaznivega dejanja ni priznal, pa je kazen v enakem obsegu kot obsojenemu Č. omililo iz drugih razlogov. Zagovornik ne uveljavlja, da bi sodišče z izrekom enake kazni obema obsojencema (ob kvalitativno in kvantitativno različnih okoliščinah) ravnalo samovoljno oziroma, da bi zlorabilo svojo diskrecijsko pravico v zvezi z odmero kazni.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na izid tega postopka je obsojenec dolžan plačati povprečnino, ki je bila odmerjena ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji ter ob dejstvu, da postopek ni bil zapleten (98.a člen, prvi odstavek 95. člena in tretji odstavek 92. člena ZKP).