Jedro

Opisnost znaka se ocenjuje glede na prijavljeno blago oziroma storitve ter glede na razumevanje relevantne javnosti, to je povprečnega potrošnika tega blaga oziroma storitev. Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je prijavljeni znak opisovalen za vse prijavljeno blago in storitve, saj je urad zgolj pavšalno in brez ustreznih argumentov zaključil, da je prijavljeni znak opisovalen tudi za „tisto blago, ki ni kremna rezina ali za prijavljene storitve“, zato se izpodbijana odločbe ne da preizkusiti. Tožeča stranka je dokazala, da že dolga leta izdeluje kremne rezine po posebnem receptu in da je zelo znana izdelovalka, ni pa dokazala, da je prijavljeni znak vsa ta leta uporabljala kot svojo blagovno znamko.

Izrek

1.Tožbi se ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. ... z dne 1. 8. 2008 odpravi ter zadeva vrne Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) zavrnil prijavo znamke „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ št. ... z dne 16. 11. 2006. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožeča stranka vložila zahtevo za registracijo znaka „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ za blago in storitve, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke (Uradni list SFRJ-MP št. 51/74 in Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK), razvrščene v razrede 30 (kava, čaj, kakao, sladkor, riž, tapioka, sago, kavni nadomestki; moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice: med, melasni sirup, kvas, pecilni prašek; začimbe, jajčna krema, nadevi za slaščičarske in pekarske izdelke, sestavljeni pretežno iz zgoraj navedenega blaga, kremne rezine, 35 (oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov, poslovna dokumentacija; pisarniški posli; prikazi (demonstracije) izdelkov; trženje in prodaja na debelo in drobno blaga, navedenega v razredu 30, posredništvo pri prodaji) in 43 (nudenje hrane in pijače; kavarne, slaščičarne, restavracije, hoteli, kavarniški bifeji, snack bari). Znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ je znak, ki je prijavljen v besedi, izpisanimi z zlatimi črkami, sestavljen je iz sklopa štirih besed. Dejstvo, da so črke v zlati barvi, ne pripomore k večji distinktivnosti znaka, saj barvne črke običajno ne pritegnejo povprečnega potrošnika v toliki meri, da bi nadvladala nad pomenom besedne kombinacije. Prijavljeni znak je glede na vsebino in pomen povsem opisovalni znak, zato ga povprečni potrošnik ne bo dojel kot znak za razlikovanje v prijavi blaga in storitev, kar je osnovna funkcija znamke. Pomen besedne kombinacije je potrošniku jasen in nedoumen in ga takoj brez dodatnega razmisleka poveže s prijavljenim blagom in storitvami. Za potrošnika je znak opisen, saj zgolj opisuje vrsto blaga (kremna rezina), geografski izvor blaga (blejska) in značilnost (originalna). Dodatek „blejska“ zgolj izraža geografski izvor proizvoda, namreč kremna rezina z A. oziroma kremna rezina, ki je izdelana na A. ali na način, kot jo na A. delajo. Beseda „originalna“ prav tako opisuje kremno rezino in ne pomeni nič drugega kot prvotna, pristna ali prava kremna rezina. Urad meni, da je prijavljeni znak opisovalen za vse prijavljeno blago in za vse storitve. Za tisto blago, ki ni kremna rezina ali za prijavljene storitve, je prijavljen znak prav tako opisovalen, sicer ne opisuje vrste blaga ali storitev, ampak opisuje njegove značilnosti. S tem so podani razlogi iz točke c) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje zgolj vrsto, kvaliteto, namen, geografski izvor ali druge značilnosti blaga ali storitev. Urad je v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZIL-1 pozval tožečo stranko, naj se v roku treh mesecev od dneva vročitve poziva izreče o razlogih, zaradi katerih urad meni, da znamke ne sme registrirati. V odgovoru tožeča stranka navaja, da je izraz kremna rezina za prijavljeno blago lahko generičen, vendar prijavljena znamka vsebuje še dodatni besedi „originalna in blejska“, ki morebitno generičen znak opredeljujeta in opisujeta, s čimer mu dajeta nov značaj in pomen, s tem pa tudi razlikovalni značaj. Blejska kremna rezina točno določa, da gre za kremno rezino, ki je izdelana v Hotelu A. na A. in sicer po točno določenem receptu. Četudi je že sam znak blejska rezina sam zase dovolj razlikovalen, je tožeča stranka dodala še besedo „originalna“, da bi se izognila vsem morebitnim dvomom o izvoru blaga, saj so originalne samo tiste kremne rezine, ki prihajajo iz Hotela A. na A. Gre za točno določen proizvod, saj se samo ena sladica na svetu imenuje Blejska kremna rezina, katere avtor je A.A.. Blejska kremna rezina ni tradicionalna ljudska jed, ki bi izvirala z A., pač pa gre za izmišljeno slaščico, ki ima svojega avtorja. Splošni recept za izdelavo sladice je javnosti poznan, vendar pa so vsi ti recepti le posnemanje rezine, ki jo izdeluje tožeča stranka, saj je recept v celoti skrivnost. Obstajajo primeri imen kot so „Original Sacher Torte“ ali „Grazer Schlossbergkugel“, „Torta“, „Vrhniški domači piškoti“, ki so registrirani kot znamka. Tožeča stranka se sklicuje tudi na drugi odstavek 43. člena ZIL-1, po katerem se za znake, ki so pridobili razlikovalni učinek z dolgotrajno rabo, ne uporablja točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 in v ta namen prilaga dokaze.

Tudi po preučitvi argumentov tožeče stranke urad meni, da so podani zavrnilni razlogi iz točke c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Besedi „originalna in blejska“ zgolj podkrepita opisovalen značaj besedne kombinacije, saj še dodatno opišeta prijavljeno blago; opišeta namreč geografski izvor (blejska) in značilnost blaga (originalna). Dodatni besedi ne prispevata k drugemu pomenu ali značaju celotne besedne kombinacije, pomen še vedno ostane isti, le da je še bolj podrobno opisan. Navedbe tožeče stranke, da prijavljeni znak točno določa, da gre za kremno rezino, ki je izdelana v Hotelu A. na A., pa ni možno preizkusiti, saj znak na noben način ne vsebuje oznake Hotela A. oziroma v znaku ni omembe Hotela A. Da gre za točno določen proizvod in da se samo ena sladica na svetu imenuje Blejska kremna rezina, katere avtor je A.A., je v tem postopku nepomembno. Z znamko se namreč registrira znak, ki ga je možno grafično prikazati, in ne lastnosti proizvoda ali storitev; v tem primeru lastnost, da gre za originalno kremno rezino. Sam proizvod ali storitev nista zaščitena z znamko, zaščiten je grafični znak, s katerim se proizvod ali storitev označuje. Tudi navedba, da se samo ena sladica na svetu imenuje Blejska kremna rezina ali argument o dostopnosti recepta sta tako povsem irelevantni v postopku registracije znamke. Tudi če gre za „izmišljeno“ slaščico, katere avtor je določena oseba, to še ne pomeni, da je njeno ime distinktivno v smislu razlikovalnosti kot pogoja za zaščito z znamko oziroma registracijo znamke. Ime proizvoda, ki se ga lahko zaščiti z znamko, mora biti razlikovalno in distinktivno. Pomembno je, kakšen pomen ustvarja konkretna kombinacija besed oziroma znakov, da potrošnik lahko na njegovi osnovi brez težav prepozna ponudnika blaga oziroma storitev oziroma razlikuje blago ali storitve enega ponudnika od drugih ponudnikov istovrstnega ali podobnega blaga oziroma storitev na trgu. V določenem kraju, tudi na A., je več ponudnikov slaščic, ki se jim reče kremna rezina, na podlagi prijavljenega znaka pa potrošnik ne more ugotoviti izvora slaščic. Za ilustracijo povedanega urad navaja, da bi na primer znamka „Lukaševićeva kremna rezina“, „Hotel Park kremna rezina“ ali „Parkova kremna rezina“, funkcijo izvora blaga predvidoma lahko opravljala. Glede sklicevanja na primere znamk, ki veljajo v Sloveniji in se nanašajo na imena slaščic, urad še poudarja, da je dolžan presojati vsak prijavljeni znak posebej in upoštevati vse relevantne okoliščine konkretne zadeve, zato teh primerov ne gre enačiti s spornim znakom. Tožeča stranka je v postopku priložila nekatera gradiva, s katerimi želi dokazati, da je prijavljeni znak zaradi dolgotrajne uporabe pridobil na razlikovalnem značaju in ga je treba zaradi tega registrirani. Urad je predložena gradiva preučil, za vsakega izmed člankov, internetnih strani, časopisa in diplomske naloge navedel njihovo vsebino in na tej podlagi ugotovil, da iz teh gradiv ni razvidno, da bi bila prijavljena besedna kombinacija „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA) uporabljena kot znamka. V priloženih člankih in ostalih dokazih je uporabljen termin „kremna rezina“ ali „kremšnita“. S priloženimi gradivi je tožeča stranka sicer dokazala, da že dolga leta izdeluje kremne rezine oziroma kremšnite, in da je zelo znana izdelovalka tovrstne slaščice, vendar po mnenju urada ni dokazala, da je tudi znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ vsa ta leta uporabljala kot blagovno oziroma storitveno znamko. Določba drugega odstavka 43. člena ZIL-1 se namreč nanaša na dolgotrajno uporabo znaka oziroma znamke in ne na dolgotrajno prisotnost družbe prijavitelja na trgu. Tožeča stranka pa ni dokazala, da znamko ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA uporablja dalj časa, saj se v predloženih dokazih sploh ne omenja in ne pojavlja znamka „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“. Glede na navedeno je urad zavrnil prijavo znamke, ker se prijavljeni znak glede na točko c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ne sme registrirati.

Tožeča stranka v tožbi, ki jo vlaga zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, navaja, da je analiza urada nepravilna, saj je potrebno znamko gledati kot celoto, torej ne kot ORIGINALNA, BLEJSKA ali KREMNA REZINA, temveč kot „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“, in izključno kot celoto tudi presojati, ali spada v katero od kategorij, navedenih v c) točki prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Če bi znamke delili po besedah, bi tako pri številnih sicer distinktivnih znamkah ugotovili, da so sestavljene iz opisovalnih besed in jih zato kot opisne morali tudi zavrniti (npr. znamka „SLOVENSKI VINSKI SENAT“, „GORENJSKA KORENINA“). Tudi za znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ je treba analizo opraviti kot za nedeljivo celoto, pri tem pa upoštevati vse elemente znamke; torej vse besede in grafizem črk (črke so posebej oblikovane, prve črke v besedah so napisane z začetnicami, ki so po velikosti občutno večje od preostalih črk, prva črka je manjša v primerjavi z ostalimi besedami in se tudi nahaja v svojem prostoru) in zlato barvo. Tožeča stranka se sicer strinja, da je besedni del prevladujoč, vendar v tem primeru ne gre za primerjavo znamk med seboj, pri kateri je treba predhodno določiti distinktivne dele znamk, temveč gre za ugotavljanje stopnje distinktivnosti znamke, pri kateri so pomembni prav vsi elementi, tudi njen grafizem in barve. Znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ po prepričanju tožeče stranke ni opisovalen. Ta definicija bi lahko veljala za besedno zvezo kremna rezina, v kolikor bi samostojno nastopala, kar pa v tem primeru ne velja, saj sta dodani besedi „originalna“ in „blejska“. Prijavljeni znak ne označuje zgolj vrste, kvalitete, geografskega izvora blaga in storitev, ki se tudi uporablja v gospodarskem prometu, temveč napotuje na imetnika znamke, saj beseda blejska točno določa, za kateri proizvod gre ter določa njen izvor (tožečo stranko), saj se samo ena sladica svetu imenuje blejska kremna rezina in sicer slaščica, ki jo je sestavil slaščičarski mojster A.A. leta 1953 kot vodja slaščičarske delavnice v Hotelu A. Ime blejska ni dobila zato, ker bi izvirala z A., temveč zato, ker se na A. nahaja Hotel A., v katerem je nastala. Izvor blaga je tako razviden iz samega znaka, saj izvor ni kraj A., temveč Hotel A. Že sam znak torej točno določa, da gre za kremno rezino, ki je izdelana v Hotelu A. na A. in sicer po točno določenem receptu, ki je še vedno poslovna skrivnost. Zaradi tega sta ostala ves čas nespremenjena tako forma kot okus slaščice, potrošniki pa tako vedno vedo, kakšen proizvod kupujejo. Beseda „originalna“ pa dodaja pomen, da to ni katerakoli slaščica, temveč točno določena slaščica, ki je bila sestavljena pri tožeči stranki v Hotelu A. Blejska kremna rezina ni tradicionalna (ljudska) slaščica, ki bi izvirala z Bleda, kar je poznano slovenskim kot tujim potrošnikom. Izvor slaščice v Hotelu A. navaja celo internetna enciklopedija Wikipedia. ZIL-1 ne določa pogoja, da mora znamka vsebovati ime njenega imetnika, zato je neutemeljen očitek urada, da bi se morala znamka imenovati kot A.A. kremna rezina, A. kremna rezina ali Hotel A. kremna rezina. Nasprotno, v Sloveniji je registriranih na desetine oziroma stotine znamk, ki v sebi nosijo ime kraja ali pokrajine celo države pa zaradi tega niso bile zavrnjene („Mariborski utrip“, „Slovenske novice“, „Prvi glas Gorenjske“...). Tako je tudi v primeru znamenite slaščice iz C. „Grazer Schlo?bergkugel“, kjer se slaščic ne imenuje po imenu slaščičarne „Strehly“ („Strehly Schlo?bergkugel“), temveč se imenuje po kraju pripadnosti njenega imetnika. Udeleženci na trgu se pri poimenovanju svojih proizvodov ali storitev pogosto poslužujejo imena krajev, iz katerega prihajajo. Tako bi se na primer „Vrhniški domači piškoti“ imenovali lahko „Piškoti Adamič“, vendar je imetnik ravno z vključitvijo kraja svojega delovanja v znamko želel javno prikazati svojo lokalno pripadnost G. Tožeča stranka se je iz previdnosti v postopku registracije sklicevala tudi na drugi odstavek 43. člena ZIL-1, saj meni, da je znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ razlikovalni učinek pridobil z dolgotrajno rabo. Ta znamka je namreč na trgu prisotna že več kot 50 let. Glede na dejstvo, da je bilo proizvedenih in prodanih že več kot 10 milijonov proizvodov originalnih blejskih kremnih rezin, pa je očitno, da je prijavljeni znak razlikovalni učinek pridobil tudi z dolgotrajno rabo. Tožeča stranka ugovarja oceni in interpretaciji dokazov v izpodbijani odločbi. Z dokazi namreč ni dokazovala izključne dolgoletne prisotnosti na trgu, kot ji očita urad, temveč dolgoletno prisotnost prijavljenega znaka na trgu. Iz dokazov je razvidno, da je blejska kremna rezina prisotna na trgu od leta 1953, v tem času pa je bilo prodanih več kot 10 milijonov proizvodov blejskih kremnih rezin. Tožeča stranka ne hrani računov za vse prodane proizvode, zato je lahko kot dokaz o široki in obširni rabi znaka predložila predvsem članke, ki to tudi dokazujejo. Ker članki izhajajo predvsem in neodvisnih virov, ni dvoma v njihovo zanesljivost. Pričajo o tem, da je bilo prodanih 10 milijonov blejskih kremnih rezin, kar pomeni, da je toliko ljudi naročilo in kupilo proizvod, ki se imenuje blejska kremna rezina. Torej je v resnici znak v zelo široki rabi. Skoraj ni slovenskega potrošnika, ki proizvoda originalne blejske kremne rezine ne bi poznal, poznajo pa jo tudi številni tuji turisti, ki pridejo na A. Očitek, da se v predloženih dokazih o dolgotrajni rabi ne pojavlja znak originalna blejska kremna rezina, ne drži, kar je razvidno iz dokazov samih (npr. intervju na ....net 20. 3. 2007, internetna strank tožeče stranke, članek ....si, članek www.....net, članek ...com, članek na www......com). Iz dokazov tako izhaja izvor slaščice, ki je poimenovana blejska kremna rezina, kot tudi široka raba tega znaka. Slaščico so namreč prodajali kot blejsko kremo rezino in ne le kot kremno rezino ali kremšnito. Okrajšava se pojavlja zato, ker je že tudi brez besede blejska očitno, da gre pri kremnih rezinah v povezavi s Hotelom A. vedno za blejske kremne rezine (torej za tiste kremne rezine, ki so nastale in so na prodaj v Hotelu A. in ne za katerekoli druge kremne rezine). Tudi to dejstvo dodatno dokazuje, kako široko v rabi je postal ta znak in kako močno je v zavesti potrošnikov, saj se že okrajšava znaka na kremna rezina ali celo kremšnita potrošnikom pove, da gre za originalno blejsko kremno rezino iz Hotela A., torej jo z njo močno povezuje. Ker je razlikovalni učinek z dolgotrajno rabo pridobil že sam znak blejska kremna rezina ima toliko večji razlikovalni učinek znak, ki vsebuje še dodatno besedi originalna. Tožeča stranka prereka tudi obseg zavrnitve znamke. Urad je v izpodbijani odločbi zavrnil znamko v celoti, torej za vse prijavljeno blago in storitve v razredih 30, 35 in 43. Na podlagi točke c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je mogoče znamko zavrniti samo za tisto blago in storitve, za katere je opisna in ne kar pavšalno v celoti. Zavrnitveni razlog po točki c) (tako imenovana opisnost znaka) se namreč razlikuje od zavrnitvenega razloga po točki b) (tako imenovana odsotnost razlikovalnega značaja), saj se po slednji znamka zavrne zato, ker nima razlikovalnega značaja in je zavrnjena za vse prijavljeno blago in storitve. To pa ne velja pri točki c), saj v teoriji velja načelo, poimenovano kot „milo za milo“; ne more se namreč registrirati znamka „MILO“ za proizvod milo, lahko pa se registrira za druge proizvode in storitve (npr. oblačila „MILO“, hotel „MILO“). Torej je treba pri znamki vsako prijavljeno blago in storitev preučiti posebej in ugotoviti, ali je opisana s prijavljenim znakom, če ni njenega priznanja ni mogoče zavrniti. Očitno je, da razen proizvoda kremna rezina v razredu 30, ki je vsebovan v znaku ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA, ostali proizvodi in storitve z njim niso na noben način povezani. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da registrira znamko „ORIGINALNA BLEJSKA REZINA“ za vse prijavljeno blago in storitve v razredih 30, 35 in 43, oziroma da izpodbijane odločbe odpravi, zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka zmotno ugovarja, da je ugotavljanje pomena po posameznih sestavnih delih v nasprotju z načelom celovite presoje znamk. Kadar so besede sestavljene iz več sklopov, ki so pomensko samostojni, ocenjevanje po posameznem sklopu zagotovi bolj verodostojno in celovito analizo besede oziroma besedila. To velja še toliko bolj v tistih primerih, ko se posamezni sklopi očitni (sodba U 2412/2002). Zato tožena stranka meni, da je urad ravnal pravilno oziroma na podlagi ustaljene prakse, ko je v izpodbijani odločbi presojal morebitno opisnost prijavljene besedne kombinacije tudi po posameznih sklopih. V danem primeru gre za povsem očitno besedno zvezo, sestavljeno iz več besed, povezanih v običajno sintaksično celoto. Ker je znak besedni, je odločilna njegova vsebina oziroma pomen. Ta pa označuje vrsto blaga (sladica) za ostalo blago in vse prijavljene storitve pa lahko označuje njihove značilnosti, kar pomeni, da je znak opisan. Prijavljeni znak je sestavljen iz opisnih besed, ki z združitvijo v znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ ne pridobijo nekega novega pomena. Zadostuje, da znak vzpostavi zadovoljivo, neposredno in konkretno povezavo s prijavljenim blagom ali storitvami. Dejstvo, da znak za proizvode, ki niso sladice, nima v celoti specifičnega pomena (neposredna generičnost), namreč ne pomeni, da ni opisen, saj zadostuje, da je od njegovih možnih pomenov oznaka lastnosti prijavljenega blaga ali storitev. Namen določila o zavrnitvi znamke zaradi opisnosti je zavarovanje interesa ostalih udeležencev na trgu, ki si želijo in potrebujejo opisne besede, drugi razlog pa je, da opisne znamke nimajo sposobnosti določanja - označevanja izvora blaga ali storitev in sicer izvora kot identifikatorja podjetja, ki tak znak uporablja (povzeto po knjigi dr. Martine Repas „Pravo blagovnih in storitvenih znamk“, Založba GV, Ljubljana 2007, v nadaljevanju „Pravo blagovnih in storitvenih znamk“). Bistvo določbe je v tem, da opisni znaki ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko, saj ni potrebno, da je opisni znak dejansko v uporabi glede prijavljenega blaga ali storitev, temveč zadostuje, da bi lahko bil uporabljen. Tožena stranka se ne strinja, da pridevnik „blejska“ opravlja funkcijo izvora znamke. Slednja je brez dvoma pomembna pri ugotavljanju, ali kakšen znak izpolnjuje pogoje za registracijo z znamko. „Blejska“ sicer označuje izvor znamke, vendar označuje zgolj njen geografski izvor. Absolutni razlogi za zavrnitev registracije znamke zaradi odsotnosti razlikovalnega učinka, opisnosti ali generičnosti, temeljijo na splošni funkciji znamke kot identifikatorja poslovnega subjekta, in ne na funkciji geografskega izvora. Znak, ki se ga lahko registrira kot znamko, mora izpolnjevati funkcijo identifikacije podjetja, ki tak znak uporablja. Prijavljeni znak pa prav te funkcije ne izpolnjuje, ker pridevnik „blejska“ ne napotuje na določenega proizvajalca ali podjetje ampak zgolj na geografsko identifikacijo. Tožena stranka vztraja, da med predloženimi dokazi ni niti enega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da se je besedna kombinacija „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ dolga leta uporabljala kot znamka tožeče stranke ali njegovega prednika. Iz dokazil je namreč razvidno, da je tožeča stranka znana izdelovalka kremnih rezin, vendar nikjer ni razvidno, da bi za svoj izdelek uporabljala prijavljeni znak. Določba drugega odstavka 43. člena ZIL-1 je namenjena opisnim znamkam in ne proizvodom ali storitvam, ki se z znamko ščitijo. V dokazih je prijavljena besedna kombinacija uporabljena oziroma prikazana kot opis proizvoda in ne kot znamka, ki jo tožeča stranka uporablja pri trženju ali prodaji svojih izdelkov. Glede ugovora, da urad ni preučil, ali je prijavljena besedna kombinacija opisna tudi za proizvode, ki niso kremne rezine in za storitve iz razreda 35 in 43 NK, tožena stranka opozarja, da je urad v izpodbijani odločbi jasno navedel, da se zavrnilni razlog nanaša na vse prijavljeno blago in storitve; če bi ugotovil, da morda za kakšen proizvod ali storitev prijavljeni znak ni opisen, bi to vsekakor navedel. Opisnost se nanaša bodisi v smislu opisa vrste proizvoda (slaščica, kremna rezina) bodisi kot opisnost lastnosti, značilnosti blaga ali storitev, torej za vse prijavljeno blago in storitve, kar je tudi razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da se ne strinja s toženo stranko, da beseda „blejska“ označuje zgolj geografski izvor. Obstaja na stotine znamk, katerih poglavitni identifikator je ravno geografski pojem in sicer bodisi kot pridevnik (Gorenjski glas, Deutsche Telekom Group, Vienna Insurance Group, French Connection) ali samostalnik (Terme Maribor) ali pa celo samostojno (Triglav, Sava, Jadran). Tožeča stranka je že desetletja tesno povezana z A., v njem ima sedem hotelov različnih kategorij, Camping A., igrišče za golf A. ter dve gostišči na golfskem igrišču, ime kraja pa je vsebovane celo v imenu njene firme, zato je očitno, da se beseda „blejska“ ne pojavlja naključno v znamki, temveč je njen pomemben identifikator, saj je tožeča stranka s krajem neločljivo povezana. Glede dolgotrajnosti rabe izpostavlja, da ni pravilna ugotovitev, da v dokaznem materialu nikjer ni navedena znamka originalna blejska kremna rezina. Urad predloženih dokazov ni presojal po kvalitativni plati, da bi sploh lahko ugotovil njihovo težo, temveč jih je zavrnil pavšalno, zato odločbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Ne glede na predložene dokaze pa ni pravilno stališče, da morajo dokazi vsebovati točno tak znak, kot se želi registrirati. O tem se je izjasnilo tudi Evropsko sodišče v sodbi št. C-353/33. V njej je šlo za vprašanje registracije znamke „Have a break“, katero je želel registrirati prijavitelj, ki je predhodno registriral tudi znamko „Have a break ... Have a Kit Kat“. V postopku registracije je uspel dokazati, da je znak „Have a break“ pridobil razlikovalni značaj, Evropsko sodišče pa je presojalo kot prehodno vprašanje, ali se lahko šteje, da razlikovalni značaj pridobi tudi samo del znamke, torej „Have a break“, sedaj kot samostojna znamka in presodilo, da je to mogoče. Če je torej mogoče, da pridobi manjši del znamke razlikovalni značaj, je toliko bolj mogoče, da razlikovalni značaj pridobi „povečana“ znamka, torej znamka Blejska kremna rezina z dodatnimi elementi v „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“. Če je torej razlikovalni značaj pridobljen za znak, ki vsebuje tri besede, sledi, da ima znak, ki vsebuje še dodatno besedo originalna ravno tako razlikovalni značaj, še celo večjega.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je urad pravilno zavrnil registracijo znamke „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ za blago in storitve iz razredov 30, 35 in 43 NK zaradi obstoja absolutnih zavrnilnih razlogov iz točke c) prvega odstavka 43. člen ZIL-1 (Uradni št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo), in ali je tožeča stranka - kar sicer uveljavlja podrejeno na podlagi drugega odstavka 43. člena ZIL-1 - uspela dokazati, da je prijavljena znamka zaradi dolgotrajne uporabe pridobila razlikovalni učinek, kar izključuje uporabo zavrnilnega razloga iz točke c) zgoraj citiranega določila ZIL-1. Kot znamka se sme registrirati znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. Pri presoji, ali se določen znak lahko registrira kot znamka, pa se upoštevajo vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje uporabe znaka (prvi in drugi odstavek 42. člena ZIL-1). Vendar pa določenih znakov ni mogoče registrirati kot znamke – gre za absolutne izključitvene razloge, ki narekujejo zavrnitev določene znamke. Med drugim se tako kot znamka ne more registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1), kot tudi ne znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1). Znaki, na katere se nanaša določba točke c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, na katero je urad tudi oprl svojo odločitev v zvezi ugotovitvijo odsotnosti razlikovalnega učinka, so tako imenovani opisni znaki, ki v običajni rabi s stališča povprečnega potrošnika posredno ali neposredno označujejo eno od bistvenih značilnosti prijavljenega blaga oziroma storitev. Opisnost znaka se namreč ocenjuje glede na prijavljeno blago oziroma storitve ter glede na razumevanje relevantne javnosti, to je povprečnega potrošnika tega blaga oziroma storitev. V več odločbah je sodišče ES navedlo, da je relevanten potrošnik oseba, ki je „razumno obveščena, pozorna in pazljiva“ (na primer sodba Evropskega sodišča št. C-299/99 v zadevi Philips proti Remington). Ne glede na to, da je dejanski potrošnik lahko tudi neveden ali brez interesa, pa je povsem jasno, da se raven potrošnikove pozornosti spreminja v odvisnosti od sektorja prodaje; potrošnikova raven pozornosti je višja pri dragem blagu in nižja pri vsakodnevnem blagu oziroma blagu široke potrošnje, med katero nedvomno spada tudi prodaja kremnih rezin.

Po presoji sodišča je urad prijavljeni znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ za kremno rezino iz 30 razreda NK ocenil v skladu z navedenimi pravili, pri čemer je pravilno ugotovil, da je znak opisne narave in v tem delu navedel pravilne razloge, ki jih sodišče ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 - odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče ugotavlja, da je znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ prijavljen v sklopu štirih besed, ki so izpisane z zlatimi črkami. Tudi sodišče meni, da dejstvo, da so črke v zlati barvi, ne pripomore k večji distinktivnosti znaka, saj barvne črke običajno ne pritegnejo povprečnega potrošnika v tolikšni meri, da bi slednje nadvladalo nad pomenom besedne kombinacije, ki je pri prijavljenem znaku odločilnega pomena; prijavljeni znak je glede na vsebino in pomen povsem opisovalen, zato ga povprečni potrošnik ne bo dojel kot znak za razlikovanje, kar je osnovna funkcija znamke. Tožeča stranka zmotno ugovarja, da je treba znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ presojati le kot celoto in da je ugotavljanje pomena po posameznih sestavnih delih oziroma sklopih v nasprotju z načelom celovite presoje znamk. Upravno sodišče je tako v sodbi opr. št. U 2412/2002 z dne 30. 3. 2004 že zavzelo stališče (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 953/2004 z dne 6. 12. 2005), da kadar so besede sestavljene iz več sklopov, ki so pomensko samostojni, ocenjevanje po posameznem sklopu zagotovi bolj verodostojno in celovito analizo prijavljenega znaka; to pa še bolj velja v primerih, ko so posamezni sklopi očitni. Urad je v skladu s povedanim ocenjeval tako posamezne pomensko samostojne sklope „ORIGINALNA“, „BLEJSKA“ in „KREMNA REZINA“ kot tudi prijavljeni znak v celoti in prišel do pravilnega zaključka, da je prijavljeni znak kot celota opisovalen znak, ki ga zaradi odsotnosti razlikovalnosti v smislu točke c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ni mogoče registrirati. Za tožečo stranko ni sporno, da je kremna rezina generičen oziroma opisen pojem za vrsto slaščice v štirioglati obliki, s podlago in vrhnjim delom iz testa in polnjeno s kremnim nadevom. Prav tako ni sporno, da kremno rezino, ki je (tudi pod imenom „kremšnita“) zelo dobro znana slovenskemu potrošniku, izdelujejo številni slaščičarji oziroma kuharji po Sloveniji in tudi na A.. Sporno pa je, ali dodani besedi „ORIGINALNA“ in „BLEJSKA“ kremno rezino opredeljujeta na ta način, da pridobi razlikovalen pomen v smislu 42. člena ZIL-1 v povezavi s točko c) prvega odstavka 43. člena, saj tožeča stranka meni, da že beseda „BLEJSKA“ točno pove, da gre za kremno rezino, ki je izdelana v Hotelu A. na A. po točno določenem receptu, katerega avtor je A.A., zato tudi dodana beseda „ORIGINALNA“; obe besedi pa naj bi generičnemu znaku kremna rezina dali nov značaj in pomen, s tem pa tudi razlikovalni značaj. Tudi po presoji sodišča besedi „ORIGINALNA“ in „BLEJSKA“ zgolj podkrepita opisovalen oziroma generičen značaj besedne zveze „KREMNA REZINA“, saj opišeta njen geografski izvor (blejska – z A. oziroma izdelana na A. ali na način, kot jo delajo na A.) in značilnost (originalna – kot prvotna, pristna, prava). Prijavljeni znak je tako sestavljen iz opisnih besed, ki z združitvijo v znak „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ ne pridobijo nekega novega pomena, niti ne gre za neko posebno, sintaktično neobičajno kombinacijo opisnih besed, ki bi zaradi tega pridobile razlikovalni učinek. Odločilno je, kakšen pomen ustvarja kombinacija besed oziroma znakov, da lahko relevantni potrošnik na njegovi osnovi brez težav razlikuje blago ali storitve enega ponudnika od drugih ponudnikov istovrstnega ali podobnega blaga oziroma storitev na trgu. Trditve, da naj bi beseda „BLEJSKA“ točno določala, da gre za kremno rezino, ki je izdelana v Hotelu A. na A., in da naj bi se zato samo ena sladica na svetu imenovala „BLEJSKA KREMNA REZINA“, katere avtor je A.A., se na eni strani glede na besedno kombinacijo prijavljenega znaka ne da niti preizkusiti, na drugi strani pa so pravno nepomembne v postopku registracije znamk, ko gre za ugotavljanje razlikovalnega učinka v smislu 42. člena v povezavi s točko c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Iz prijavljenega znaka tako ni razvidno, da bi bil v njem omenjen Hotel A., niti ni omenjen A.A. kot avtor kremne rezine, urad pa je zgolj v ilustracijo navedel primere znamk, ki bi morebiti lahko imele sposobnost razlikovanja (na primer „A. kremna rezina“, „A.A. kremna rezina“ in „Hotel A. kremna rezina“). Na splošno je sprejeto, da je sposobnost razlikovanja blagovnih oziroma storitvenih znamk odvisna od tega, ali ga javnost dojema kot primerno sredstvo za individualizacijo blaga ali storitev določenega podjetja („Pravo blagovnih in storitvenih znamk“, stran 93). Z znamko se namreč registrira znak, ki ga je možno grafično prikazati, ni pa mogoče registrirati lastnosti proizvoda ali storitev oziroma njihovega geografskega izvora; v tem primeru lastnosti, da gre za „originalno“ kremno rezino in „blejsko“ kremno rezino, ki kaže le na njen geografski izvor. V celotni Sloveniji in na A. je več ponudnikov kremnih rezin in zgolj na podlagi prijavljenega znaka „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ povprečni potrošnik zaradi opisnosti znaka ne more razlikovati med različnimi ponudniki kremnih rezin v smislu 42. člena ZIL-1 in točke c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Glede sklicevanja na primere znamk, ki veljajo v Sloveniji in se nanašajo na imena slaščic, katerih poglavitni identifikator je geografski pojem, tudi sodišče meni, da je urad dolžan presojati vsak prijavljeni znak posebej in upoštevati vse relevantne okoliščine konkretne zadeve, ki jih ugotovi v postopku registracije določenega znaka. V vsakem posameznem primeru gre za določene posebnosti in okoliščine, ki vplivajo na končno presojo, ali je določen znak razlikovalen in tako primeren za registracijo.

Tožeča stranka je v postopku registracije podrejeno uveljavljala, da je prijavljeni znak zaradi dolgotrajne uporabe pridobil na razlikovalnem značaju in ga je treba zaradi tega registrirani na podlagi drugega odstavka 43. člena ZIL-1, pri čemer vztraja tudi v tožbi. Za namene dokazovanja dolgotrajne uporabe je med drugim predložila številne kopije člankov iz različnih časopisov, izpiske iz določenih internetnih strani ter diplomsko nalogo „Organizacija slaščičarske delavnice v temeljni organizaciji A. Hotel“. Urad je preučil predložena dokazila, navedel njihovo vsebino in na tej podlagi po presoji sodišča pravilno ugotovil, da iz teh gradiv ni razvidno, da bi bila prijavljena besedna kombinacija „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA) uporabljena kot blagovna znamka. Sodišče ugotavlja, da so v zvezi s prijavljenim znakom v predloženih dokazih omenjene različne kombinacije besed; tako so v zvezi z dokazovanjem dolgotrajne uporabe uporabljeni različni termini „kremna rezina“, „blejska kremna rezina“, „originalna blejska kremna rezina“ ali „kremšnita“, kar pa seveda ne pomeni, da bo pri vseh uporabljenih terminih povprečni potrošnik prepoznal ravno prijavljeni znak kot blagovno znamko. V sodbi opr. št. C-108/97 z dne 4. 5. 1999 v zadevi Windsurfing Chiemsee je Evropsko sodišče poudarilo, da je treba elemente, ki lahko pokažejo, da je znamka postala sposobna identificirati določen proizvod ali storitev, presojati globalno in da se v okviru te presoje zlasti lahko upoštevajo: tržni delež znamke, intenzivnost, geografsko območje in trajanje uporabe te znamke, pomembnost investicij podjetja za promocijo znamke, pojasnila trgovinskih in industrijskih zbornic ali drugih poklicnih združenj. Da bi tožeča stranka kremno rezino, ki jo nesporno izdeluje že od leta 1953 po posebnem receptu A.A., kot svoj izdelek prodajala pod imenom „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ ali „BLEJSKA KREMNA REZINA“ (na primer na svoji embalaži, na ceniku, reklamah in podobno) in da bi jo kot takšno prepoznal relevantni potrošnik, ni dokazala. Z zgoraj predloženimi gradivi je namreč tudi po presoji sodišča dokazala, da že dolga leta izdeluje kremne rezine (oziroma „kremšnite“) po posebnem receptu in da je njena zelo znana izdelovalka (prodanih preko deset milijonov kremnih rezin), ni pa dokazala, da je prijavljeni znak vsa ta leta uporabljala kot svojo blagovno znamko. Prav tako iz dokazov ni razvidno, da bi povprečni slovenski potrošnik že pri uporabi okrajšave prijavljenega znaka „kremna rezina“ oziroma „kremšnita“ slednjo prepoznal kot „blejsko kremno rezino“, ki je nastala le v Hotelu A. Urad tako pravilno ugotavlja, da se določba drugega odstavka 43. člena ZIL-1 nanaša na dolgotrajno uporabo znaka oziroma znamke in ne na dolgotrajno prisotnost prijavitelja znaka na trgu, zato tožeča stranka za prijavljeni znak ni dokazala razlikovalnega učinka z dolgotrajno uporabo.

V zvezi s sodbo Evropskega sodišča št. C-353/33 z dne 7. 6. 2005 v zadevi Nestle proti Mars, na katero opozarja tožeča stranka, sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi šlo za vprašanje registracije znamke „Have a break“, ki jo je želel registrirati prijavitelj, ki je predhodno registriral tudi znamko „Have a break ... Have a Kit Kat“. Evropsko sodišče je presojalo prehodno vprašanje, ali se lahko šteje, da razlikovalni značaj pridobi tudi samo del registrirane znamke „Have a break“. Presodilo je, da „čeprav mora, kar zadeva pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo, zaznavanje upoštevne javnosti proizvodov in storitve, kot da izvirajo iz določenega podjetja, nastati zaradi uporabe znamke kot znamke, pa za to, da je ta pogoj izpolnjen, ni nujno, da je znamka, s katero se zahteva registracija, predmet samostojne uporabe. Tako zaznavanje izhaja tudi iz uporabe kot dela registrirane znamke, njenega elementa in iz uporabe razlikovalne znamke v kombinaciji z registrirano znamke“. Iz citirane sodbe tako izhaja, da se razlikovalni značaj lahko pridobi tudi z uporabo znaka kot dela registrirane znamke ali z njegovo uporabo v zvezi z njo. To pa ni obravnavani primer, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da prijavljeni znak oziroma znak „BLEJSKA KREMNA REZINA“ uporablja kot del prej registrirane znamke. Po stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa št. X Ips 1796/2006 z dne 30. 9. 2008, iz drugega odstavka 43. člena ZIL-1 ne izhaja, da bi moral biti razlikovalni učinek pridobljen s samostojno uporabo znamke, niti ni predpisan način, kako se ta učinek pridobi. V tej zadevi je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, ker tožeča stranka zaradi napačnega materialno pravnega razumevanja določila drugega odstavka 43. člena ZIL-1 v povezavi z že navedenim stališčem Evropskega sodišča ni imela priložnosti, da bi dokazovala razlikovalnost z dolgotrajno uporabo dela že registrirane znamke. V obravnavni zadevi pa je tožeča stranka nedvomno imela možnost, da dokaže razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo sicer opisnega prijavljenega znaka oziroma dela tega znaka, vendar slednjega, kot je je zgoraj obrazloženo, ni uspela dokazati.

Po presoji sodišča pa je tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je prijavljeni znak opisovalen za vse prijavljeno blago in storitve, saj je urad zgolj pavšalno in brez ustreznih argumentov zaključil, da je prijavljeni znak opisovalen tudi za „tisto blago, ki ni kremna rezina ali za prijavljene storitve, sicer ne opisuje vrste blaga ali storitev, ampak opisuje njegove značilnosti“. Tožeča stranka ima tako prav, da se za ostalo blago (torej za blago razen kremne rezine) oziroma za storitve izpodbijana odločba ne da preizkusiti in bi moral urad za to blago in storitve argumentirano pojasniti razloge za zavrnitev. Bistvo točke c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je namreč v tem, da pisni znaki ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko, saj ni potrebno, da je opisni znak dejansko v uporabi glede prijavljenega blaga ali storitev, temveč zadostuje, kot to izhaja iz besedila samega člena, da bi lahko bil uporabljen. Opisni so znaki, ki s stališča relevantnega potrošnika pomenijo le označbo (opis) samega blaga ali storitve oziroma njihovih bistvenih značilnosti; pri tem pa je bistvenega pomena, da mora iti za opis tistega blaga ali storitev, glede katerega se zahteva registracija znaka. Čeprav je nek znak sam po sebi opisen, to ni ovira za njegovo registracijo, če se registracija zahteva za take proizvode oziroma storitve, glede katerih znak nima opisovalnih lastnosti. Tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da razen proizvoda „kremna rezina“ v razredu 30, ostali proizvodi in storitve s prijavljenim znakom niso povezani ter pri tem pravilno opozarja, da je treba ločiti med zavrnilnim razlogom po točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 – tako imenovana odsotnost razlikovalnega značaja, kjer je določen znak zavrnjen za vso prijavljeno blago in storitve (v teoriji se navaja argument „milo za milo“) in med zavrnilnim razlogom po točki c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 - tako imenovana opisnost znaka, na katero je urad tudi oprl svojo odločitev. Pri tem sodišče še pripominja, da urad v izpodbijani odločbi ni navedel dejanske podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi, ali gre pri ostalem prijavljenem blagu in storitvah morda za pravni položaj iz točke h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ki se nanaša na absolutne razloge za zavrnitev blagovne znamke zaradi zavajanja javnosti.

Tožeča stranka tako zahteva registracijo prijavljenega znaka „ORIGINALNA BLEJSKA KREMNA REZINA“ tudi za blago iz razreda 30 (kava, čaj, kakao, sladkor, riž, tapioka, sago, kavni nadomestki; moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice: med, melasni sirup, kvas, pecilni prašek; začimbe, jajčna krema, nadevi za slaščičarske in pekarske izdelke, sestavljeni pretežno iz zgoraj navedenega blaga kremna rezina), ter za storitve iz razreda 35 (oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov, poslovna dokumentacija; pisarniški posli; prikazi (demonstracije) izdelkov; trženje in prodaja na debelo in drobno blaga, navedenega v razredu 30, posredništvo pri prodaji) in iz razreda 43 (nudenje hrane in pijače; kavarne, slaščičarne, restavracije, hoteli, kavarniški bifeji, snack bari). Tožeča stranka torej zahteva registracijo prijavljenega znaka za kremno rezino in za številne druge proizvode in storitve, ki s prijavljenim znakom niso povezani, in za katere je urad zgolj pavšalno navedel, da prijavljeni znak opisuje njihove značilnosti in je v tem delu izpodbijana odločba zaradi zgoraj obrazloženih razlogov v bistvenih točkah pomanjkljivo obrazložena in jo je treba iz tega razloga odpraviti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožeča stranka uspela s tožbo, je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov) in s 3. členom Tarife o pravnih storitvah (Uradni list RS, št. 92/03), ki velja za družbo Ž. d.o.o.. Iz pavšalnega zneska, ki ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov in ki predstavlja znesek povrnjenih stroškov, ne izhaja, da bi vključeval tudi DDV, zato je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroška v višini 350,00 EUR povečane za zahtevan 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008).

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.