Jedro

Delo na kmetiji, ohranjanje kmetije in obnavljanje ter vlaganje vanjo, pa čeprav zaradi tega kmetija pridobi na vrednosti, sami po sebi niso pravna podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice. Na tej podlagi ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice na originaren način. Tožnici zato tudi po presoji revizijskega sodišča preostaja le morebitni obligacijskopravni zahtevek.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrne (1. točka 1. odstavka drugostopenjske sodbe).

2. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku (2. točka 1. odstavka drugostopenjske sodbe) se glede zneska 12,000.000,00 SIT zavrže.

Obrazložitev

V revizijskem postopku sta sporni odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev solastninskega deleža na nepremičninah vl. št. 98 in 592 k.o..., vl. št. 1298 k.o... in vl.št. 774 k.o... ter za izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine in odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku za plačilo 12,000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče zato ostalih odločitev v zvezi s tožbenim in nasprotnim tožbenim zahtevkom v tej obrazložitvi ne navaja.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo stvarnopravnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razsodilo je, da je tožnica solastnica navedenih nepremičnin do 1/4. Nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke (tudi za še sporni znesek 12,000.000,00 SIT) je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank tako, da je tožničin stvarnopravni zahtevek zavrnilo v celoti, še sporno odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa razveljavilo.

Presodilo je, da tožnica z dolgoletnim delom, vlaganji, ohranjanjem ter obnavljanjem toženkine kmetije, na njej ni pridobila solastninske pravice. Ugotovilo je še, da tožnica ni zatrjevala obstoja kakšnega pravnega posla, ki bi lahko bil podlaga za pridobitev solastninske pravice na teh nepremičninah. Zaradi zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka je razveljavilo tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku glede plačila 12,000.000,00 SIT, kolikor naj bi znašali stroški preživljanja tožnice in njene družine na sporni kmetiji.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje in sklep v obsegu, ki je bil naveden, je tožeča oziroma nasprotna tožena stranka (v nadaljevanju tožnica) vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče sodbo (!) druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V reviziji trdi, da je v sodbi nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih glede obstoja dogovora o vlaganjih v kmetijo, ter med razlogi in dokazi v spisu. Tožnica je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek z dogovorom med toženko in tožničinim pokojnim možem (toženkinim sinom), da bo po toženkini smrti vse njegovo, po njegovi smrti pa posvojenčevo. Ker sodišče druge stopnje te podlage ni upoštevalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Nasprotje med podatki v spisu o dobrovernosti tožnice in obrazložitvijo odločbe druge stopnje obstaja tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka za plačilo 12,000.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se v tem sporu na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja). Nasprotna stranka predlaga, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Ad 1. Revizija zoper še sporno odločitev o tožbenem zahtevku ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je spremenilo prvostopno sodbo in tožbeni zahtevek glede solastninskega deleža na toženkini kmetiji zavrnilo. Po 4. točki 373. člena ZPP je to smelo storiti, saj je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno in je do spremembe prišlo le zaradi drugačne materialnopravne presoje. Nobenih nasprotij ni v razlogih sodbe ali med njimi in listinami v spisu. Razlogi, zakaj je ugodilo pritožbi toženke so podrobno in jasno navedeni v 1. odstavku na 5. strani odločbe sodišča druge stopnje. Smiselno uveljavljane kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato ta revizijski razlog ni podan.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožnica je ves čas postopka vztrajala na pravni podlagi, da je bil sklenjen dogovor med toženko in njenim sinom (tožničinim možem), po katerem bo po toženkini smrti vse njegovo, po njegovi smrti pa posvojenčevo. Vendar pa ob dejstvu, da sta tako tožničin mož kakor tudi njegov (in njen) posvojenec umrla pred toženko in da ni ugotovitev, da bi bila del zapuščine po njima tudi katera od nepremičnin, ki sestavljajo toženkino kmetijo, tožnica samo na podlagi navedenega dogovora (katerega stranka ni bila) ni mogla pridobiti nobene stvarnopravne pravice. Pravilna je zato materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da tožnica ni zatrjevala obstoja takšnega pravnega posla, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice na toženkinih nepremičninah (npr. preužitkarske pogodbe).

Materialnopravno pravilna je tudi presoja, da delo na kmetiji, ohranjanje kmetije in obnavljanje ter vlaganje vanjo, pa čeprav zaradi tega kmetija pridobi na vrednosti, sami po sebi niso pravna podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice. Na tej podlagi ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice na originaren način. Tožnici zato tudi po presoji revizijskega sodišča preostaja le morebitni obligacijskopravni zahtevek.

Materialnopravno pravilna je zato odločitev, da je neutemeljen tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na nepremičninah ter za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Zaradi navedenega revizija tožnice v tem delu ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.

Ad 2. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku glede plačila 12,000.000,00 SIT ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je v 2. točki 1. odstavka svoje odločbe razveljavilo odločitev o toženkinem zahtevku za plačilo 12,000.000,00 SIT in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. O tem zahtevku torej ni pravnomočno odločilo. Po vsebini je takša odločitev sklep in ne sodba.

Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le, če je bil s takšnim sklepom postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP). Ker postopek z razveljavitvijo ni bil pravnomočno končan (litispendenca še naprej obstaja), revizija zoper takšen sklep ni dovoljena. Na podlagi 392. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče moralo zavreči. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 166. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela nima pravice do povrnitve revizijskih stroškov (zavrnitev je zajeta v odločbi o glavni stvari). Nasprotna stranka je sicer vložila odgovor na revizijo, vendar pa stroškov odgovora ni priglasila. Zato o njenih stroških revizijsko sodišče ni odločalo (1. odstavek 164. člena ZPP).