Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi spornih dokazov z dne 30. 10. 2024 pravilno vročen SDT dne 4. 11. 2024, zoper katerega je imelo možnost podati pritožbo, ki pa nikoli ni bila vložena. Sklep je postal pravnomočen dne 4. 12. 2024, v izreku sklepa navedeni izločeni dokazi pa so že bili uničeni. Upoštevaje navedeno je grajanje sklepa z dne 30. 11. 2024 v konkretni pritožbi brezpredmetno.

Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi SDT, in sicer, da so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011 in jih ni bilo dopustno uničiti. Ker je namreč v konkretnem primeru SDT pravočasno vložilo zahtevo za preiskavo v zadevi X K(pr) 13176/2011, torej vsaj v enem od postopkov, v katerem so bili uporabljeni PPU, pridobljeni v zadevi Pp 1/2011, je bila njihova hramba zakonita, četudi je bila v "izhodiščni" zadevi X Kpr 45306/2015 zahteva za preiskavo vložena šele v letu 2015, torej po poteku dveh let od konca izvajanja PPU.

Ker sedaj obravnavani sklep glede (ne)zakonitosti dokazov v povezavi z zadevo Škoberne proti Sloveniji molči, to vprašanje ostaja odprto in se bo do te izpostavljene problematike sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovnem odločanju.

Izrek

Pritožbi Specializiranega državnega tožilstva RS se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka delno ugodilo predlogu za izločitev nadaljnjih dokazov obdolženega A. A. z dne 11. 11. 2024, podanega istega dne po zagovornici, in je iz spisa izločilo v izreku naštete dele listin. V preostalem delu (ko se je predlog za izločitev dokazov nanašal na izločitev kaset MINI DV OK št. 1, 2 in 3 ter CD-ja, ki sta bila priložena odgovoroma družb B. d. d. z dne 24. 12. 2010 in C. d. d. z dne 20. 10. 2011) je predlog kot neutemeljen zavrnilo, saj so bile navedene kasete in CD-ja že uničeni. Odločilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa izločeni dokazi zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se je pritožilo Specializirano državno tožilstvo RS (v nadaljevanju: SDT), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. tč. prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odst. 371. člena ZKP) in predlagalo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da predlog zagovornice za izločitev dokazov zavrne v celoti. Dodatno pa je predlagalo, da se pritožbeno sodišče, poleg ratio decidendi glede pritožbe zoper izpodbijani sklep, v svoji odločitvi vsaj obiter dictum opredeli do pravnih vprašanj, povezanih z razrešitvijo protipravnega stanja, ki je nastalo zaradi sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. X Kpr 45306/2015, z dne 30. 10. 2024, na podlagi katerega so bili dokazi že uničeni, kateri je po mnenju SDT prav tako nezakonit.

3.Na pritožbo je odgovorila zagovornica in navedla, da SDT izrablja svoje procesne pravice in želi zgolj sanirati posledico svoje lastne neaktivnosti, ko ni vložilo pritožbe zoper sklep z dne 30. 10. 2024, ki je pravnomočen in na podlagi katerega so bili dokazi ne le izločeni, temveč že uničeni. Po njenem mnenju SDT tudi izkrivljeno predstavlja ugotovitve Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024, saj je slednje v omenjeni zadevi ugotovilo zgolj to, da v drugi zadevi, torej v zadevi opr. št. X Kpr 13176/2011, ne izhaja, da bi bila uporaba izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju: PPU) iz zadeve Pp 1/2011 nezakonita in da je v zadevi X Kpr 13176/2011 državni tožilec zahtevo za začetek postopka vložil v roku 2 let po koncu izvajanja PPU. To pa po mnenju zagovornice še ne pomeni, da so dokazi zakoniti tudi v konkretni obravnavani zadevi (torej v zadevi X Kpr 45306/2015). Vendar po mnenju zagovornice to niti ni edini problem, pri čemer izpostavi, da je dne 11. 11. 2024 vložila zahtevo za dodatno izločitev listin, dne 20. 10. 2025 pa še eno dodatno zahtevo za izločitev dokazov, med drugim tudi na podlagi dejstva, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) dne 15. 2. 2024 izdalo končno sodbo v zadevi Škoberne proti Sloveniji.

Glede na identičen časovni okvir so v obeh zadevah (tako v zadevi Škoberne, kot v sedaj obravnavani zadevi) veljali enaki zakoni, predvsem določila ZKP in Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom). V sodbi Škoberne proti Slovenija je ESČP ugotovilo kršitev 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), saj izpodbijane določbe spremenjenega zakona iz leta 2004 [ZEKom], ki so bile podlaga za hrambo pritožnikovih telekomunikacijskih podatkov, niso izpolnjevale zahteve po "kakovosti zakona" in niso mogle omejiti posega v pritožnikove pravice iz 8. člena na to, kar je bilo "nujno v demokratični družbi". Hramba, dostop in obdelava teh telekomunikacijskih podatkov so bili zato v nasprotju z 8. členom konvencije. Po mnenju obrambe je tako v luči argumentacije, ki temelji na sodbi ESČP, nujna ugotovitev, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, pritožba SDT pa povsem neutemeljena in vložena z namenom zavlačevanja postopka. SDT je po mnenju zagovornice v pritožbi, ko je del navedb zapisalo v latinščini, obdolžencu kršilo pravico do jezika.

4.Pritožba SDT je utemeljena in je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

I.

(Ne)zakonitost dokazov v luči odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021 ter Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 20. 11. 2024 oz. preteka dvoletnega roka za vložitev zahteve za preiskavo

5.V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče s sklepom X Kpr 45306/2015 z dne 30. 10. 2024 odločilo, da se listine oz. dele listin, ki so bili izločeni in zapečateni z uradnim zaznamkom Okrožnega sodišča v Mariboru X Kpr 45306/2015 z dne 9. 4. 2019, uničijo. Navedeni sklep X Kpr 45306/2015 z dne 30. 10. 2024 je postal pravnomočen 4. 12. 2024, zoper njega pa se SDT ni pritožilo. Iz uradnega zaznamka z dne 20. 8. 2025 še izhaja, da so bile listine, navedene v predmetnem sklepu, že uničene.

6.Zagovornica obdolženca je dne 11. 11. 2024 podala t. i. zahtevo za uničenje dodatnih listin oz. dela listin in zahtevo za izločitev listin. Po pregledu vsebine izreka sklepa z dne 30. 11. 2024 ter listin, ki se nahajajo v sodnem spisu, je namreč obramba ugotovila, da sodišče ni odločilo o uničenju vseh delov listin, v katerih se nahajajo podatki, ki so bili pridobljeni PPU. Ker so se torej v spisu še vedno nahajali tovrstni podatki, je obramba dodatno zahtevala njihovo uničenje. Glede listin, ki se nanašajo na telekomunikacijske podatke je obramba vložila tudi zahtevo za izločitev listin in se pri tem sklicevala (zlasti) na zadevo Škoberne proti Sloveniji. Predlogu za izločitev nadaljnjih listin je prvostopenjsko sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom ugodilo, razen v delu, ki se je nanašal na izločitev kaset MINI DV OK št. 1, 2 in 3 in CD-ja, ki sta bila priložena odgovoroma družb Mobitel d. d. z dne 24. 12. 2010 na l. št. 202-204 in Telekom Slovenije d. d. z dne 20. 10. 2011 na l. št. 457-458, ki so že bile uničene in je bil predlog torej v tem delu brezpredmeten.

7.V sedaj vloženi pritožbi SDT graja že pravnomočni sklep X Kpr 45306/2015 z dne 30. 10. 2024, pri tem pa izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-1038/21, Up-1044/21, z dne 20. 11. 2024 ter odločbo U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017. Povzeti bistveni poudarki pritožbe so, da izpodbijani sklep z dne 21. 8. 2025 in sklep z dne 30. 10. 2024 izhajata iz zmotnega razumevanja 41. točke obrazložitve odločbe U-1-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, ki je pojasnjevala pomen dvoletnega roka v določbi drugega odst. 154. čl. ZKP. Navedena sklepa sta jo po oceni SDT napačno interpretirala na način, da je dokaze potrebno izločiti iz spisa, ker državni tožilec v roku dveh let po zaključku izvajanja PPU v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pp 1/2011, ni začel kazenskega pregona. Vendar pa, po oceni SDT, oba sklepa spregledata, da so bili v zadevi Pp 1/2011 izvajani PPU, ki so tvorili dejansko in pravno podlago za nadaljevanje ukrepov v zadevi Pp 2/2011. V slednji je bil kazenski postopek, voden pod opr. št. X Kpr 13176/2011, začet pred potekom dveh let, kar pomeni, da je pravočasni začetek kazenskega pregona "validiral" tudi izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov iz spisa Pp 1/2011. SDT izpostavi tudi, da je Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024 med drugim odločilo, je da za preprečevanje prekomernih posegov v pravico do zasebnosti oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU, ključno, da državni tožilec v razumnem času od konca izvajanja PPU nadaljnjo hrambo izsledkov upraviči z vložitvijo zahteve za začetek kazenskega postopka, v katerem bo treba te izsledke uporabiti (s čimer izkaže, da je nadaljnja hramba izsledkov potrebna za dosego legitimnega cilja - uspešno izvedbo kazenskega postopka), ni pa odločilno, ali gre za začetek kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili PPU odrejeni, ali zaradi nekega drugega (kataloškega) kaznivega dejanja. Hramba in uporaba izsledkov PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 v obravnavani kazenski zadevi tako po oceni SDT nista pomenili nesorazmernega posega v pravico do zasebnosti oseb, na katere se ti izsledki nanašajo. SDT poudari tudi, da v obravnavani zadevi poteka faza sodne preiskave, kjer se procesno gradivo šele zbira, ureja, preverja. Ker so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011, jih tako ni bilo dopustno uničiti.

8.Pritožbeno sodišče sprva poudarja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi spornih dokazov z dne 30. 10. 2024 pravilno vročen SDT dne 4. 11. 2024 (vročilnica pripeta k l. št. 2122 spisa), zoper katerega je imelo možnost podati pritožbo, ki pa nikoli ni bila vložena. Sklep je postal pravnomočen dne 4. 12. 2024, v izreku sklepa navedeni izločeni dokazi pa so že bili uničeni. Upoštevaje navedeno je grajanje sklepa z dne 30. 11. 2024 v konkretni pritožbi brezpredmetno.

9.Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi SDT, in sicer, da so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011 in jih ni bilo dopustno uničiti. Stališče Ustavnega sodišča RS, ki se ni oblikovalo šele v odločbi Up-1038/21, Up-1044/21, z dne 20. 11. 2024, temveč že prej,

je namreč, da se z določbama četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP preprečuje položaj, ko bi se neselektivno hranili osebni podatki posameznikov, zoper katere so bili odrejeni preiskovalni ukrepi, čeprav bi bilo jasno, da izsledkov prikritih ukrepov tožilstvo ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, v zvezi s katerimi so bili izsledki ukrepov pridobljeni. Vendar pa se to gradivo v situacijah, ko je bil prvotni namen pridobitve izsledkov ukrepov potrjen (validiran) s pravočasnim začetkom kazenskega pregona, hrani, dokler se hrani kazenski spis (prvi odstavek 154. člena ZKP), saj ni razloga za uničenje gradiva po četrtem odstavku 153. člena ter drugem odstavku 154. člena ZKP. V tem času lahko vznikne potreba uporabe izsledkov preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere prikriti ukrepi sicer niso bili odrejeni, je pa bila tudi slednja ujeta pri izvajanju ukrepov v kontekstu ugotovitve, da je s prvotnim osumljencem sodelovala pri izvrševanju kaznivega dejanja.

10.V konkretnem primeru je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru dne 3. 1. 2011 v zadevi Pp 1/2011 (kasneje zadevi X Kpr 45306/2015, torej obravnavani zadevi) odredil prikrite preiskovalne ukrepe po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper osumljence zaradi suma kaznivih dejanj v zvezi z gradnjo stavbe Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. Izvajanje ukrepov je dne 13. 1. 2011 za en mesec razširil tudi na D. D. (enega izmed obdolžencev v zadevi X K 13176/2011). Dne 3. 3. 2011 je, glede na izsledke ukrepov v zadevi Pp 1/2011, odredil ukrepe po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP tudi v zadevi X K(pr) 13176/2011, in sicer pod opravilno številko Pp 2/2011. Ti ukrepi so se izvajali vse do 3. 6. 2011, tožilski ukrepi po 149.a členu ZKP pa do 3. 7. 2011. Dne 27. 8. 2012 je bila v zadevi X K 13176/2011 vložena zahteva za uvedbo preiskave, torej pred iztekom roka dveh let "po koncu izvajanja ukrepov" iz 149.a in 150. člena ZKP, kot je to določal drugi odstavek 154. člena ZKP, v besedilu, veljavnem v času vložitve zahteve za uvedbo preiskavo. Sum storitve kaznivih dejanj je temeljil tudi na podatkih, pridobljenih z izvajanjem ukrepa iz 1. točke prvega odst. 150. člena ZKP, odrejenega zoper obdolžence pod opr. št. Pp 2/2011. Osnova za odreditev tega ukrepa pa so bili izsledki, pridobljeni z izvajanjem ukrepa iz 1. točke prvega odst. 150. člena, odrejenega zoper obdolžene pod opr. št. Pp 1/2011 z dne 3. 1. 2011. Dne 24. 11. 2015 je bila zahteva za preiskavo vložena tudi v obravnavani zadevi (X Kpr 45306/2015), torej v zadevi, v kateri so bili odrejeni ukrepi pod št. Pp 1/2011; zahteva je bila torej vložena po izteku dvoletnega roka, kot ga je v času vložitve določalo besedilo drugega odstavka 154. člena ZKP.

11.Pritožbeno sodišče, glede na stališče Ustavnega sodišča RS,

11.izpostavlja, da je za za preprečevanje prekomernih posegov v pravico do zasebnosti oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU, ključno, da državni tožilec v razumnem času od konca izvajanja PPU nadaljnjo hrambo izsledkov upraviči z vložitvijo zahteve za začetek kazenskega postopka, v katerem bo treba te izsledke uporabiti (s čimer izkaže, da je nadaljnja hramba izsledkov potrebna za dosego legitimnega cilja - uspešno izvedbo kazenskega postopka), ni pa odločilno, ali gre za začetek kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili PPU odrejeni, ali zaradi nekega drugega (kataloškega) kaznivega dejanja. Če državni tožilec nadaljnjo hrambo izsledkov PPU v razumnem roku upraviči z vložitvijo zahteve za začetek vsaj enega kazenskega postopka, v katerem bodo ti izsledki uporabljeni (kar je lahko bodisi kazenski postopek zaradi izhodiščnega kaznivega dejanja bodisi kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kataloškega kaznivega dejanja), se smejo izsledki hraniti naprej (dokler za hrambo obstaja ustavno dopusten cilj), pri čemer se smejo še naprej uporabiti tudi v drugih kazenskih postopkih, če se ti nanašajo na kataloška kazniva dejanja in če pri tem ne gre za zlorabo. Ob tem ni izključeno niti, da se v primeru, ko državni tožilec hrambo izsledkov upraviči tako, da v predpisanem roku zahtevo za začetek kazenskega postopka poda v zvezi z drugim (kataloškim) kaznivim dejanjem, izsledki PPU nato uporabijo tudi v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili v izhodišču pridobljeni, četudi je bil začetek tega kazenskega postopka zahtevan po preteku dveh let od konca izvajanja PPU.

12.Ker je torej v konkretnem primeru SDT pravočasno vložilo zahtevo za preiskavo v zadevi X K(pr) 13176/2011, torej vsaj v enem od postopkov, v katerem so bili uporabljeni PPU4, pridobljeni v zadevi Pp 1/2011, je bila njihova hramba zakonita, četudi je bila v "izhodiščni" zadevi X Kpr 45306/2015 zahteva za preiskavo vložena šele v letu 2015, torej po poteku dveh let od konca izvajanja PPU. Vse to SDT povsem pravilno uveljavlja v pritožbi. Navedbe obrambe v odgovoru na pritožbo, da je Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1038/21, Up-1044/21 judiciralo, da je bila hramba in uporaba izsledkov PPU iz zadeve Pp 1/2011 zakonita zgolj v zadevi X Kpr 13176/2011, ne pa tudi v obravnavani zadevi, so tako zmotne in v nasprotju z 30. tč. obrazložitve omenjene odločbe ustavnega sodišča.

13.Kot že pojasnjeno, se torej izsledki PPU smejo hraniti naprej, v kolikor državni tožilec nadaljnjo hrambo izsledkov v razumnem roku upraviči z vložitvijo zahteve za začetek vsaj enega kazenskega postopka, v katerem bodo ti izsledki uporabljeni, pod pogojem, da se ti nanašajo na kataloška kazniva dejanja in če pri tem ne gre za zlorabo. V konkretni zadevi se po oceni pritožbenega sodišča prav v ničemer ne nakazuje, da bi pri tem šlo za zlorabo, oz. nasprotno, ravno dejstvo, da so bili PPU v zadevi Pp 1/2011 uporabljeni v drugi kazenski zadevi ter da bo lahko tožilstvo na podlagi le-teh v drugi zadevi dokazovalo zakonitost in ustavno skladnost obremenilnih dokazov, kaže na to, da nikakor ni šlo za zlorabo. PPU pa so se tudi nanašali na kaznivo dejanje, za katero so se ukrepi lahko odredili. V izreku in obrazložitvi zahteve za preiskavo z dne 20. 11. 2015 je bilo namreč vsebinsko opisano kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem zvezi s petim odstavkom 257. člena KZ-1. Obdolženemu se namreč očita, da je hotel družbi E. d.o.o. pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini 4,6 MIO €, torej veliko protipravno premoženjsko korist. Za to kaznivo dejanje je bila določena kazen zapora od enega do osmih let. Dne 3. 5. 2016 je SDT RS vloženo zahtevo za preiskavo, skladno z novejšo sodno prakso, spremenilo tako, da obdolženemu F. F. očita poskus storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Tudi za storitev tega dejanja je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. To pomeni, da je mogoče storilcu izreči tudi kazen zapora osmih let. Skladno z določilom tretjega odstavka 150. člena ZKP pa je mogoče ukrepe iz 1. odstavka 150. člena ZKP odrediti tudi za kazniva dejanja, za katere je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let. To pomeni, da je mogoče prikrite preiskovalne ukrepe odrediti tudi za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih let. Odreditev oziroma uporaba gradiva, pridobljenega z izvajanjem ukrepa iz 150. člena ZKP, je torej mogoča tudi za v tem postopku očitano kaznivo dejanje.

14.Ob vsem navedenim so tako navedbe SDT, da so bili na podlagi odločbe U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021 oz. zmotne interpretacije odločbe U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017, dokazi nezakonito uničeni, povsem pravilne, pri čemer se pravilno sklicuje tudi na odločbo Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024. Ob tem, ko sta v pritožbi v dodatnem predlogu SDT v latinščini zapisani le dve besedni zvezi, pa pritožbeno sodišče za povsem neutemeljene šteje navedbe zagovornice v odgovoru na pritožbo SDT, da je obdolžencu kršena pravica do jezika oz. ne soglaša s trditvami zagovornice, da je SDT pritožbo vložilo v tujem jeziku.

(Ne)zakonitost dokazov v luči zadeve Škoberne proti Sloveniji

15.Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da obramba v odgovoru na pritožbo izpostavlja tudi problematiko (ne)zakonitosti dokazov v luči zadeve Škoberne proti Sloveniji. Kot je pojasnjeno zgoraj, pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi SDT, da so bili s sklepom z dne 30. 11. 2024, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021, upoštevaje zlasti novejšo prakso ustavnega sodišča Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024, predhodno zapečateni dokazi nezakonito uničeni. S tega vidika (torej z vidika navedb obrambe, da se morajo dokazi izločiti, ker v obravnavani zadevi tožilstvo ni vložilo zahteve za preiskavo v roku dveh let od konca izvajanja PPU), je tako pritožba SDT v celoti utemeljena. V luči zadeve Škoberne proti Sloveniji pa to ni nujno tako in je v tem oziru vprašanje (ne)zakonitosti dokazov še vedno odprto, saj izpodbijani sklep ne vsebuje prav nobenih razlogov o presoji (ne)zakonitosti dokazov glede navedene problematike oz. v luči zadeve Škoberne proti Sloveniji in tam ugotovljene kršitve 8. člena EKČP. Obramba se je na zadevo Škoberne proti Sloveniji sklicevala tako v odgovoru na sedaj obravnavano pritožbo z dne 5. 1. 2026, kot tudi v vlogi z dne 11. 11. 2024, naslovljeni kot "Zahteva za uničenje dodatnih listin oz. dela listin" in "Zahteva za izločitev listin - dokazov" (o Zahtevi za izločitev dodatnih listin je bilo odločeno s sedaj izpodbijanim sklepom) ter tudi v vlogi z dne 20. 10. 2025, naslovljeni kot "Zahteva za izločitev dokazov" (podana v posledici uničenja dokazov dne 20. 8. 2025 in izdaje sklepa o izločitvi delov listin z dne 21. 8. 2025). Ker torej sedaj obravnavani sklep glede (ne)zakonitosti dokazov v povezavi z zadevo Škoberne proti Sloveniji molči, to vprašanje ostaja odprto in se bo do te izpostavljene problematike sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovnem odločanju.

16.Specifičen procesni položaj v tem pritožbenem postopku sodišču druge stopnje onemogoča sprejetje meritorne odločitve o pritožbi. V primeru, ko bi pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo na način, da bi predlog za izločitev dokazov zavrnilo (saj "nadaljnji dokazi" iz razlogov v tč. I tega sklepa niso nezakoniti, čeprav so bili "primarni dokazi" s sklepom z dne 30. 10. 2024 neutemeljeno uničeni), bi se takšna odločitev utegnila izkazati kot zmotna v luči zadeve Škoberne proti Sloveniji. O tej problematiki, ki je poleg vprašanja dvo-letnega roka za vložitev zahteve za preiskavo nedvomno ključna za odločitev v ekskluzijskem postopku, se sodišče prve stopnje do sedaj še ni izreklo, manjkajočih razlogov pa ne more dodajati pritožbeno sodišče, saj bi bilo s tem izvotljeno načelo instančnega odločanja in onemogočena pravica strank do pritožbe.

17.Ob vsem navedenem je bilo potrebno utemeljeni pritožbi SDT ugoditi, pritožbeno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje se bo moralo, ob upoštevanju navedb obrambe v vlogi z dne 11. 11. 2024 (ki poleg zahteve za uničenje dodatnih listin oz. dela listin vsebuje tudi predlog za izločitev dokazov, temelječ na zadevi Škoberne proti Sloveniji) ter 20. 10. 2025 in zlasti ob upoštevanju vsebine zadeve Škoberne, ponovno opredeliti do utemeljenosti predloga obrambe za izločitev (nadaljnjih) dokazov. Pri tem se naj vloga z dne 20. 10. 2025, ki pravzaprav vsebinsko dopolnjuje vlogo z dne 11. 11. 2024, smiselno vzame v ozir pri obravnavanju vloge z dne 11. 11. 2024.

-------------------------------

1ESČP, Zadeva Škoberne proti Sloveniji, št. 19920/20 z dne 15. 2. 2024.

2US RS, Odločba U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, zlasti tč. 41.

3US RS, Odločba Up-1038/21, Up-1044/21 z dne 20. 11. 2024, zlasti tč. 29, 30.

4Uporabljeni so bili kot gradivo, ki je služilo presoji, ali so bili obremenilni dokazi (izsledki PPU, pridobljeni v zadevi št. Pp 2/2011) pridobljeni zakonito. Tudi ta razlog pa je upravičeval njihovo nadaljnjo hrambo, saj v primeru njihovega uničenja ne bi bilo mogoče preveriti zakonitosti ključnih obremenilnih dokazov (prav tam, tč. 31).