Jedro

Ob zakonitih predpostavkah za odklop električne energije, tak odklop ne pomeni motenja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila posest tožencev na njihovih poslovnih prostorih (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da priklopi električno in toplotno energijo (2. točka izreka), ji prepovedalo bodoče motenje (3. točka izreka) in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov (4. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnicam dobavlja električno energijo in ima zato enake pravice kot elektroenergetska organizacija. Po 47. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije (Ur. list SRS št. 27/85 in nasl.) lahko v primeru neplačila v roku 30 dni električno energijo odklopi. Enake pravice ima na podlagi 74. čl. Zakona o energetskem gospodarstvu (Ur. list SRS 33/81) tudi kot dobavitelj toplotne energije. Tožena stranka je mnenja, da v obravnavanem sporu ne gre za motenje posesti, ampak za spor o dolžnosti tožene stranke dobavljati električno in toplotno energijo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z izpodbijanim sklepom v tistem delu, kjer se za odklop električne in toplotne energije ugotavlja, da gre za poseg v posest tožnikov na poslovnih prostorih. Pritožba sicer utemeljeno zatrjuje, da zahtevek zaradi motenja posesti ob zakonitih predpostavkah za odklop energije ne bi bil utemeljen. Vendar pa že iz trditev tožene stranke same izhaja, da temu v obravnavanem primeru ni bilo tako. Tožena stranka se neupravičeno postavlja v vlogo pooblaščenih dobavljalcev električne in toplotne energije. Slednji imajo pravice, na katere se sklicuje pritožnica, ravno zato, ker jih veže kontrahirna dolžnost. Le-ta zato ni argument v prid pravici do odklopa, ampak argument proti.

Tožena stranka kot razlog za odklop ne uveljavlja neplačil tožnikov, ampak se zatrjujejo neplačani dolgovi tretjih oseb. Med slednjimi in toženo stranko bi morda lahko obstajalo takšno pogodbeno razmerje, da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo odpoved. Vendar pa gre za razmerja, ki presegajo predmetni postopek zaradi motenja posesti (prim. 1.odst. 78.čl. ZTLR in 441.čl. ZPP). Njegov obseg je sodišče prve stopnje pravilno omejilo le na dejstva v zvezi z zadnjim posestnim stanjem in nastalim motenjem. Tožena stranka niti prvega in niti drugega v zvezi s tožniki ne zanika. Okoliščine, ki naj bi potrditvah tožene stranke poseg v posestno stanje pri tožnikih opravičevale, pa slednjih ne zadevajo. Tožena stranka ne zatrjuje, da so predpostavke, ki naj bi jo opravičevale do odklopa energije, izpolnjene v razmerju do tožnikov. Da naj bi bilo njeno pravno razmerje do tožnikov takšno, da bi lahko prekinila dobavo energije tudi ob njenem sprotnem plačevanju, pa tožena stranka tudi ne trdi.

Predmetni postopek je torej zgolj odločitev v okviru dejanske podlage spora, ki je pritožbene trditve po oceni sodišča druge stopnje ne morejo omajati.

Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani in je treba pritožbo zavrniti ter izpodbijani sklep na podlagi 2.točke 380.čl. ZPP potrditi.