Jedro

Kasnejše dozidave in predelave barak na pridobitev stanovanjske pravice nimajo nobenega vpliva, saj jo je bilo mogoče pridobiti le na stvari, ki že obstaja, ne pa na stvari, ki bo po adaptacijah šele nastala. Če so si toženci v dolgoletnem obdobju uporabe teh nepremičnin le-te uredili za bivanje in sedaj predstavljajo stanovanje, to ne pomeni, da niso zasedli začasnih prostorov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da morajo v 60 dneh izprazniti prostore v stanovanjski hiši in garaži (prvi toženec in druga toženka) oziroma oziroma stanovanjski hiši in leseni baraki – shrambi (tretji in četrti toženec), vse stoječe na nepremičnini ID znak 000 na naslovu B. in C. in ju prazne oseb in stvari v 60 dneh izročiti tožnici (I. in II. točka izreka), prvemu tožencu in drugi toženki naložilo, da morata v 15 dneh nerazdelno plačati tožnici 4.947,00 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska (291,00 EUR) od vsakega prvega v mesecu (od 1. 8. 2011) do plačila (III. točka izreka), tretjemu in četrtemu tožencu pa v istem roku plačilo 4.913,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega zneska uporabnine 289,00 EUR od vsakega prvega v mesecu (od 1. 3. 2012) do plačila (IV. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače je sodišče zavrnilo (V. točka izreka), nazadnje pa toženim strankam naložilo, da morajo nerazdelno povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.976,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi so se pravočasno pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov. Trdijo, da sta tako sodba kot dopolnilna sodba obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v izreku sodbe tožencem naloženo, da morajo izprazniti prostore v stanovanjskih hišah, v razlogih pa se vztrajno ponavlja, da prostori, ki jih zasedajo toženci, niso stanovanjski prostori, pač pa nekakšni začasni prostori. To nasprotje je še posebej izraženo v zadnjem odstavku na 8. strani pisnega odpravka sodbe, kjer sodišče izrecno pove, da bi tožencem varstvo v smislu tretjega odstavka 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih šlo le v primeru, če bi bili prostori, ki jih uporabljajo in so predmet spora, stanovanja. Tej napaki bi se sodišče lahko izognilo, če bi ravnalo v skladu s 183. členom ZPP. Toženci so pred koncem glavne obravnave pred naslovnim sodiščem vložili nasprotno tožbo, ki se verjetno nahaja v sodnem spisu, s katero so zahtevali, da sodišče tožnici naloži, da mora s toženci skleniti najemne pogodbe v smislu danes veljavnega Stanovanjskega zakona. Zahtevek iz nasprotne tožbe je v zvezi s tožbenim zahtevkom in od rešitve nasprotne tožbe je v celoti odvisna odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Sodišče je nasprotno tožbo ignoriralo in ekspresno pohitelo z odločitvijo o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Sodišče je kršilo tudi četrti odstavek 324. člena ZPP, saj pritožniki ne morejo razbrati, na katere predpise je sodišče oprlo sodbo, ki se je tudi zato ne more preizkusiti, vsaj kar zahteva odločitev o tožničinem denarnem zahtevku. Sodišče je res zapisalo, da Obligacijski zakonik določa, da je vsak, kdor uporablja tujo stvar v svojo korist, dolžan plačati korist, ki jo je imel oziroma ima od uporabe. Izvedenec je ocenil, koliko bi znašala najemnina za posamezno od hiš, ki jo zasedajo toženci, ni pa ugotavljal koliko znaša korist, ki jo imajo toženci od uporabe spornih hiš. Upošteval je stanje ob ogledu nepremičnin na dan 22. 4. 2013 in iz ogleda je razvidno, da so toženci vlagali v nepremičnine, da je garaža na novo zgrajena in da so objekti ves čas in še vedno v fazi prenove. Stanovanjski objekt, ki ga uporablja za toženca P. in M. pa je v celoti obnovljen. Vlaganje tožencev je vplivalo na višino najemnine, zato je nerazumno, da je najemnina za stanovanjski stavbi enaka tisti najemnini, ki bi jo bilo možno iztržiti danes po velikanskih vlaganjih toženih strank in so toženci okoriščeni natančno v tej višini. Sodišče je tožencem naložilo, da morajo plačati tožnici korist za vlaganja, ki so jih opravili sami. To je absurdna razlaga in razumevanje zakona. Iz opisa stanovanj, ki jih zasedajo toženci, je razvidno, da gre za povsem ločeni stanovanjski enoti oziroma povsem ločeni zgradbi, ki imata samostojen vhod, samostojne komunalne priključke in vse kar se šteje kot nujno potrebno za to, da lahko neko skupino prostorov obravnavamo kot stanovanje. Ni jasno, na čem temelji ugotovitev sodišča, da v tem primeru ne gre za stanovanja zgolj zato, ker so te zgradbe bile dodeljene v uporabo delavcem takratne družbeno pravne osebe A. To dejstvo res ne more dokazovati, da ni šlo za skupni prostor, ampak za samostojno stanovanje. Prvi toženec je bil rojen prav v stanovanju, za katerega tožnica zahteva, da se ga izprazni. Menda ni bil rojen v samskem domu ali hlevu ali kakšnem bivanjskem kontejnerju. Kvaliteta gradnje stanovanjskih objektov in vrste materialov kot tudi komunalna opremljenost stanovanj v letu 1958 gotovo ni bila taka kot je praviloma danes.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica izključna lastnica nepremičnin parc. št. 1006/2 in 1009/4, k.o. X., in da toženci zasedajo objekte na parceli ID znak 000, ki jih je postavila nekdanja imetnica pravice uporabe A., toženci pa so jih v zadnjih desetletjih obnovili in dozidali, tako da sedaj predstavljajo dve stanovanjski hiši, garažo in leseno shrambo. Tožnica trdi, da objekte zasedajo nezakonito, toženci pa, da so pridobili na stanovanjih stanovanjsko pravico. Druga toženka naj bi se že nekje od leta 1959 do leta 1962 (1) vselila v sporne prostore na podlagi veljavne odločbe oziroma dovoljenja takratnega imetnika pravice uporabe, vendar listin ne najde. Prvi toženec (sin druge toženke) se je v teh prostorih rodil leta 1964 in od takrat tam živi. Tretji toženec priznava, da se je v sporne prostore vselil leta 1985 let brez kakršnekoli odločbe v smislu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR-82), nekoliko kasneje (1987) pa se je priselil še četrti toženec. Ker v dveh letih od vselitve nihče ni zahteval njune izselitve (tretji odstavek 50. člena ZSR-82), menita, da je tretji toženec pridobil stanovanjsko pravico, četrti toženec pa status uporabnika.

6. Glede na navedeno trditveno podlago pravno podlago za rešitev tega spora predstavljajo določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR-59 (2)) in Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR-82 (3)) ter Stanovanjski zakon (SZ-1), ki je veljal v času vložitve tožbe.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so se toženci vselili v prostore, ki ne ustrezajo pravnemu standardu stanovanja, ampak v začasne prostore, na katerih ne po ZSR-59 ne po ZSR-82 ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice. Prvi odstavek 18. člena ZSR-59 je določal, da se začasni prostori, kot so začasna delavska stanovanja na gradbišču, v barakah in podobno, ne štejejo za stanovanja v smislu tega zakona (4). V bistvenem enako tudi ZSR-82 vsebuje poleg pozitivne (5) tudi negativno definicijo stanovanja in sicer se v skladu s 1. točko drugega odstavka 4. člena za stanovanje (med drugim) ne štejejo prostori za začasno bivanje (začasna delavska stanovanja na stavbiščih, prostori v provizoričnih objektih in podobno).

8. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku zanesljivo in prepričljivo ugotovilo, da v relevantnem času sporni prostori niso ustrezali pojmu stanovanja, saj je šlo za barake v slabem stanju (6), kar izhaja že iz izpovedb pravdnih strank, ujema pa se tudi ugotovitvami izvedenca, da sta obe sporni stavbi v osnovi leseni baraki, postavljeni na betonske točkovne temelje. Da ni šlo za objekte trajnejše narave oziroma namenjene trajnemu bivanju, nenazadnje potrjuje tudi neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dopisa A. izhaja, da na spornih zemljiščih nikoli ni imela stanovanj ali stanovanjskega objekta. Z „golo“ trditvijo, da kvaliteta stanovanjskih objektov v letu 1958 gotovo ni bila taka kot danes, pritožba prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

9. Kasnejše dozidave in predelave barak na pridobitev stanovanjske pravice nimajo nobenega vpliva (7), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj jo je bilo mogoče pridobiti le na stvari, ki že obstaja, ne pa na stvari, ki bo po adaptacijah šele nastala (8). Če so si toženci v dolgoletnem obdobju uporabe teh nepremičnin le-te uredili za bivanje in sedaj predstavljajo stanovanje, to ne pomeni, da niso zasedli začasnih prostorov. Na tem mestu višje sodišče še ugotavlja, da iz istih razlogov ne more iti za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in v pritožbi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Višje sodišče torej sprejema dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo za začasne prostore, na katerih ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da toženci sporne prostore zasedajo brez pravnega naslova (nezakonito), zato ima tožnica v skladu z drugim odstavkom 111. člena SZ-1 pravico zahtevati izpraznitev spornih prostorov.

11. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi kršitev četrtega odstavka 324. člena ZPP, zaradi katere naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti vsaj glede uporabnine, ker ni mogoče razbrati, na katere predpise je sodišče oprlo sodbo. Ta očitek je neutemeljen že zato, ker sami pritožniki hkrati priznavajo, „da je sodišče res zapisalo da Obligacijski zakonik določa, da je vsak, kdor uporablja tujo stvar v svojo korist, dolžan plačati korist, ki jo je imel oz. ima od uporabe“. Materialna podlaga zahtevka je torej navedena, izostanek navedbe številke člena (198), pa ne predstavlja niti relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje razloge, ki uporabo navedenega materialnega predpisa utemeljujejo, zato jo je mogoče tudi preizkusiti. Pritožniki se pravzaprav ne strinjajo s tem, da je višina uporabnine enaka višini najemnine, ki bi jo bilo mogoče iztržiti za objekte, ki so jih v celoti obnovili z lastnimi sredstvi. Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo uporabnino v višini, kot jo je izračunal izvedenec gradbene stroke tako, da je od ocenjene najemnine odštel 25% za vzdrževanje, dajatve in izpad najemnine. Taka metoda ne vzbuja nobenih pomislekov.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvedenec sploh ni ugotavljal koliko znaša korist, ki jo imajo toženci od uporabe spornih hiš, kar v bistvu pomeni, da morajo tožnici plačati za vlaganja, ki so jih opravili sami. Toženci morajo povrniti znesek, ki je enak najemnini. Morebitni potrebni in koristni stroški (vlaganja) so lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka, ki zapade ob vrnitvi stvari oz. zahtevku za vrnitev stvari.

13. Neutemeljena je nazadnje pritožbena navedba, da bi bil rezultat drugačen, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo nasprotno tožbo, ki je bila vložena na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo (9). Zatrjujejo kršitev 183. člena ZPP, ki po mnenju višjega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje o tem, da ne dovoli nasprotne tožbe, sicer ni odločilo s posebnim (procesnim) sklepom, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi je bistvena kršitev določb podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistveno je namreč, da sodišče ni dolžno obravnavati nasprotne tožbe skupaj s tožbo (člen 183 ZPP). Pomembno je tudi naslednje. Tožba se v spisu sicer ne nahaja, vendar je iz pritožbenih navedb razbrati, da so toženci z nasprotno tožbo zahtevali sklenitev najemne pogodbe s smislu sedaj veljavnega SZ-1. Če je bila res vložena tožba na sklenitev najemne pogodbe, potem sploh ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 183. člena ZPP, saj toženci niso zahtevali ugotovitve obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ampak (šele) zahtevali sklenitev najemne pogodbe, ki bi šele pomenila nastanek take pravice ali pravnega razmerja, da bi bilo od odločitve o nasprotni tožbi odvisno odločanje o tožbenem zahtevku.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo ter dopolnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Natančnega časa vselitve ni bilo mogoče ugotoviti.

(2) Uradni list FLRJ, št. 16/1959. (3) Uradni list SRS, št. 35/82 in naslednji.

(4) V skladu s 15. členom ZSR-59 se je za stanovanje štela skupina prostorov, namenjenih za to, da jih uporablja za stanovanje posamezen uporabnik, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod.

(5) Za stanovanje po tem zakonu se šteje skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod (prvi odstavek 4. člena ZSR).

(6) Iz izpovedb npr. izhaja, da v lesenih barakah ni bilo niti kopalnic, ampak le vodovodna cev, na katero so bile pritrjene tri pipe oziroma, da je bilo „tam eno korito kot za svinje, kar je bilo za pranje nog in ena školjka, voda pa je šla čez spalnico“ ipd.

(7) S samovoljnimi preureditvami si praviloma tudi nihče ne more izboljšati položaja v škodo drugega (VS RS II Ips 746/2008 z dne 21. 10.2010).

(8) VS RS II Ips 814/2005 z dne 25. 10. 2007. (9) Kot izhaja iz zapisnika na list. št. 226 je sodišče odredilo, da se jo vpiše kot samostojno tožbo.