Jedro

Morebiten odvzem poslovne sposobnosti je sam zase drugotnega pomena za ugotavljanje oškodovančeve sposobnosti razumevanja njegovega procesnega položaja, zaznavanja obravnavanega dogodka, njegove spominske sposobnosti in sposobnosti reproduciranja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je F. V. spoznalo za krivega, da je v prekoračenem silobranu storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej z uporabo omilitvenih določil določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo eno leto, oproščen pa je bil plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo postavitev izvedenca psihiatra, predlaganega za oškodovanca z namenom, da bi se ugotovila njegova sposobnost pričanja, prekršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist po tretji alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), s tem pa je podana tudi relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana, ker izpodbijani sodbi navajata, da naj bi obdolženčevo krivdo potrjevalo tudi mnenje izvedenca medicinske stroke dr. J. F., ki pa je dopustil tri možnosti za nastanek poškodb poškodovanca, sodišče pa ni navedlo, zakaj je izmed teh treh izbralo tisto, ki je za obdolženca obremenilna. Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik vidi v ugotovitvi sodišča, da je obdolženec dejanje storil v prekoračenem silobranu, česar pa obtožba ni vsebovala. Vložnik še poudarja, da se sme storilec, ki je prekoračil meje silobrana, kaznovati mileje, če pa je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti. Vložnik meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da navedena omilitev ne pride v poštev, ker naj bi obdolženec ne bil močno prestrašen, arbitrarno, saj nima podlage v podatkih spisa. Takšno odločanje pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic, kar zagotavlja 22. člen Ustave, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj obdolžencu ni odpustilo kazni, je sodba v tem pomembnem delu neobrazložena in je podana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da ugovorom zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Meni, da ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu, ni posegla v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, nadalje ugotavlja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, zakaj šteje, da je do poškodbe prišlo na način, ki ga je kot enega izmed verjetnih opisal izvedenec medicinske stroke; glede vprašanja, ali je bil oškodovanec sposoben verodostojne izpovedbe pa, da gre za dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče obravnavati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke je zagovornik obsojenca navedel, da vztraja pri zatrjevanih kršitvah in že podanem predlogu.

B.

5. Priča je vsaka oseba, ne glede na starost ter ne glede na sposobnost zaznavanja in doseženo stopnjo duševnega razvoja, ki je zmožna pred sodiščem izpovedati o svojih zaznavah dejstev, ki so pravno ali dokazno pomembna. ZKP v prvem odstavku 234. člena določa, da se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah. Izhodišče določbe je dejanska (absolutna) sposobnost biti priča, nihče oziroma nobena kategorija prič ni že vnaprej izključena. Dejanska sposobnost biti priča pomeni določeno sposobnost zaznavanja in tako stopnjo duševnega razvoja, da lahko priča izpove o svojih zaznavah dejstev. Gre za lastnosti kot so sposobnost opažanja, pomnjenja in reproduciranja. Priča je torej lahko vsak, ki je sposoben zaznavati in se o zaznavah izjaviti. Priče so zato lahko tudi otroci ter duševno ali telesno prizadeti, če so zmožni dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo. Drugo pa je vprašanje, kakšna je dokazna vrednost izpovedb prič. To oceno podaja sodišče potem, ko pričo zasliši in presodi vpliv njenega duševnega ali telesnega stanja na sposobnost zaznavanja ali reproduciranja pomembnih dejstev. Ocena sposobnosti biti priča je vprašanje dejanske narave. Sodišče ugotavlja, ali je priča zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, praviloma le tako, da neposredno z zaslišanjem preveri njeno verodostojnost. 6. Sposobnost biti priča je lahko v določenih primerih tudi relativna. To bo tedaj, ko bo treba ugotoviti, kakšen vpliv ima psihično stanje priče na njeno sposobnost zaznav in reprodukcije. Z izvedencem psihologom ali psihiatrom si bo sodišče pomagalo v primerih, ko bo šlo za duševno tako prizadeto pričo, da je za razumevanje in oceno njene izpovedbe potrebno posebno strokovno znanje.

7. Z vidika v prejšnji točki navedenih splošnih stališč o sposobnosti biti priča je treba pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da je morebiten odvzem poslovne sposobnosti sam zase drugotnega pomena za ugotavljanje oškodovančeve sposobnosti razumevanja njegovega procesnega položaja, zaznavanja obravnavanega dogodka, njegove spominske sposobnosti in sposobnosti reproduciranja. Prepričljiva je ocena, da sta izpovedbi oškodovanca (bil je dvakrat zaslišan) vsebinsko smiselni in zato sposobni za preizkus zanesljivosti in verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanca v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP pretehtalo posebej in v zvezi z drugimi dokazi, pri čemer se sodišču ni vzbudil pomislek v sposobnost oškodovančevega zaznavanja in izpovedovanja. Kot rečeno, dokazno oceno podaja sodišče in ne morebiti izvedenec, pri čemer se presoja dokazov izvede po načelu proste presoje (prvi odstavek 18. člena ZKP).

8. Pritrditi je treba ugotovitvi pritožbenega sodišča, da komunikacija oškodovanca s sodiščem, kakršna je razvidna iz zapisnika o glavni obravnavi, ne daje opore za dvom, ali je oškodovanec sposoben razumno izpovedovati in ali je bil sposoben razumeti svoj procesni položaj kot priča. Zato ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da je sodišče z zavrnitvijo postavitve izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotovil oškodovančevo sposobnost zaznavanja in izpovedovanja, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz druge alinee 29. člena Ustave in drugega odstavka 371. člena ZKP.

9. Neutemeljena je kritika vložnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je sprejelo, da je prišlo do poškodbe oškodovanca na način, ki je bil za obsojenca obremenilen, čeprav je izvedenec medicinske stroke dopustil tri različne možnosti nastanka poškodbe. Ugotovitev sodišča, da je oškodovanec poškodbo dobil zaradi udarca, ki mu ga je s kolom zadal obsojenec, ne temelji le na ugotovitvah in mnenju izvedenca medicinske stroke ampak je rezultat dokazne ocene, v katero so bile vključene tudi izpovedbe obsojenca, oškodovanca in prič. Izpodbijani sodbi navajata določno, katera dejstva štejeta za dokazana in iz katerih razlogov, zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Ta ni podana, če se obtoženca obsodi za povsem drugo dejanje kot ga je bil obtožen, ali če se spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. F. V. je bil obtožen, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, obsojen pa, da je takšno dejanje storil v prekoračenem silobranu. To pomeni, da je bil obsojen za drugačno ne pa drugo dejanje. Sodišče prve stopnje je poleg dejstev, ki jih je v obtožnici zatrjeval državni tožilec, to je, da je F. V. oškodovanega J. J. s kolom večkrat udaril po levi roki in mu prizadejal zlom v predelu kondilov leve nadlahtnice, kar vse pomeni normativno konkretizacijo kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, še ugotovilo, da je pred opisanim ravnanjem obsojenca, oškodovanec J. J. z gumijasto cevjo stekel za njim in mu s tem pokazal, da ga napada. Dodani opis ravnanja oškodovanca je sodišče pravno opredelilo kot protipraven napad, na katerega je obsojenec odgovoril z obrambo, ki pa je presegla neogibno potrebne meje za odvrnitev napada. Zaradi tega F. V. ni bil obsojen za več kot mu je očitala obtožba. Nasprotno, pravno je očitek sodbe blažji od očitka obtožbe in je pravni položaj obsojenca zato tudi ugodnejši. To se je nenazadnje odrazilo tudi v izbiri kazenske sankcije in v odmeri kazni v izrečeni pogojni obsodbi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana prekoračitev obtožbe ni podana oziroma ni porušena identiteta obtožbe in sodbe.

11. Odpust kazni po tretjem odstavku 11. člena KZ pride v poštev, kadar je ugotovljeno, da je storilec prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom. Kadar sodišče ugotovi, da je bil storilec, ki je prekoračil silobran, močno razdražen ali prestrašen zaradi napada, sme kazen odpustiti, ni pa dolžno tega storiti. V vsakem primeru pa je odpust kazni mogoč le, če pred tem sodišče močno razdraženost ali prestrašenost, povzročeno z napadom, ugotovi. Kršitev zakona je mogoče uveljavljati le, če je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo močne razdraženosti ali prestrašenosti obsojenca, povzročene z napadom, vložnik ne more uspešno uveljavljati kršitve zakona niti kršitve pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave, pa tudi ne absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je ni substanciral. Pod plaščem navedenih kršitev vložnik uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

12. Vložnik tudi nima prav ko poudarja, da mora sodišče, kadar ga zakon pooblašča, da določeno možnost uporabi, v razlogih sodbe jasno obrazložiti, zakaj take možnosti ni uporabilo. Sodišče ni dolžno razlagati pravo in se opredeljevati, zakaj ni uporabilo posameznih institutov ali določb zakona zgolj zato, ker zakon predvideva določene možnosti uporabe prava, niso pa podana oziroma ugotovljena dejstva, ki bi narekovala takšno uporabo. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim navede, kateri razlogi so bili zanj odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Ker v konkretnem primeru sodišče ni ugotovilo, da je obsojenec prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, ni bilo dolžno obrazlagati, zakaj mu ni odpustilo kazni.

13. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 6. točke drugega odstavka 92. člena, prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP.