Jedro

Tožena stranka je odločbo inšpektorja za delo pravilno izrekla za nično, saj je bila z njo naložena odprava odločb, za presojo katerih je pristojno delovno sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glavni inšpektor Republike Slovenije za delo je na podlagi 1. točke prvega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP) v povezavi s pobudo upravnega inšpektorja, z izpodbijano odločbo odločil, da je odločba Inšpektorata RS za delo v zadevi Ministrstva za obrambo, št. 121-01/95-26/KO, z dne 24. 1. 1996, nična (točka 1. izreka). V točki 2. izreka pa je ugotovil, da stroški v tem postopku niso nastali.

V obrazložitvi navaja odločbo z dne 24. 1. 1996, s katero je Inšpektorat za delo Ministrstvu za obrambo naložil, da mora odpraviti odločbo JB 123-6343/95 z dne 6. 11. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da je pobudnik inšpekcijskega nadzora A.A. zavestno sklenil delovno razmerje z Ministrstvom za obrambo v nasprotju s takratnim Zakonom o obrambi in mu zato preneha delovno razmerje in da mora odpraviti tudi odločbo št. 123-8562/95 z dne 28. 12. 1995, s katero je zavrnilo ugovor A.A. na izdano odločbo z dne 6. 11. 1995. V nadaljevanju po povzemanju vsebine zapisnika upravnega inšpektorja št. 0610-506/2009/33 z dne 28. 4. 2010 o opravljenem inšpekcijskem nadzoru, glavni inšpektor RS za delo, ob upoštevanju napotil upravnega inšpektorja ugotavlja, da je bilo z že navedeno odločbo z dne 24. 1. 1996 odločeno o obstoju delovnega razmerja, saj je Inšpektorat RS za delo z naložitvijo odprave odločbe posegel v obstoj pogodbe o zaposlitvi. Za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju ali prenehanju delovnega razmerja pa je po 1. točki 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list, št. 19/1994) pristojno delovno sodišče. Ker je v obravnavanem primeru upravni organ odločal o stvari za katero ni bil pristojen, saj je bilo zanjo pristojno sodišče, je bilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 267. člena ZUP v zvezi s 324. členom ZUP-1, potrebno v izreku te odločbe navedeno odločbo izreči za nično.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, številka 0610-24/2010 z dne 15. 7. 2010 zavrnjena.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo glavnega inšpektorja RS za delo z dne 28. 5. 2010 z navajanjem razlogov določenih v 27. in 33. členu ZUS-1. S sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 268. člena ZUP/68 in ob upoštevanju dejstva, da je izpodbijano odločbo izdal glavni inšpektor RS za delo, toženi stranki očita, da je o ničnosti odločbe odločil nepristojen organ, ki za njeno izdajo ni imel podlage niti v zakonu in niti v zapisniku upravnega inšpektorja. Zato je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

Zatrjuje, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti zaradi pavšalnih navedb v njeni obrazložitvi. V nadaljevanju navaja, da je inšpektor izdal odločbo z dne 24. 1. 1996 zato, ker do takrat Ustavno sodišče RS še ni odločilo o ustavnosti določb Zakona o obrambi, ki so določale status zaposlenih v Ministrstvu za obrambo in so bile navedene tudi v pogodbi o zaposlitvi tožnika. Zatrjuje, da do sodnega varstva v zvezi z odločbama, za katere je bila v odločbi z dne 24. 1. 1996 odrejeno, da ju ministrstvo v roku 8 dni odpravi ni imel. V zvezi s tem se sklicuje na odločitev Delovnega sodišča v zadevi Pd 47/95 z dne 22. 12. 1998, iz katere izhaja, da tožnik sploh ni bil v delovnem razmerju pri Ministrstvu za obrambo in da zato ni imel zagotovljenega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Zato meni, da je skladno z Zakonom o inšpekciji dela (1., 4., 6., 15., 15.c in 17. člen) z reševanjem spornih vprašanj pri sklepanju delovnega razmerja, bila nesporno pristojna inšpekcijska dela.

V nadaljevanju tožnik podaja kronološki pregled sklepanja delovnega razmerja, v katerem navaja tudi okoliščine, ki jih je tedaj ugotovil Inšpektorat RS za delo ob pregledih dne 23. 6. 1995, 7. 7. 1995, 23. 10. 1995, 26. 10. 1995. Iz vseh teh ugotovitev naj bi izhajalo, da so predstavniki delodajalca več kot štiri mesece lagali, da je odprava odločbe z dne 14. 6. 1995 že napisana. Ker delodajalec pogodbe ni podpisal, čeprav je bil po zapisniku z dne 7. 7. 1995 k temu zavezan, je tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 8. 1995 dal v presojo zakonitosti na delovno sodišče, kjer pa je bil postopek v zadevi vodeni pod Pd 47/95 dne 6. 11. 1995 prekinjen. Glede na določbo 17. člena ZID, po kateri inšpektor z odločbo prepove opravljanje delovnega procesa do odprave nepravilnosti tudi, če ugotovi da delodajalec z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, tožnik meni, da v odločbi, s katero je po 14. letih ugotovljena ničnost odločbe z dne 24. 1. 1996, ni bil pravilno uporabljen Zakon o inšpekciji dela.

V tožbi tožnik povzema tudi odločbo Ustavnega sodišča objavljeno v Uradnem listu RS št. 13/98 z dne 20. 2. 1998, do sprejema katere je bil postopek v zadevi Pd 47/95 prekinjen. Z navajanjem določb ZTPDR, ZDDO in ZDR in okoliščin, ki vplivajo na sklenitev delovnega razmerja, pa utemeljuje dejstvo, da je bil sprejet v delovno razmerje in to za nedoločen čas, na podlagi tedaj veljavne zakonodaje ZDDO in da za novo zaposlitev zanj ni mogel veljati Zakon o obrambi, ki takrat še ni veljal. Zato za sklenitev delovnega razmerja pogodba o zaposlitvi ni bila potrebna in tožnik, ki ni imel sklenjenega delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi tudi ni imel zagotovljenega sodnega varstva (Pd 47/95), ki ga po določbi prvega odstavka 4. člena ZDSS zagotavlja Delovno sodišče. Glede na navedeno tožnik zatrjuje, da z odločbo z dne 24. 1. 1996 ni bilo odločeno o obstoju delovnega razmerja in niti ni bilo poseženo v obstoj pogodbe o zaposlitvi. Tožnik meni, da ob upoštevanju pristojnosti, ki jih ima Inšpektorat RS za delo, je v tej inšpekcijski zadevi bila tožena stranka tudi pristojna za ukrepanje.

Toženi stranki Glavnemu inšpektorju Inšpektorata RS za delo očita, da mu je s tem, ko mu od marca 1996 ni priznaval statusa stranke in mu onemogočal uveljavljanje le-tega, vse do izdaje izpodbijane odločbe, kršil pravico do pravnega sredstva in da to svojo pravico uveljavlja pred sodiščem. Zato zahteva ugotovitev, da mu je bilo z dejanjem glavnega inšpektorja tožene stranke (več kot 14 let mu ni bil priznan status stranke), poseženo v njegovo pravico in temeljno svoboščino. Za navedeno kršitev zahteva povračilo škode za duševne bolečine v višini 20.000 EUR. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo razveljavi oz. izreče za nično (prav odpravi), pristojni enoti Inšpektorata RS za delo naloži nadaljevanje upravne izvršbe, ki je bila s sklepom z dne 26. 3. 1996 prekinjena in Ministrstvu za obrambo naloži, da tožniku izroči korigirano pogodbo o zaposlitvi tako kot je tožena stranka odločila že dne 7. 7. 1995. Zahteva tudi, da Ministrstvo za obrambo RS tožniku v skladu z že podpisano pogodbo vzpostavi delovno razmerje in mu prizna vse pravice iz tega delovnega razmerja.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa sta oba upravna organa, predvsem upravni organ druge stopnje, ki je v obrazložitvi svoje odločbe odgovoril tudi na vse tožnikove pritožbene ugovore, navedla tudi utemeljene razloge. Zato sodišče sledi njuni utemeljitvi in ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavani zadevi je tožena stranka izrekla za nično odločbo, s katero je Inšpektorat RS za delo dne 24. 1. 1996 Ministrstvu za obrambo naložil odpravo odločbe številka JB 123-6343/95 z dne 6. 11. 1995, po kateri preneha tožniku delovno razmerje in odpravo odločbe 123-8562/95 z dne 28. 12. 1995, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper odločbo z dne 6. 11. 1995, ker je ugotovilo da je bilo z njo odločeno v zadevi iz sodne pristojnosti. Iz tožbenih navedb izhaja, da je za tožnika sporna pristojnost upravnega organa, ki je izpodbijano odločbo izdal in ugotovitev, da spada zadeva, ki je predmet odločbe z dne 24. 1. 1996 v pristojnost delovnega sodišča. Glede ugovora o nepristojnosti glavnega inšpektorja RS za delo za izrek ničnosti odločbe, ki jo je izdal Inšpektorat RS za delo, Enota mesto Ljubljana, sodišče ugotavlja, da je upravni organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe z dne 15. 7. 2010 tožniku z uporabo določb 2. in 6. člena Zakona o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94, s spremembami, v nadaljevanju ZID) pravilno pojasnil, zakaj so inšpektorji za delo kot republiški inšpektorji pristojni za ukrepanje na območju cele države, ne glede na notranje organizacijske enote. Zato so tožnikov očitek, da glavni inšpektor RS za delo ni bil pristojen za izdajo izpodbijane odločbe in njegove trditve, da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka in materialnega zakona, tudi po presoji sodišča neutemeljene.

Po oceni sodišča je zmotno tudi stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. V zadevi ni sporno dejstvo (to izhaja iz sklepa Delovnega sodišča Pd 47/95-29, ki je v upravnih spisih in na katerega se sklicuje tudi tožnik), da je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo za obe odločbi, ki sta predmet sklepa izrečenega z izpodbijano odločbo za ničnega, da je pri delovnem sodišču njuno razveljavitev zahteval in da je bilo o njegovem zahtevku pravnomočno odločeno z zavrnilno sodbo, ki je bila tudi v revizijskem postopku VIII Ips 15/98 z dne 25. 4. 1998 potrjena. To pa pomeni, da tožena stranka v določbah ZID, na katere se v obrazložitvi organ druge stopnje sklicuje, ni imela podlage, da z odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku Ministrstvu za obrambo naloži odpravo odločb, za katere je po Zakonu o delovnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) bila stranki zagotovljena sodna presoja njihove zakonitosti.

Na podlagi ugotovitve, da je izpodbijano odločbo izdal pristojen organ in da je za presojo zakonitosti odločb, ki sta predmet odločbe Inšpektorata RS za delo, Enote mesto Ljubljana z dne 24. 1. 1996, bilo pristojno delovno sodišče, je podan tudi razlog iz 1. točke prvega odstavka 267. člena ZUP/86. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi, pa dejstva in okoliščine, na katere se sklicuje tožnik in zanje predlaga dokaze, ne morejo vplivati.

Sodišče tožniku pojasnjuje, da je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu zagotovljeno le, če tožnik nima zagotovljenega drugega sodnega varstva (4. člen ZUS-1). V konkretnem primeru ima tožnik sodno varstvo za izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu. Ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, mu zato z njo tudi ustavne pravice niso mogle biti kršene. Predmet tega upravnega spora po določbah ZUS-1 pa ne morejo biti niti druge odločbe, o katerih tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odločala in se nanašajo na obveznosti naložene Ministrstvu za obrambo. Zato tudi v tem upravnem sporu niso izpolnjeni pogoji za odločanje o odškodninskem zahtevku. Sodišče pripominja, da si tožnik, ob upoštevanju dejstva, da je v zvezi s tožnikovim delovnim razmerjem že pravnomočno odločeno s sodbo delovnega sodišča, svojega položaja s tožbo in v njej postavljenimi zahtevki, v tem upravnem sporu ne more izboljšati.

Na podlagi navedenega je sodišče, ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, ki temelji na dejstvih, ki jih tožnik ne izpodbija in na pravilno uporabljenih materialnih predpisih, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.