Jedro

Predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je prehod koristi na obogatenega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.461,07 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 419/2013 z dne 29. 8. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 61.169,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo in da ji je dolžna povrniti stroške tega postopka. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun vlaganj, ki spadajo v skupno premoženje tožeče stranke in S. L. Ugotovilo je, da je sicer tožena stranka pasivno legitimirana v tem sporu, saj je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Iz 7. člena prodajne pogodbe z dne 7. 10. 2002 pa izhaja, da se bo S. L. lahko vpisal kot lastnik nepremičnine v zemljiško knjigo šele, ko bo v celoti poravnal kupnino. Zato je prodajalec še vedno lastnik nepremičnine, kupec pa je njen posestnik. Na podlagi te pogodbe se je tožena stranka odrekla posesti in rabi nepremičnine. Obdržala je zgolj pravico razpolaganja. Vlaganje v tuje nepremičnine, ki jih posestnik, ki ni lastnik, opravi s soglasjem lastnika in ki so vrednost stvari povečale, pomenijo terjatev obogatitvene narave, za katero pa je sodna praksa enotna, da zapade v plačilo šele ob izgubi oziroma predaji posesti nazaj lastniku, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Prav tako prodajna pogodba ni bila razveljavljena, le-ta pa je bila osnova za kupčevo posest in za opravljena vlaganja. Šele ko bo odpadla pravna podlaga, na podlagi katerih je kupec izvršil vlaganja v kupljeno nepremičnino, bo korist prešla v pravno sfero lastnika. Za utemeljenost tožbenega zahtevka po pravilih neupravičene obogatitve mora tudi prikrajšanje v premoženju tožnika nastati brez pravne podlage. V konkretnem primeru je vlaganje v nepremičnino, kar je zatrjevano prikrajšanje, bilo izvršeno na podlagi pravne podlage, ki še vedno velja in še ni odpadla (kupoprodajna pogodba za nepremičnino). Dokler se ne uresniči katera od teh situacij, je posestnik nepremičnine tisti, ki ima korist od izvršenih vlaganj, ker uporablja tudi učinke teh vlaganj. Ni mogoče uporabiti določbe člena 48 SPZ. Dejstvo, da se je tožnica iz nepremičnine v letu 2010 odselila, pa ne utemeljuje vtoževane denarne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve proti toženi stranki, ker to dejanje tožnice ni pomenilo prenosa posesti in koristi na toženo stranko. Navedeno pa velja celo v primeru, če bi bila ta terjatev kot del skupnega premoženja med bivšima izvenzakonskima partnerjema že razdeljena. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe, sodišče podaja materialnopravno presojo zadeve brez poprej ugotovljenega dejanskega stanja. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa postavljajo tožnico v brezizhoden položaj. Vse dokler je tožena stranka zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, tožnica zoper kupca S. L., ki je zgolj posestnik, nima nikakršnega pravnega sredstva. Dejstvo pa je, da tožena stranka vse do sedaj ni naredila ničesar, kljub zamudi kupca, da bi izterjala še neplačano kupnino, kakor je to razvidno iz opomina tožene stranke z dne 10. 10. 2012 ali pa, da bi pristopila k razveljavitvi kupoprodajne pogodbe. Tožnica pa neposredno ne more terjati tožene stranke kot z.k. lastnika na vpis v zemljiško knjigo, niti ne more tega terjati od kupca S. Tožeča tudi ne more biti odvisna od dobre volje S. kot kupca. Le od tožene stranke kot z.k. lastnika, kateri je glede na lastninska upravičenja tudi edini obogaten za vlaganje tožnice v nepremičnino je tožnica terjala tisto za kar je le-ta neupravičeno obogatena. Tožena stranka pa je plačilo kupnine zavarovala s hipoteko, namesto da bi jo zavarovala s pogojno intabulacijsko klavzulo. Glede na navedeno, se za materialnopravno zmotno izkaže tudi stališče prvostopnega sodišča v točki 12 obrazložitve sodbe, kjer je sodišče zavzelo stališče, da dejstvo, da se je tožnica odselila iz nepremičnine, ne utemeljuje denarne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve proti toženi stranki, ker to dejanje tožnice ni pomenilo prenosa posesti in koristi na toženo stranko. Vsa korist iz naslova vlaganj tožnice v nepremičnino, to je v povečanje vrednosti le-te je bila namreč že v trenutku izvršitve posameznih vlaganj prenesena v sfero oziroma na toženo stranko, ki je z.k. lastnik nepremičnine in sicer v obliki povečanja vrednosti nepremičnine in s tem posledično premoženja toženke. Z izgubo posesti predmetne nepremičnine pa je tožnica pridobila pravico zahtevati od toženke vrednost za katero je v posledici vlaganj povečano premoženje le-te, čemur pa pritrjuje tudi sodna praksa, zlasti sodba VS RS II Ips 268/2012. Vsa razglabljanja prvostopnega sodišča o skupnem premoženju izvenzakonskih partnerjev in o nedoločenih deležih na le-tem pa so z vidika predmetnega spora povsem nepotrebna in neutemeljena. Skladno z določilom ZZZDR se domneva, da sta zakonca in tudi izvenzakonska partnerja na skupnem premoženju udeležena po enakih deležih in to velja vse dokler ni zahtevka ene izmed izvenzakonskih partnerjev s katerim uveljavlja večji delež. Ob dejstvu, da je S. kot kupec o predmetni pravdi bil obveščen in je bila s strani tožene stranke predlagana celo njegova stranska intervencija, pa ta določnih tosmernih navedb in zahtevkov ni podal, zato prvostopno sodišče o teh dejstvih, stališča niti zavzeti ne bi smelo. Odločitev je v nasprotju z določilom člena 7 ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker je sodišče odločalo o zahtevku, to je o deležu na skupnem premoženju, ki ga S. nikoli ni podal, je podana kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, sodba pa je posledično nepravilna in nezakonita. Sodišče pa bi na vprašanje o skupnem premoženju, če ga je štelo za pomembnega, moralo opozoriti tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva po členu 285 ZPP. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, toženi stranki pa se naloži dolžnost tožnici povrniti stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je v točki 9 obrazložitve pravilno in prepričljivo zaključilo, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ko obstoji veljaven pravni posel za prodajo oziroma nakup nepremičnine, glede katere tožnica zatrjuje in uveljavlja svoja domnevna vlaganja, kupec pa je nepremičnino že tudi prevzel v posest, pri čemer pa je za takšen zaključek vsekakor tudi imelo zadostno dejansko podlago v dejstvih, ki jih je zatrjevala tožeča stranka sama in so povzete v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključke prvostopnega sodišča v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katerega je sodišče podalo nadaljnja pravna naziranja in zaključek v točki 10 obrazložitve, pa tožeča stranka pritožbeno sploh ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek in sicer, ker mora za utemeljenost tožbenega zahtevka po pravilih neupravičene obogatitve prikrajšanje nastati brez pravne podlage ter, da takšna terjatev zapade v plačilo šele ob izgubi oziroma predaji posesti nazaj lastniku, kar pa v tej zadevi ni bilo izpolnjeno in se tega dejstva pritožbeno tudi ne izpodbija. Prvostopno sodišče je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da zgolj pravna domneva o polovičnem deležu partnerjev na skupnem premoženju ne zadošča, da bi tožeča stranka sploh lahko zahtevala izplačilo denarnih sredstev od tožene stranke na temelju neupravičene obogatitve, saj namreč takšna njena zahteva že predstavlja predlog delitve skupnega premoženja tožeče stranke in S. L., ne da bi bil predhodno ugotovljen obseg le-tega in delež tožeče stranke na njem, s tem pa tožeča stranka v ta spor v katerem naj bi se dejansko odločalo o obsegu skupnega premoženja nekdanjih zunajzakonskih partnerjev in o njunih deležih na njem, preostalega partnerja sploh ni zajela. Tožeča stranka je očitno v tem sporu poskusila vprašanje ugotavljanja skupnega premoženja tožnice in njenega bivšega zunajzakonskega partnerja in njunih deležev na njem oziroma delitev skupnega premoženja bivših zunajzakonskih partnerjev, reševati preko in na račun tožene stranke in to celo brez njegovega sodelovanja, za kar pa seveda ni prav nikakršne pravne osnove. Tožeča stranka bi lahko od tožene stranke zahtevala le izvedbo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar šele po predhodni ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na njem, saj namreč obravnavana terjatev spada v skupno premoženje obeh. Zahtevek iz naslova povračila vlaganj v skupno premoženje tožnice in S. L. bi namreč tožnica lahko uveljavljala kvečjemu od S. L., ki s temi vlaganji v celoti razpolaga, seveda po predhodni ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Sodba VS RS II Ips 168/2012 z ničemer ne potrjuje pritožbenih zatrjevanj tožeče stranke, saj iz nje izhaja izključno to, da do prehoda koristi pride šele v primeru, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati določeno nepremičnino, kar pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj je v tem sporu nesporno, da nepremičnina, na katero se nanaša ta spor, ni v posesti tožene stranke že vse od leta 2002 dalje, ko je bila sklenjena prodajna pogodba. Tožeča stranka se je iz nepremičnine v letu 2010 odselila. To pa ne utemeljuje vtoževane denarne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve proti toženi stranki, ker to dejanje ni pomenilo prenosa posesti in s tem koristi na toženo stranko, ker s to nepremičnino še vedno razpolaga in jo uporablja izključno S. L. Kot izhaja iz vsega navedenega, terjatev obogatitvene narave zapade v plačilo šele ob izgubi oziroma predaji posesti nazaj lastniku, ko pride do premika premoženja, kajti šele tedaj odpade pravna podlaga za izvršena vlaganja v določeno nepremičnino. To izhaja tudi iz prej citirane sodbe, na katero se je utemeljeno oprlo tudi prvostopno sodišče. Ker pa v obravnavani zadevi pravna podlaga za izvršena vlaganja tožnice in S. L. v predmetno nepremičnino še vedno obstaja, saj kupoprodajna pogodba še vedno velja in do prehoda povečanja premoženja v sfero tožene stranke ni prišlo, je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek povsem utemeljeno zavrnilo. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi sploh ne izpodbija ključnih dokaznih zaključkov prvostopnega sodišča, ki utemeljujejo takšno odločitev, zaradi česar je dejansko njena pritožba neobrazložena in s tem neutemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka nepremičnine v katero je vlagala, ne uporablja več. Po njenih trditvah je na tej nepremičnini pridobila lastninsko pravico na originaren način, tožnik pa je še vedno dejanski posestnik nepremičnine. Tožena stranka je le zemljiškoknjižni lastnik. Na podlagi prodajne pogodbe, ki še ni v celoti izvedena, se S. L. kot kupec, ki še ni v celoti poravnal vseh zapadlih obrokov iz prodajne pogodbe, na nepremičnino še ni zemljiškoknjižno vknjižil. S. L. kot pogodbena stranka je tako še vedno konkretni uživalec in posestnik nepremičnine, katero je sicer tožnica zapustila in je s tem dejansko uresničila enega od pogojev za možnost uveljavljanja obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ. Po določbi prvega odstavka 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da v primerih, kot je konkretni, do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino v katero je vlagatelj vlagal, ne pa z zaključkom vlaganj.(1) Terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj ne more nastati oziroma zapasti, še preden vlagatelj izgubi posest nepremičnine v katero je vlagal. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je posest nepremičnine izgubila, vendar pa dejanski posestnik, to je S. L., to nepremičnino še vedno uporablja v celoti in zato tožena stranka kot zemljiškoknjižni lastnik še ni obogatena. Ni sporno, da S. L. ob koncu glavne obravnave še vedno zaseda obravnavano nepremičnino, zato toženi stranki, to je Občini ..., korist iz naslova vlaganj tožnice še ni nastala, saj je njen nastanek pogojen z vrnitvijo nepremičnine v posest sedanji toženki.(2) Predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve je tudi prehod koristi, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi tako do prehoda koristi še ni prišlo. Do prehoda premoženja v katerega je vlagala tožeča stranka kot v skupno premoženje, nastalo med njim in S. L., ko sta živela v zunajzakonski skupnosti, še ni prišlo na toženo stranko. Do prehoda premoženja bi prišlo takrat, ko S. L. ne bi imel več v posesti tudi tistega dela nepremičnine v katerega zatrjuje, da je vlagala tožeča stranka in zato Občina ... še ni neupravičeno obogatena. Zato tožeči stranki zatrjevana terjatev iz naslova vlaganj zoper Občino ... še ni mogla nastati, saj je njen nastanek pogojen z vrnitvijo nepremičnine v posest sedanji toženki. Toženka pa ni zatrjevala, niti izkazala, da je posest svojega dela nepremičnine predala sedanji toženi stranki. Vtoževana terjatev vse do konca glavne obravnave še ni zapadla. Šele z zapadlostjo denarne terjatve v plačilo, lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti. Na trenutek zapadlosti terjatve tožeče stranke ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka zemljiškoknjižni lastnik, saj toženka svojega dela nepremičnine za katerega zatrjuje, da ga je originarno pridobila, ni izročila v posest toženi stranki in s to nepremičnino še vedno gospodari in jo koristi S. L., za katerega se tudi ne zatrjuje, da je nepremičnino in s tem korist tožeče stranke predal naprej v uporabo toženi stranki. Po utrjenem stališču sodne prakse je predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi s prikrajšanca na okoriščenca. Situacija v času sojenja sodišča prve stopnje pa je bila kvečjemu takšna, da je neupravičena obogatitev, katero je prispevala tožeča stranka, prešla z nje kot prikrajšanca na okoriščenca v osebi S. L. in ne na toženo stranko. Teh dejanskih in pravnih ugotovitev, pa pritožba ne izpodbija. Kupoprodajna pogodba med toženo stranko in S. L. še ni razvezana in zato tudi še ni odpadel pravni temelj na strani obogatitve S. L. 6. Ker tožba tožeče stranke temelji na inštitutu neupravičene obogatitve iz prvega odstavka 190. člena OZ je bila tožeča stranka dolžna dokazati, da je v trenutku sojenja prišlo do premika premoženjske sfere in s tem nastale koristi iz strani tožeče stranke ravno na Občino ... Ker tega ni izkazala, je njen zahtevek preuranjen in s tem tudi neutemeljen. Šele z izpolnitvijo znakov neupravičene pridobitve bi nastopil trenutek, ko bi tožeča stranka lahko uveljavljala obogatitveni zahtevek, to pa je v tistem trenutku, ko bi dokazala neupravičeno obogatitev, v določenem obsegu in določenem znesku, ki se dejansko nahaja v sferi tožene stranke, to je Občine ... Ker tega ni dokazala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo v mejah postavljenega zahtevka, zahtevek pa je tožeča stranka temeljila na prehodu obogatitvenih upravičenj na toženo stranko, česar pa ni uspela dokazati in obrazložitev vsebovano v točki 9 in 10 obrazložitve sodišča prve stopnje meri le na neutemeljenost zahtevka tožeče stranke in dodatno utemeljuje dejstvo, da tožeča stranka ni uspela dokazati prehoda svojih premoženjskih upravičenj, to je svojega prikrajšanja oziroma obogatitve na drugi strani ravno na stran tožene stranke, to je Občine .... Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker pa tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki je sestavljen iz stroškov za nagrado odvetnika ter pavšalni znesek dejanskih izdatkov in DDV, kar vse je odmerjeno od pritožbene vrednosti izpodbijanega dela odločitve. Pritožbene stroške tožene stranke je dolžna plačati v skupnem znesku 1.461,07 EUR, na način kot je to odločeno v točki III izreka sodbe sodišča druge stopnje, glede povrnitve pritožbenih stroškov tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 268/2012 z dne 3. 10. 2013 Op. št. (2): Tako sodba VSL I Cp 723/2010 z dne 13. 10. 2010