Jedro

Tožnikov kapitalski vložek v gospodarsko družbo znaša več kot znaša višina 20 minimalnih plač in ker tudi vložek njegovega sina znaša enako vsoto, tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred upravnim sodiščem za vložitev tožb zoper odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z dne 25.11.2004, z dne 13.10.2004 in z dne 30.11.2004. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila zato, ker vrednost tožnikovega premoženja presega višino 20 minimalnih plač.

Po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je tožena stranka pravilno ugotovila tožnikov finančni položaj in je zato prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnila. Nadalje zavrača tožnikove ugovore, in sicer, da tožnik na podlagi 407. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) kot družbenik gospodarske družbe N. d.o.o. ne odgovarja za obveznosti te družbe, katere polovica kapitala znaša premoženje, ki presega višino 20 minimalnih plač. Zato je ugovor, da bi morala tožena stranka pri vrednosti te gospodarske družbe upoštevati tudi njeno izgubo, zavrnilo kot neutemeljen. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava, in sicer 4. alinee 2. odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, saj tožnik v zvezi s premoženjem v družbi N. d.o.o. ni predložil nobenih podatkov oziroma dohodkov in zato jih tožena stranka tudi ni mogla upoštevati pri ugotavljanju njegovega lastnega dohodka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi prošnji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

Navaja, da je izpodbijana sodba pristranska, nepoštena, nezakonita in v nasprotju z Ustavo RS ter človekovimi pravicami. Glede na to, da je tožena stranka predsednik Upravnega sodišča, je jasno, da so podane okoliščine za objektivno pristranskost sodnikov prvostopnega sodišča. Sodniki niso želeli ugotoviti pravilnega dejanskega stanja in so vse njegove dokaze prezrli. Vrednost družbe N. ni bila ugotovljena, saj je njen kapital le rabljen stroj, ki je danes, enajst let po cenitvi zastarel in skoraj brez vrednosti. Prilaga cenitveno poročilo z dne 30.12.1994. Premoženje družbe sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti med premoženje prosilca in tudi odvetnika ne more plačati s strojem, pač pa z denarjem. Tudi sina M., ki je brezposeln po krivdi organov, bi morali šteti med člane njegovega gospodinjstva. Sodišče se iz njega norčuje. Prilaga sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in na koncu zatrjuje, da so mu z odločitvami sodišča prve stopnje kršene človekove pravice, in sicer pravica do enakega varstva pravic.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Posebej zavrača očitek o pristranskosti sodnikov. Predsednik in sodniki Upravnega sodišča RS se zavedajo dolžnosti, določenih z Zakonom o sodiščih in Zakonom o sodniški službi. Da navedbe tožnika o pristranskosti sodišča niso utemeljene, kažejo tudi podatki o upravnih sporih zoper odločbe predsednika Upravnega sodišča RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo kot pravilno odločitev tožene stranke, da tožniku ne odobri brezplačne pravne pomoči. Na podlagi določbe 1. odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 - UPB-1), na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, se brezplačna pravna pomoč prosilcu ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke ali premoženje, ki dosega ali presega 20 minimalnih plač. V času odločanja tožene stranke je 20 minimalnih plač znašalo 2.350.000,00 Sit, tožnikovo premoženje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča presega vrednost 20 minimalnih plač. Po podatku izpiska iz sodnega registra gospodarskih družb Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je v upravnih spisih, namreč izhaja, da znaša tožnikov kapitalski vložek v družbi N. d.o.o. 2.355.000,00 Sit, prav toliko znaša v isti družbi tudi vložek tožnikovega sina M. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tudi zavrnilo tožbene ugovore, zlasti glede tožbene trditve, da bi morala tožena stranka ob presojanju tožnikovega vložka v gospodarski družbi N. d.o.o. upoštevati izgubo te družbe tako, da tožnikov poslovni delež v navedeni družbi ne bi več znašal več kot 20 minimalnih plač. Kot premoženje se namreč po določbi 3. odstavka 19. člena ZBPP šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim lahko prosilec in njegovi družinski člani razpolagajo. Podatki sodnega registra o tožnikovem vložku veljajo za resnične in niso bili spremenjeni, da pa s premoženjem, ki ga ima tožnik (in njegov sin) v družbi N., ne bi mogel razpolagati, tožnik niti ne zatrjuje. Zato je tožnik (pa tudi njegov sin) lastnik premoženja, zaradi katerega po določbi 1. odstavka 19. člena ZBPP tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da v skladu z določbo 407. člena ZGD zatrjevane izgube družbe N. d.o.o. ne morejo vplivati na izkazano premoženjsko stanje tožnika in zato tožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi ugovori in pritožbi priloženimi dokazi, za katere ni niti navedel, zakaj jih ni predložil do konca postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče zavrača v prvi vrsti pritožbeni ugovor oziroma očitek pristranskosti sodišča prve stopnje kot neutemeljen, saj v predloženih upravnih in sodnih spisih za takšno trditev ni nikakršne podlage. Pristojnost predsednika sodišča za odločanje o dodelitvah brezplačne pravne pomoči določa že ZBPP, ki določa tudi, da se zakonitost odločb o dodelitvah oziroma nedodelitvah pravne pomoči presoja v upravnem sporu. Zaradi same zakonske ureditve sodne kontrole dodeljevanja brezplačne pravne pomoči sodniki, ki odločajo v upravnem sporu, še niso pristranski, tudi tedaj ne, če tožbo kot neutemeljeno zavrnejo. Sicer pa tožnik svojih očitkov o pristranskosti upravnega sodišča niti ni konkretiziral, pač pa le posplošeno očital njihovo pristranskost. Tožnik tudi ni konkretiziral svoje trditve, da mu je z odločitvami upravnega sodišča bila kršena človekova pravica do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Pritožbeno sodišče tega pritožbenega ugovora zaradi posplošenosti in nekonkretiziranosti ni presojalo, saj je treba zatrjevano kršitev človekove pravice točno opredeliti in navesti dejanje oziroma akt, s katerim naj bi se taka pravica kršila.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Zato ta ugovor ni dopusten.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.