Jedro

Zavarovalni interes je bistven element, kavza zavarovalne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - razveljavi glede odločitve o podrejenem zahtevku po nasprotni tožbi (točka 1/I-1), - spremeni glede odločitve o primarnem zahtevku po nasprotni tožbi (točka 2/II) tako, da se temu zahtevku ugodi in se ugotovi, da je zavarovalna pogodba, sklenjena 26.7.2013 med T. F. in zavarovalnico po polici za požarno zavarovanje št. 0181038548-1, v točki 1.2 (predmet zavarovanja: zavaruje se skedenj, lesen 8 x 12, trda kritina, z zavarovalno vsoto 30.000,00 EUR), nična.

II. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka po tožbi in glede stroškov postopka) se pritožba tožeče stranke zavrne in v točkah 1/I-2 in 2/I potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 377,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke plačilo 10.000,00 EUR na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med njima 26.7.2013. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo zahtevala, da se ugotovi ničnost te zavarovalne pogodbe, podrejeno, da se zavarovalna pogodba razveljavi. Za tožečo stranko po tožbi, ki je hkrati tožena stranka po nasprotni tožbi, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju ves čas uporabljalo izraz tožnik, za toženo stranko po tožbi, ki je hkrati tožeča stranka po nasprotni tožbi pa izraz toženka.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi (točka 2/I), zavrnilo je tudi primarni zahtevek po nasprotni tožbi (točka 2/II) ter ugodilo podrejenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Razveljavilo je zavarovalno pogodbo (točka 1/I-1) ter odločilo, da mora tožnik plačati toženki 429,60 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 1/I-2).

3. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev, s katero je prvostopenjsko sodišče ugodilo podrejenemu zahtevku po nasprotni tožbi in razveljavilo zavarovalno pogodbo ter zoper odločitev, s katero je zavrnilo njegov zahtevek na plačilo zavarovalnine. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje (v nadaljevanju te in naslednje točke: sodišče) v novo odločanje.

Sodišču najprej očita, da je v nasprotju s pravili o dokaznem postopku pridobilo spis UE C., v njem pa samo, domnevno iz lastne pristojnosti in po inkvizitornem načelu, ki po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni dovoljeno, vpogledalo še v druge pisne dokumentne in akte. Le tu je sodišče samo ugotovilo, kako je tožnik še po tem, ko je bil zavarovani objekt, leseni skedenj uničen od požara, vodil postopek v upravni zadevi za pridobitev gradbenega dovoljenja za porušitev skednja. Na to dejstvo je oprlo svojo odločitev. Tožnik je grajal tako postopanje, opozarjal, da gre za bistveno kršitev postopka. Toženka je s predlogom za pridobitev upravnega spisa dejansko zahtevala izvedbo informativnega dokaza za svoje predhodne trditve, kar ni dopustno. Sodišče je z vpogledom in citiranjem tožbe tožnika, ko je 4.8.2014 vložil novo tožbo v upravnem sporu, omogočilo toženki, da utemelji svoje predhodne nepreverjene in nedokazane trditve o pomanjkanju zavarovalnega interesa. Tožnik v nadaljevanju ponavlja svoje trditve o tem, da se je v nekem trenutku premislil in se odločil, da bo stari objekt obnovil. V tistem stadiju upravnega postopka, ko odločitev še ni bila znana in je bila verjetnost, da bo ugodeno zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja izredno majhna, je sklenil tudi pogodbo o požarnem zavarovanju spornega skednja. To je storil zavestno, brez vsakih zlih ali nepoštenih namenov. Zaključuje, da mu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja in pomanjkanja zavarovalnega interesa. Opozarja, da je septembra 2014, ko je že uveljavljal pri toženki pravico do odškodnine iz naslova te zavarovalne pogodbe, še enkrat vložil zoper negativno odločbo upravnih organov v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za odstranitev lesenega skednja, novo tožbo. O tem pooblaščenca tožnika ni obveščal in je ta za ta dejstva izvedel šele s sprejemom napadene sodbe. Takšno postopanje tožnika kaže, da je po požaru vodil upravne postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja le in samo zato, ker je bil s prejšnjimi odločitvami upravnih organov, ki so bile očitno napačne, prizadet v svojem prepričanju, da je imel z zahtevkom, ki ga je prvotno uveljavljal, povsem in v vsem prav.

Napačno je sklepanje sodišča v sodbi, da je tožnik držal toženko v zmoti, da je le ta sklenila zavarovalno pogodbo, kjer ji je prikril dejstvo, kako vodi zoper UE upravne postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja za odstranitev lesenega skednja. Napačna je odločitev, da je zaradi zmote v nagibu potrebno pogodbo razveljaviti. Tožnik je izkazal in dokazal, da je spremenil svojo odločitev in se v nekem trenutku še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, odločil da bo objekt obnovil na stari gradbeni osnovi. Taka obnova objekta bi bila vedno možna. Tega in take odločitve zavarovalnemu agentu tožnik ni bil dolžan izpovedati, saj tedaj sploh ni mogel pričakovati takega razpleta, da bo objekt v nekem trenutku zajel požar. Utemeljeno pa je pričakovati in sklepati, da bi zavarovalni agent tudi v takem primeru, če bi mu tožnik razkril vse dotedanje postopke in njegovo odločitev, da objekta ne odstrani, temveč obnovi in ga zavaruje pred riziki uničenja, sklenil ustrezno zavarovalno pogodbo. Izkazano je, da toženka ni mogla biti v nobeni zmoti glede nagiba tožnika za sklenitev pogodbe. Sodišče je napravilo napačne zaključke, da pri tožniku ni bil podan potreben zavarovalni interes za sklenitev zavarovalne pogodbe.

5. Toženka se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi njenega primarnega zahtevka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu primarnemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi. Meni, da bi sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti ničnost zavarovalne pogodbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Ne strinja se s stališčem, da ničnosti ni iz razloga, ker pritožnica ni uspela dokazati, da je imel tožnik interes, da sporni objekt pogori, da bi na ta način obšel odločbe upravnih organov in pridobil še zavarovalnino. Dokazni postopek je jasno pokazal, da je tožnik imel interes, da sporni objekt pogori, saj dovoljenja za rušenje objekta ni uspel pridobiti, kljub temu, da se je poslužil vseh pravnih sredstev. Požar je neugodno situacijo za tožnika saniral, pri čemer je glede na vloženo prijavo škode imel tudi interes pridobiti zavarovalnino. Po njenem mnenju je bistvena odsotnost vsakega zavarovalnega interesa tožnika za sklenitev pogodbe in to pred sklenitvijo, ob sklenitvi in tudi po sklenitvi pogodbe. Iz dokaznega postopka izhaja dejstvo, da je tožnik vodil upravne postopke za porušitev objekta ne samo v času pred sklenitvijo pogodbe za ta objekt, pač pa tudi potem, ko je do požara in uničenja skednja že prišlo, pri čemer mu gradbenega dovoljenja nikoli ni uspelo pridobiti. Tako je z gotovostjo izkazana odsotnost vsakega zavarovalnega interesa. Sklicuje se na 86., 924. in 948. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in zaključuje, da je obstoj zavarovalnega interesa nujen pogoj (sklenjene) zavarovalne pogodbe.

6. Pritožba toženke je v celoti, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

7. Za ta pritožbeni postopek je ključno vprašanje veljavnosti zavarovalne pogodbe. Tožnik vztraja, da je ta veljavna, toženka pa meni, da je nična (in ne le izpodbojna, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugodilo njenemu podrejenemu zahtevku).

8. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa odločila dejstva, pomembna za odločitev o tem vprašanju. Pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, odločitev, ki jo je sprejelo, pa je delno materialnopravno zmotna, kot opozarja toženka in kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Toženka vztraja, da je pogodba nična in se sklicuje na 948. člen OZ. Ta določa, da lahko premoženjsko zavarovanje sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba ter da imajo pravice iz zavarovanja lahko samo tisti, ki so imeli ob nastanku škode premoženjski interes1 za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Interes mora tako pri zavarovancu obstajati ob sklenitvi pogodbe in tudi ob nastanku škode. Zavarovalni interes je bistven element, kavza zavarovalne pogodbe. Če podlage ni, ali je ta nedopustna, je pogodba nična (39. in 86. člen OZ). Če tožnik zavarovalnega interesa ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni imel, je predmetna zavarovalna pogodba nična. Kdor nima zavarovalnega interesa, nima pravice iz zavarovanja.

10. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik ob sklenitvi pogodbe ni imel zavarovalnega interesa, saj mu z uničenjem oz. poškodovanjem objekta, ki ga je zavaroval, ne bi nastala nobena premoženjska izguba. Ob takem stanju stvari, bi moralo ugoditi primarnemu zahtevku po nasprotni tožbi in ugotoviti ničnost zavarovalne pogodbe, zato je odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka po nasprotni tožbi materialno pravno zmotna in jo toženka utemeljeno izpodbija. Zaključek sodišča, da bi za ničnost pogodbe morala toženka dokazati, da je imel tožnik interes, da sporni objekt pogori, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilen.

11. Pritožbeno sodišče je moralo preizkusiti še pritožbene trditve tožnika, s katerimi napada sodbeni zaključek, da ni imel zavarovalnega interesa za sklenitev pogodbe.

12. Pritožba v zvezi s tem očita prvostopenjskemu sodišču bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi jih zagrešilo v zvezi z vpogledom v določene pisne dokumente in akte v upravnem spisu UE C.. Očitane kršitve niso podane. Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnik ni imel zavarovalnega interesa in je ta ugovor utemeljevala s trditvami, da je pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe podal na UE C. vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev spornega skednja in da je tudi po sklenitvi zavarovanja nadaljeval z upravnimi postopki, s katerimi si je prizadeval za izdajo gradbenega dovoljenja za rušitev omenjenega skednja. Med drugim se je toženka sklicevala tudi na za tožnika neugodno odločbo UE C.2, ki je bila izdana približno pol meseca prej, preden je bil skedenj v požaru uničen. Postavila je tudi trditve, da je glede na to, da je tožnik do takrat uporabil vsa možna pravna sredstva za dosego dovoljenja za uničenje objekta, verjetno, da je vložil pritožbo tudi zoper omenjeno odločbo UE C.. Toženka je torej na podlagi prejšnjega ravnanja tožnika sklepala, da nadaljuje s postopki za rušitev skednja, v tej smeri je podala ustrezne trditve, ter predlagala ustrezne dokaze (vpogled v upravne spise, ki se nanašajo na vloge tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za rušitev tega skednja), zato sodišču ni mogoče očitati, da je izvajalo dokaze v informativne namene in kršilo načelo dispozitivnosti.

13. Tožnik neuspešno ponavlja svoje trditve, da si je v nekem trenutku med trajanjem upravnih postopkov premislil in se pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe odločil, da bo stari skedenj obnovil, saj teh svojih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel dokazati. Dokazna ocena je v tem delu prepričljiva in jo tožnik s svojimi pritožbenimi argumenti ni uspel omajati.

14. Nesporno je, da je tožnik pol leta pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe (sklenjena je bila 26.7.2013), s katero je zavaroval sporni skedenj (in kozolec), podal vlogo pri Upravni enoti C. (UE) za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev tega gospodarskega objekta, česar toženki ob sklenitvi pogodbe ni povedal. Že vsaj 15 let pred tem je imel pri njej sklenjeno dolgoročno požarno zavarovanje za ostale svoje objekte, skedenj (in kozolec) pa je zavaroval prvič. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da prej ni pokazal zanimanja za zavarovanje skednja, česar tožnik izrecno ne izpodbija. Po sklenitvi sporne zavarovalne pogodbe je tožnik nadaljeval z upravnimi postopki za rušitev tega gospodarskega poslopja, kar tudi ni sporno. Objekt je bil uničen v požaru 13.3.2014, deset dni pred tem je tožnik vložil pritožbo zoper zanj neugodno odločbo UE C.3, v kateri je zatrjeval, da obstajajo velike možnosti, da se stari razpadajoči objekt ob velikem snegu in močnem vetru lahko celo poruši. Po zavrnitvi te pritožbe je 6.9.2014 vložil še tožbo na upravno sodišče, na koncu je s svojo zahtevo uspel4. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno sklepalo, da ni imel zavarovalnega interesa. Z razlago, ki jo je podalo v sodbi (11.točka obrazložitve) se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnikovo ravnanje v upravnih postopkih pred in po sklenitvi zavarovalne ne utemeljuje njegovih trditev, da je imel namen objekt obnoviti, posledično ni izkazan niti njegov zavarovalni interes. Tožnik nima nobenih argumentov, s katerimi bi prepričal pritožbeno sodišče, da je zavarovalna pogodba veljavna, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in odločitev, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo zavarovalnine, potrdilo (člen 353 ZPP).

15. Ker tožnik ni izpodbil ugotovitve o pomanjkanju zavarovalnega interesa, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo sodbo glede odločitve o zavrnitvi primarnega zahtevka po nasprotni tožbi tako, da je temu zahtevku ugodilo in ugotovilo ničnost sporne zavarovalne pogodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Obenem je na pritožbi obeh strank razveljavilo odločitev o podrejenem zahtevku5, ker je ta zaradi spremenjene sodbe že iz procesnih razlogov napačna. Podrejeni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Ob ugoditvi primarnemu zahtevku se sodišče ne sme spuščati v podrejeni zahtevek.6

16. Pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka, ker je ta za toženko ugodna. Prvostopenjsko sodišče je namreč štelo, da je kljub neuspehu s primarnim zahtevkom upravičena do vseh stroškov.7

17. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 377,00 EUR (sodna taksa 375,00 EUR, poštnina 2,00 EUR). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Ekonomski. 2 Odločba 351-10/2013 z dne 25.2.2014. 3 S katero je ta ponovno zavrnila njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev omenjenega objekta. 4 Po sodbenih ugotovitvah mu je UE C. dne 26.3.2015 izdala gradbeno dovoljenje. 5 Ne da bi se spuščalo v presojo pritožbenih navedb tožnika zoper to odločitev. 6 Glej tretji odstavek 182. člena ZPP in komentar dr. Aleša Galiča k temu členu v knjigi Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list: GV založba, 2005-2006. 7 Priznalo ji je le nižjo vrednost stroška na prevoženi kilometer, zaradi česar pa se ne toženka ne pritožuje.